Jedro

Zaradi neobstoja pogojev iz 367.a člena ZPP je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik parcele št. 116/1, travnik 3078 m2, vl. št. 738 k.o. ... in parcele št. 118/2, travnik 2119 m2, vl. št. 1576 k.o. ... Toženci so zemljiškoknjižni lastniki obeh travnikov. Tožnik ima parceli daljšo dobo v posesti in uživanju, pred tem so ju imeli v posesti njegovi starši. Vendar do priposestvovanja ni prišlo, ker tožnik ni dobroveren, saj se ves čas zaveda, da uporablja tujo nepremičnino in da so lastniki v Ameriki, ni pa dokazano, da bi bila sklenjena kupoprodajna pogodba.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je s presojo, da trditve o sklenitvi kupoprodajne pogodbe niso dokazane. Tožnik celo sam zatrjuje, da naj bi se šele pogovarjali o možnem nakupu, vendar do tega ni prišlo. Dejstvo o 40 letnem uživanju sporne nepremičnine še ne pripelje do lastninske pravice. Potrebna je dobroverna posest, presoja o tožnikovi nedobrovernosti v smislu določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pa je pravilna.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije. V njem navaja, da je napačno materialnopravno naziranje sodišč o nedobrovernosti. Tožena stranka te ni dokazala. Tožnikova mati je sklepala dogovore s pravnimi predniki toženih strank. Bilo je dogovorjeno, da bodo ob priliki obiska iz Amerike uredili prenos lastništva, v posesti spornih parcel pa so tožnik in njegovi pravni predniki več kot 40 let. Toženka ni nasprotovala uživanju. Tožeča stranka je posest izvrševala tako, kot da bi bile nepremičnine njena last. Konkludentna dejanja dokazujejo, da je bil dogovor o nakupu dosežen. Izkazana je dobrovernost v smislu drugega odstavka 72. člena ZTLR, saj se je tožeča stranka upravičeno štela, da je zemljišče njegovo. Odločitev nižjih sodišče je v nasprotju s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2206/2005. Številne druge odločbe Vrhovnega sodišča kažejo, da ima tožeča stranka prav, da odločitev nižjih sodišč odstopa od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega in višjega sodišča. Ne glede na izostanek pogodbe se dobrovernost domneva, toženi stranki ni uspelo dokazati nedobrovernosti. Tožeča stranka kot dokaz predlaga tri odločbe Višjega sodišča v Ljubljani in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 794/94. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije. V zvezi s trditvami, da odločitev v tem primeru odstopa od sodne prakse, velja, da sklicevanje na odstop od sodne prakse višjih sodišč ni relevantno, sklicevanje na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča pa je konkretizirano samo z omembo zadeve II Ips 794/94. Vendar obravnavana zadeva ne odstopa od zadeve II Ips 794/94, ker je slednja drugačna: ugotovljeno je priposestvovanje zaradi več kot 20 letne dobroverne posesti tožnice, ki je bila prepričana, da je sporna parcela po nakupu njena. V obravnavanem primeru pa je odločilna dejanska ugotovitev, da ni dokazana sklenitev kupoprodajne pogodbe. Ni izkazana niti kakšna druga okoliščina, na podlagi katere bi tožnik lahko utemeljeno sklepal, da sta sporni parceli njegovi, da je torej podana njegova dobroverna posest. Odsotnost dobrovernosti pa ne glede na dolgoletno posest prepreči priposestvovanje. Vrhovno sodišče je zato zaradi neobstoja pogojev iz 367.a člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrnilo.