Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je delo zaradi novega računalniškega programa poenostavljeno, in da je določena dela tožnice prerazporedila na druge sodelavce, ni pa dokazala, da je onemogočeno nadaljevanje tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar kaže objava oglasa za podobno ali enako študentsko delo v času podane odpovedi. Tožena stranka je namreč tožnici podala redno opoved dne 12. 11. 2015, ki jo je tožnici vročila dne 25. 11. 2015, hkrati pa istočasno objavila oglas za delo študenta za administrativno-komercialno delo. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 11. 2015, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki 25. 11. 2015 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Pogodba o zaposlitvi z dne 5. 9. 2013, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot delavka in tožena stranka kot delodajalec, se razveže z dnem 28. 10. 2016 (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki v 8 dneh od prejema te sodbe nadomestilo plače za obdobje od 30. 12. 2015 do 28. 10. 2016 v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 9. 2013 v višini 1.085,00 EUR mesečno, s pripadajočimi dodatki in regresom za leto 2016, ter ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega zneska od 19. dne v prihodnjem mesecu za pretekli mesec do prenehanja obveznosti, zmanjšane za prejeto denarno nadomestilo na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki v 8 dneh od prejema te sodbe denarno povračilo namesto reintegracije v višini 4.340,00 EUR, ter ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti (IV. točka izreka). Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 757,37 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti (V. točka izreka)."

2. Sodišče je dne 27. 1. 2017 izdalo sklep o popravi, v katerem je sklenilo, da se sodba sodišča v točki IV popravi tako, da se besedilo "v višini 4.340,00 EUR" nadomesti z besedilom "v višini 1.085,00 EUR".

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz razloga po 1., 2. in 3. točki 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Po oceni tožene stranke je sodba nepravilna in nezakonita. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu prodajno-nabavni referent in ni delala na terenu. Glede na to, da med strankama ni bilo sporno, da dela na terenu ne sodijo v delokrog prodajno-nabavnega referenta kljub navedbi v pogodbi o zaposlitvi, da je kraj opravljanja dela tudi v drugih prostorih, kjer se izvaja program delodajalca na terenu izven poslovnih prostorov, sploh ni delala na terenu izven poslovnih prostorov. Pravdni stranki sta soglašali, da tožnica ne bo delala na terenu. Tožnica je le zatrjevala, da zunanja sodelavka A.A. opravlja popolnoma enaka dela, kot jih je pred uvedbo novega programa opravljala tožnica, kar pa ne drži, saj zunanja sodelavka opravlja delo na terenu. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica s soglasjem oziroma po navodilih tožene stranke opravljala le administrativna dela, povezana s komercialo. Njeno delo je bilo le administrativno delo in ne terensko delo. Tožena stranka je dejansko uvedla nov računalniški program, ki omogoča hitrejše in enostavnejše delo, kar je potrdila tudi sama tožnica. Posledično se je pri toženi stranki zmanjšalo administrativno delo in je lahko delo razporedila med druge sodelavce.

4. Sodišče je v nadaljevanju štelo, da je bilo s tožnico mogoče nadaljevati delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker je štelo, da je delo prodajno-nabavni referent po svoji vsebini, enako nalogam na delovnemu mestu komercialist, za katerega se obseg del ni zmanjšal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni relevantno poimenovanje posameznega mesta, temveč njegova vsebina. Sodišče je zmotno tolmačilo zaslišanje B.B., zaposlene na delovnem mestu komercialist, ki je po svoji vsebini drugačno od dela, ki ga je opravljala tožnica. Tožnica je sicer zanikala, da bi ji tožena stranka predlagala sklenitev nove pogodbe, vendar je zaslišana priča B.B. izpovedala, da je zakonita zastopnica tožene stranke tožnici povedala, da se tožnica ne sekira zaradi dela na terenu, da bo že prišla noter, da lahko pomaga sodelavki C.C. in da bo potem sčasoma, ko bi bila bolj suverena, lahko to delo opravljala samostojno na terenu. Zaradi uvedbe novega programa s tožnico ni bilo možno nadaljevanje dela pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Za predmetni spor ni pomembno, da tožena stranka, po ukinitvi delovnega mesta prodajno-nabavni referent, ni spremenila aktov organizacij in sistemizacij del. Na naroku z dne 28. 10. 2016 je zakonita zastopnica pojasnila, da je pri toženi stranki zaposlenih 10 delavcev. Tožena stranka sodi med manjše delodajalce, tako da sprememba akta o sistemizaciji ni potrebna. Objavljeni oglas za administrativno komercialna dela ni dokaz, da ni prenehala potreba po delu delovnega mesta prodajno-nabavni referent, sej delovno mesto komercialista, ki vsebuje tudi določeno administrativno delo, po svoji vsebini ni enako delovnemu mestu prodajno-nabavni referent, kar je tožena stranka pojasnila predhodno. Tožena stranka graja tudi višino dosojenega denarnega povračila v višini 4 plač, ki občutno odstopa od sodne prakse, glede na trajanje delovne dobe tožnice pri toženi stranki. Tožnica je mlada, zaposljiva in bo lahko glede na delovne izkušnje v kratkem dobila ustrezno zaposlitev.

5. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priča B.B. je na specificirana vprašanja sodišča pojasnila, da kljub uvedbi računalniškega programa delovni proces pri toženi stranki še vedno zahteva: - telefonsko komunikacijo z dobavitelji, - naročanje blaga pri dobaviteljih, - organiziranje logistike prevozov v sodelovanju z oddelkom logistike oziroma skladišča, - skrb za optimalen obseg zalog, - zbiranje naročil, spremljanje dobavnic in računov za manjše interne kupce, za katere je skrbela tožnica s tem, da je proces zaradi uvedbe računalniškega programa hitrejši in bolj avtomatiziran, - s prodajo blaga in posredovanje informacij kupcem o artiklih in prodajnih programih, - vodenje baz kupcev, - spremljanje plačil, - tekoče poročanje o posebnih zahtevah in ugotovitvah kupcev s tržišča. Tožnica je izpovedala, da je poleg administrativnega dela (računi, dobavnice, ...) na sedežu tožene stranke v okviru svojega delovnega mesta opravljala tudi druga dela, da je naročala blago, da je kontaktirala dobavitelje, da je preverjala zaloge v skladišču, da je pomagala v skladišču lepiti nalepke na blago, da je šla tudi na teren s sodelavcem D.D. ipd. Na osnovi izvedenih dokazov je imelo sodišče povsem ustrezno podlago o ugotovljenem dejanskem stanju, da delo prodajno-nabavnega referenta ni obsegalo le administrativnih del, temveč tudi dela, ki so glede na pojasnila priče B.B. vsebinsko podobna, če ne celo enaka delu komercialista. To je potrdil tudi E.E., ki je na vprašanje, ali pri toženi stranki kdo opravlja delo prodajno-nabavnega referenta jasno izpovedal, da je to edino kar delajo. Tožnici ob vročitvi odpovedi z dne 12. 11. 2015 ni bilo znano, katere razmere na trgu so zahtevale racionalizacijo poslovanja tožene stranke in ne katere spremembe v organizaciji delovnega procesa je tožena stranka zaradi tega mogla sprejeti. Glede na navedeno pogodbo o zaposlitvi ni bila odpovedana iz resničnega razloga, pri čemer tožena stranka navaja, da delo prodajno-nabavnega referenta uspešno opravlja zunanji sodelavec (A.A. s. p.), zaradi česar ne potrebuje več tožnice. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev na katere se pazi po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter vpogledom v dokumentacijo C1, po zaslišanju tožnice in zakonite zastopnice ter prič E.E. (soproga zakonite zastopnice tožene stranke) in direktorja tožene stranke, A.A. in B.B. ugotovilo, da je tožena stranka podala nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 11. 2015 ter da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 28. 10. 2016, tožena stranka pa je dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 28. 10. 2016, to je do dneva odločitve sodišča prve stopnje izplačati nadomestilo plač v višini 1.085,00 EUR (popravni sklep) mesečno, s pripadajočimi dodatki in regresom za leto 2016 ter ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse zmanjšano za prejeto denarno nadomestilo na Zavodu RS za zaposlovanje. Sodišče je tožnici prisodilo tudi denarno povračilo namesto reintegracije v višini 1.085,00 EUR (popravni sklep z dne 27. 1. 2017).

9. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od 5. 9. 2013 na delovnem mestu prodajno-nabavni referent za nedoločen čas. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za dela, kot to določa 2. člen pogodbe o zaposlitvi za dela, ki so: - telefonsko, pisno komunikacijo z dobavitelji in kupci, - naročanje blaga pri dobaviteljih, - organiziranje logistike prevozov v sodelovanju z oddelkom logistike oziroma skladišča, - skrb za optimalen obseg zalog, - zbiranje naročil, izdelava/spremljanje dobavnic, računov, - prodaja blaga in posredovanje informacij kupcem o artiklih in prodajnih programih, - vodenje baz kupcev in artiklov, - spremljanje plačil, - tekoče poročanj o posebnih zahtevah in ugotovitvah kupcev tržišča, - po potrebi druga dela po pisnih in ustnih navodilih direktorja ali druge nadrejene/pooblaščene osebe.

Pogodba o zaposlitvi v 3. členu izrecno določa, da je delavec dolžan opravljati delo v prostorih delodajalca, na sedežu delodajalca, na podlagi naloga delodajalca, pa tudi v drugih prostorih, kjer se izvajajo programi delodajalca oziroma na terenu izven poslovnih prostorov delodajalca. Pisna pogodba o zaposlitvi z dne 5. 9. 2013 predstavlja zapis soglasja volj pogodbenih strank, delovno prodajno-nabavni referent pa ne zajema le administrativnih del na sedežu tožene stranke, kot to zatrjuje tožena stranka tudi v pritožbi.

10. Tožnica je koristila porodniški dopust, tožena stranka pa je v tem času uvedla nov računalniški program, pri čemer je tožnica v postopku zatrjevala, da je njeno delo obstajalo še naprej. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je priča B.B. na izrecno vprašanje sodišča izpovedala, da po uvedbi novega programa ni prenehala potreba po nobenem izmed naštetih del, razen po komunikaciji s kupci ter zbiranju naročil, ročni izdelavi in spremljanju dobavnic in računov. Je pa postala celotna administracija bolj enostavna in posledično hitra. Priča B.B. je tudi pojasnila, da so dela komercialista smiselno enaka, kot jih je imela tožnica za delovno mesto prodajno-nabavnega referenta, le da je nekoliko bolj odgovorno. Sodišče je ob tem ugotovilo tudi, da je tožena stranka po podani odpovedi tožnici pričela sodelovati z A.A., ki je sprva opravljala le administrativna opravila in kasneje začela opravljati tudi druga dela na terenu. Prav tako pa to izhaja iz drugih ravnanj tožene stranke kot na primer objava oglasa št. ..., da tožena stranka od 20. 11. 2015 dalje išče delo študenta za administrativno-komercialna dela, ki obsega pomoč pri izdaji listin, računov, dobavnic, pregled trgovin, komunikativnost zaradi dela s strankami.

11. Sodišče je tako presojalo, ali je obstajal resničen organizacijski razlog, tako da delo tožnice ni bilo več potrebno, pri čemer je ugotovilo, da je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi določeno tudi delo na terenu. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da poimenovanje delovnega mesta ni relevantno, bistveno je, katera dela delavec opravlja. Tožena stranka je sicer dokazala, da je delo zaradi novega računalniškega programa poenostavljeno in je tudi določena dela tožnice prerazporedila na druge sodelavce, ni pa tožena stranka dokazala, da je onemogočeno nadaljevanje tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar kaže tudi objava oglasa za podobno ali enako študentsko delo v času podane odpovedi. Tožena stranka je namreč tožnici podala redno opoved dne 12. 11. 2015, ki jo je tožnici vročila dne 25. 11. 2015, hkrati pa istočasno objavila oglas za delo študenta za administrativno-komercialno delo, ki obsega npr. pomoč pri izdaji listin, računov, dobavnic, pregled trgovin. Tako pritožbene navedbe o tem, da sta pravdni stranki soglašali, da tožnica ne bo delala na terenu, za rešitev zadeve niso bistvene. Iz pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da je bila tožničina dolžnost tudi delo na terenu. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe, da bi ji tožena stranka predlagala sklenitev nove pogodbe, vendar je tožnica rekla, da se ne sekira zaradi dela na terenu, da bo že prišla noter, da lahko pomaga sodelavki C.C. in da bo potem sčasoma, ko bi bila bolj suverena, lahko to delo opravljala samostojno na terenu. V kolikor bi tožnica odklonila delo po pogodbi o zaposlitvi (zlasti terensko delo), bi ji tožena stranka lahko podala redno odpoved iz krivdnega razloga ali celo izredno odpoved, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru presoja le zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga.

12. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da za rešitev spora ni bistvena sama formalna ukinitev delovnega mesta, prav tako ni bistveno, ali se je ob odpovedi tožnice spremenil kakšen notranji akt tožene stranke, ki sicer določa sistemizacijo delovnih mest. Tako je sicer nepravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da glede na odsotnost kakršnegakoli listinskega dokaza, ki bi v primeru zatrjevane (formalne) ukinitve delovnega mesta tožnice z veliko verjetnostjo obstajal, sodišče navedenega dejstva ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja. Formalna ukinitev delovnega mesta z listinskimi dokazi in s formalno spremembo notranjih aktov namreč ni pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

13. Da pa ni izpolnjen pogoj onemogočenega nadaljevanja delovnega razmerja iz 89/2 člena ZDR-1, tako kot že navedeno, potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka preko študentskega servisa objavila potrebo po delu, ki ga je sicer opravljala tožnica, pri čemer je bil oglas objavljen dne 20. 11. 2015, tožnici pa je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 12. 11. 2015, vročena 25. 11. 2015, pri čemer je imela tožnica tudi enomesečni odpovedni rok.

14. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o denarnem povračilu namesto reintegracije in navaja, da je povračilo v višini štirih tožničinih plač previsoko. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep z dne 27. 1. 2017, s katerim je odločilo, da se znesek 4.340,00 EUR zniža na znesek 1.085,00 EUR, kar sicer dejansko predstavlja eno tožničino plačo. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da je prisodilo tožnici denarno povračilo v okviru njenega zahtevka za plačilo štirih povprečnih plač, sicer pa ji je dejansko prisodilo eno povprečno plačo. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na to, da je tožnica ob odločitvi sodišča bila še brezposelna, da je bila zaposlena pri toženi stranki od 15. 9. 2011, skupaj torej 4 leta in 3 meseci, da je stara 31 let, tako da si lahko obeta novo zaposlitev, je prisojeno denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 ustrezno.

15. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi 154. člena in 155. člena ZPP in jih odmerilo na podlagi Odvetniške tarife v skupni višini 757,37 EUR, kar je tožena stranka dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

16. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa krije svoje stroške postopka iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve.