Jedro

Z določbama 1. in 2. odst. 919. člena ZOR je določen izpolnitveni rok zavarovalnici. Če ta ne plača odškodnine ali pogodbeno dogovorjene zavarovalnine v 14-ih dneh od izpolnitve predpostavk iz 1. oziroma 2. odst. 919. člena ZOR, pride zavarovalnica v dolžniško zamudo (324. člen ZOR). Obveznost zavarovalnice pri nezgodnem zavarovanju namreč nastane, če nastopi zavarovalni primer in če upravičenec z obvestilom o njem zahteva zavarovalnino. Zato je potrebno v takšnih primerih presoditi, ali je upravičenec do izplačila zavarovalnine ob obvestilu o zavarovalnem primeru predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze, na podlagi katerih mora zavarovalnica kot dober strokovnjak v smislu

2. odst. 18. člena ZOR ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti.

Dokazno breme o obstoju okoliščin iz 2. odst. 919. člena, zaradi katerih naj ne bi bila zavarovalnica v zamudi s svojo izpolnitvijo, je na njeni strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stpnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh plačati tožnikom vsakemu po

314.433,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1998 dalje do plačila in vsakemu tožniku po 75.413,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2005 dalje.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da so zaključki prvostopnega sodišča o tem, da je pokojni R.A. umrl v nezgodi in ni naredil samomora, napačni.

Sodišče namreč ni pojasnilo, zakaj naj bi bila izpoved priče M.J. na naroku prepričljiva kljub temu, da je minilo že sedem let od nezgode.

Takoj po nezgodi pa je povedal, da si je moški pokril z rokami oči in je bil obrnjen z obrazom proti prihajajočemu vlaku. Tožena stranka meni, da sodišče ni strokovno usposobljeno za oceno o tem, kako lahko nekdo z nekim dogodkom psihološko lažje opravi, če se je strojevodja postavil na stališče, da je šlo za samomor. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo pričevanja doc. dr. B., ki je specialist za sodno medicino, ki je na naroku dne 13.2.2004 izjavil, da je lokomotiva močno osvetljena in zato na daleč vidna, zato bi se pokojni lahko umaknil. Prav tako ni komentiralo izjave dr. B., da na mrliški list napiše samomor z vprašajem, če ni dovolj podatkov oziroma dokazov o vzroku smrti. V konkretnem primeru pa na zapisniku o lokalnem ogledu ni naredil vprašaja, saj je bila ugotovitev, da je šlo za samomor, zaključek celotne komisije, ki je bila prisotna na kraju dogodka. Sodišče tudi teh trditev ne povzema v sodbi in tudi ne obrazloži, zakaj ne. Sodišče prve stopnje je nadalje ob odločitvi upoštevalo zaključke v mnenju izvedenca cestno-prometne stroke, da je splet okoliščin dopustil in zavedel pokojnika, da se je odločil prečkati progo pred prihodom vlaka, čeprav sodni izvedenec za takšne zaključke ni usposobljen. Sodišče prve stopnje je tudi nekritično povzelo trditve priče M.J. o tem, kakšna je vidljivost vlaka na spornem območju. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče upoštevati in predvsem izvesti listinske dokaze, kot je zapisnik o lokalnem ogledu in poročilo Policijske postaje Ljubljana Šiška in ne opreti svoje odločitve na pričevanje udeležencev po sedmih letih od dogodka, ki so deloma v nasprotju z listinskimi dokazi. Zaradi tega meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je podana absolutna kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 338. člena ZPP. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov zmotno zaključilo, da pokojni ni napravil samomora, v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je sodišče tudi zmotno uporabilo določbe materialnega prava, ko je zahtevku tožečih strank ugodilo. Napačen je tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, ko je zavarovalno vsoto iz DEM pretvorilo v tolarje na dan zavrnitve zahtevka in od tedaj dalje toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka ja namreč pridobila poročilo Policijske postaje Ljubljana Šiška, iz katerega je izhajalo, da je neznani moški stopil na tirnice pred vlak. Predvsem pa se je oprlo na zapisnik o lokalnem ogledu, kjer je doc. dr. B. specialist za sodno medicino zapisal, da je šlo za samomor. Tožena stranka je tako upravičeno odklonila zahtevek, saj po njenem mnenju zapisnik dr. B., ki je prišel na kraj dogodka in skupaj s policisti raziskal vse okoliščine, zadostuje za odločitev o utemeljenosti zahtevka. Zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ni pravilen, zlasti pa sodišče ni pojasnilo, kaj bi po njegovem mnenju morala tožena stranka še storiti za razjasnitev primera.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov nad dejanskimi zaključki prvostopnega sodišča, da pokojni R.A. ni naredil samomora, pač pa je umrl v nezgodi, ko je prečkal železniški prehod kljub temu, da so bile spuščene zapornice in ga je na prehodu povozil vlak. V poročilu Postaje prometne policije Ljubljana Šiška in zapisniku o lokalnem ogledu Inštituta za sodno medicino je sicer res zapisano, da naj bi šlo za samomor. Do takšne ugotovitve so tako policisti kot doc. dr.

J.B., ki so opravili ogled kraja nezgode, očitno prišli na podlagi izjave strojevodje M.J., ki jo je dal takoj po povoženju A.. Ob zaslišanju v tem postopku je J. povedal, da je takšno izjavo tedaj dal. Povedal pa je tudi, da je bil tedaj v šoku in da je po razmisleku prišel do zaključka, da ni šlo za samomor, saj A. ni stal na progi, pač pa je hodil pravokotno glede na smer vožnje vlaka.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča o tem, kako se je nesrečen dogodek odvijal in se v izogib ponavljanju na razloge prostopnega sodišča sklicuje. Logična in življenjsko sprejemljiva je tudi ocena prvostopnega sodišča, zakaj verjame strojevodji, da se je dogodek odvijal tako, kot je povedal v tem postopku. Za zaključek, da je bil strojevodja takoj po dogodku, ko si je skupaj s policisti in zdravnikom ogledoval kraj nezgode in videl povsem zmečkano truplo ter odrezane posamezne dele njegovega telesa, v hudem stresu, ni potrebno posebno strokovno znanje. Prav tako tudi ne za oceno, da je imel strojevodja kljub dejstvu, da za povoženje pešca ni bil odgovoren in ga tudi ni mogel preprečiti, občutek krivde, ki ga je omililo predvidevanje, da naj bi šlo za samomor. Strojevodja pozneje v zvezi s tem dogodkom do zaslišanja v tem postopku ni dal nobene izjave. Pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je njegovo pričevanje v tem postopku prepričljivo. Njegova izjava je prepričljiva tudi ob upoštevanju ugotovitev sodnega izvedenca prometne stroke D.M., ki je na podlagi opazovanj in meritev pojasnil, da pokojni A. ni imel časovne možnosti, da bi pravočasno prečkal železniške tire, po katerih je prihajal vlak, ob dejstvu, da bi vlak, ki je vozil s hitrostjo 70 km/h lahko zagledal na razdalji 40 do 50 m, saj je na takšni razdalji glede na prostorske možnosti mogoče opaziti vlak, ko pešec stopi ob zapornici na tire. Ob takšnih objektivnih ugotovitvah sodnega izvedenca, katerim tožena stranka ni ugovarjala, pa sodišču prve stopnje ni bilo potrebno komentirati izjave dr. B., da je lokomotiva močno osvetljena in zato na daleč vidna, zaradi česar bi se pokojni lahko umaknil. Sodišče prve stopnje je povsem jasno in prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sprejelo zaključka komisije, ki je opravila ogled, da naj bi šlo za samomor. Ta je namreč temeljil predvsem na takratni izjavi strojevodje, kar je mogoče zaključiti tudi iz zapisnika o lokalnem ogledu, ki ga je izpolnil dr. B.. Glavna naloga dr. B. ob ogledu pa ni bila ugotavljati dejstev, kako in zakaj je do povoženja pešca prišlo, pač pa ugotoviti vzrok smrti. Zato ugotovitev v zapisniku o lokalnem ogledu ne more biti odločilna za zaključek o tem, ali je pokojni A. naredil samomor ali pa je umrl v nezgodi. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo zaključke sodnega izvedenca o tem, da je splet okoliščin dopustil in zavedel pokojnika, da se je odločil prečkati progo pred prihodom vlaka, čeprav je tožena stranka takšnim zaključkom nasprotovala. Sodišče prve stopnje je namreč prišlo do takšnega zaključka ne le na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca, pač pa tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov in dejstva, da na kritičnem železniškem prehodu številni pešci prečkajo železniške tire kljub spuščenim zapornicam. V nasprotju s podatki v spisu je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo trditve priče M.J. o tem, kakšna je vidljivost vlaka na spornem območju, saj je do istih podatkov prišel tudi sodni izvedenec na podlagi meritev in opazovanj na kraju samem. Povoženje človeka prav gotovo tudi za strojevodjo ni dogodek, ki bi ga pozabil, saj se ga verjetno vsak povprečno čustven človek spominja celo življenje, zato dejstvo, da je od kritičnega dogodka do pričevanja strojevodje minilo sedem let, ne zmanjšuje verodostojnosti pričevanja. Zato je trditev v pritožbi, da bi moralo sodišče upoštevati zlasti listinske dokaze in ne bi smelo svoje odločitve opreti na pričevanje udeležencev dogodka po sedmih letih, neutemeljeno, zlasti ob tem, da je sodišče prve stopnje, kot je bilo že navedeno, povsem jasno navedlo, zakaj sprejema pričevanja M.J.. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter ob pravilnem zaključku, da je pokojni A. umrl v nezgodi in ne zaradi samomora, tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je odločilo, da je tožena stranka na podlagi sklenjene pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju dolžna plačati tožnikom zavarovalno vsoto za primer nezgodne smrti v višini, kot je bila dogovorjena v pogodbi.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi določbi 1. in 2. odst. 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko je zavarovalno vsoto, dogovorjeno v tuji valuti, spremenilo v tolarsko protivrednost na dan zavrnitve zahtevka s strani zavarovalnice in od tedaj dalje priznalo zakonske zamudne obresti. Z določbama 1. in 2. odst. 919. člena ZOR je določen izpolnitveni rok zavarovalnici. Če ta ne plača odškodnine ali pogodbeno dogovorjene zavarovalnine v 14-ih dneh od izpolnitve predpostavk iz 1. oziroma 2. odst. 919. člena ZOR, pride zavarovalnica v dolžniško zamudo (324. člen ZOR). Obveznost zavarovalnice pri nezgodnem zavarovanju namreč nastane, če nastopi zavarovalni primer in če upravičenec z obvestilom o njem zahteva zavarovalnino. Zato je potrebno v takšnih primerih presoditi, ali je upravičenec do izplačila zavarovalnine ob obvestilu o zavarovalnem primeru predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze, na podlagi katerih mora zavarovalnica kot dober strokovnjak v smislu 2. odst. 18. člena ZOR ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti. Dokazno breme o obstoju okoliščin iz 2. odst. 919. člena, zaradi katerih naj ne bi bila zavarovalnica v zamudi s svojo izpolnitvijo, je na njeni strani.

Za odločitev o tem, ali je zavarovalnica prišla v zamudo z izplačilom zavarovalnine pa je nedvomno pomembno tudi dejstvo, ali so se v pravdi, če do nje pride, izkazali pomisleki zavarovalnice glede izpolnitve njene obveznosti, kot utemeljeni ali ne. V konkretnem primeru pa se je v pravdi izkazalo, da je bila zavrnitev zahtevka tožnikov za izplačilo zavarovalne vsote s strani tožene stranke neutemeljena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč zmotno stališče tožene stranke, da je svojo dolžnost ugotoviti obstoj svoje obveznosti kot dober strokovnjak izčrpala s tem, da je pridobila zapisnik Postaje prometne policije in zapisnik dr. B. ter svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnika oprla zlasti na mnenje slednjega. Razlogi za takšno oceno so bili že predhodno obrazloženi in jih je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodšče prve stopnje ni pojasnilo, kaj bi morala tožena stranka še storiti za razjasnitev primera, saj je jasno navedlo (stran 6 sodbe), da bi morala raziskati, ali je nastopil zavarovalni primer na način, kot je to storilo sodišče, to pa bi lahko storila tudi brez sodnega postopka. Ker je torej tožena stranka neupravičeno zavrnila izplačilo zavarovalne vsote, je prišla v zamudo najpozneje z dnem zavrnitve zahtevka, objektivna posledica zamude pa je plačilo zamudnih obresti, ki jih je prisodilo sodišče prve stopnje in sicer od tolarske protivrednosti zavarovalne vsote, saj bi bilo po pogodbi izplačilo izvršeno v tolarski protivrednosti na dan izplačila, opravljenega v skladu z določbo 1. odst. 919. člena ZOR.

Glede na povedano je pritožba neutemeljena, saj pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa v postopku tudi ni storilo v pritožbi pavšalno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodba jasna, zato jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v smislu določila

2. odst. 350. člena ZPP, zato je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.