Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je bilo z vložitvijo tožbe zadržano zastaranje za naknadno povišanje zahtevka. S tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine iz naslova nižje odpravnine in iz naslova prikrajšanja zaradi nezmožnosti uveljavitve 20 % pokojnine namreč tožnik ni zahteval izpolnitve iste odškodninske obveznosti v višjem znesku, temveč je zahteval izpolnitev nove obveznosti oziroma povrnitev druge premoženjske škode.

Pri obstoju duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime je porušeno notranje ravnovesje posamičnega oškodovanca, ki pa se nujno ne manifestira navzven na tak način, da bi slednji potreboval zdravniško pomoč. Zato dokaz z izvedencem v takem primeru tudi ni nujen za presojo stopnje prestanih duševnih bolečin.

Neutemeljeno je (tudi sicer nerelevantno pri presoji višine odškodnine) zavzemanje tožene stranke, da je obseg zaščite tožnikove časti in dobrega imena v odnosu do svobode izražanja bistveno manjši, saj kot je to obrazložilo že VS RS v vmesni sodbi, KPK kot državni organ ni nosilka človekovih pravic in zato tudi ne pravice do svobode izražanja.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da ne more odgovarjati za poročanje medijev, saj je bila posledica njenega protipravnega ravnanja, da so mediji poročali o zadevi.

Izrek

I. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v II. točki izreka znesek 22.488,90 EUR nadomesti z zneskom 10.384,26 EUR, v IV. točki izreka pa se znesek 8.819,05 EUR nadomesti z zneskom 5.189,92 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi pravdnih strank zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati 553,05 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 22.488,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2013 dalje (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 8.819,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da bi sodišče pri preizkusu pravočasnosti predlaganih dokazov moralo ugotavljati obstoj krivde, saj mu le-te ni mogoče očitati glede na to, da tožena stranka ni nasprotovala izračunom o višini premoženjske škode. S tem mu je bila kršena pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave. Poleg tega se predlagani dokazi nanašajo na spremenjeno tožbo, pri kateri ne velja prekluzija dejstev in dokazov, še posebej zato, ker sprememba tožbe temelji na okoliščinah, ki so nastale po prvem naroku za glavno obravnavo. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča o zastaranju zahtevkov iz naslova izgube neto osebnega dohodka, iz naslova nižje odpravnine, iz naslova predčasne upokojitve in iz naslova prikrajšanja zaradi nezmožnosti uveljavitve 20 % pokojnine. Meni, da je bilo z vložitvijo tožbe zadržano zastaranje za naknadno povišanje zahtevka, saj se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične v postopku preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti. Opozarja, da mu vsebina obvestila ZPIZ z dne 26. 11. 2018 ni znana. Zaključek sodišča, ki izhaja iz navedenega obvestila, je v nasprotju z mnenjem A. A., ki utemeljuje izračun iz naslova zmanjšanja pokojnine. Pri obračunu pokojnine se mu je upoštevalo le 36 let pokojninske dobe, iz mnenja pa tudi izhaja prikrajšanje zaradi malusov, zato ne drži, da se škoda ni izrazila v nižji pokojnini. Pojasnjuje, da je strošek izdelave mnenja uveljavljal v okviru pravdnih stroškov. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v pravočasni pritožbi vztraja, da je tožnik prostovoljno sprejel odločitev, da se umakne s položaja glavnega inšpektorja. S tem je prispeval k nastanku škode, zato bi sodišče moralo presojati morebitni obstoj deljene odgovornosti. Ker je šlo za sporazumno razrešitev, je izključena njena odgovornost za razliko v plači. Tožnik tudi ni izkazal razlike v plači, saj ni predložil dokazil o plači za obdobje po razrešitvi. Meni, da tožnik ni izkazal, da je v letu 2011 iz naslova predavanj zaslužil manj zaradi njenih ravnanj. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb, da ni izkazano, da bi bil tožnik tako uspešen v številu predavanj tudi v letu 2011. Sodišče je zmotno pri odmeri višine navedene škode izhajalo zgolj iz dohodninskih odločb. Sodišču očita, da je nekritično priznalo zahtevek tožnika za plačilo nepremoženjske škode, saj tožnik ni predlagal prič in postavitve izvedenca medicinske stroke. Zdravstveni izvid iz aprila 2012 ne izkazuje zdravstvenih težav, povezanih z razrešitvijo, poleg tega gre za popis subjektivne ocene tožnika. Iz izvida tudi izhaja, da ima tožnik krvni tlak v mejah normale, kar pomeni, da ni doživljal stresa. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik ni predložil drugih dokazov o zdravstvenih težavah, celo sam je zatrjeval, da ni jemal nobenih zdravil. Logično in bolj verjetno je, da je bila razlog tožnikovih zdravstvenih težav tožnikova preobremenjenost zaradi hkratnega opravljanja funkcij. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik javna osebnost, zato je obseg zaščite njegove časti in dobrega imena v odnosu do svobode izražanja bistveno manjši kot sicer. Poudarja, da ne more odgovarjati za poročanje medijev. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb, da je bil tožnik v letu 2011 vabljen kot predavatelj, kar kaže na pretiranost njegovih navedb o tem, da je bil na dnu po človeški in strokovni plati. Sodišče se pri določitvi višine nepremoženjske škode ni sklicevalo na primerljivo sodno prakso. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, saj je sodišče priznalo odvetniške stroške za pripravljalne vloge in nagrado za narok po Odvetniški tarifi (OT), čeprav je bila tožba vložena v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno spremembo izpodbijane sodbe.

4. Pravdni stranki odgovora na pritožbo nista podali.

5. Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni.

6. V obravnavanem primeru je tožnik zahteval povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja toženkinega organa Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK). Vrhovno sodišče je z vmesno sodbo II Ips 327/2016 ugodilo tožnikovi reviziji in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 343/2016 spremenilo tako, da se ugodi pritožbi in spremeni sodba sodišča prve stopnje III P 1255/2014 v odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Predmet pritožbenega preizkusa je torej le odločitev o višini tožbenega zahtevka.

O pritožbi tožnika

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da bi sodišče pri preizkusu pravočasnosti predlaganih dokazov moralo ugotavljati obstoj krivde. Tožnik je namreč v pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2018, tj. po prvem naroku za glavno obravnavo, predlagal oziroma predložil nove dokaze, pri tem pa ni navedel, zakaj teh dokazov ni mogel predložiti pravočasno. Glede na navedeno sodišče ni bilo dolžno ugotavljati, ali jih tožnik brez svoje krivde ni mogel pravočasno predlagati. V zvezi s tem tudi ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka ni nasprotovala izračunom višine premoženjske škode. Tožena stranka je višini škode nasprotovala že pred prvim narokom za glavno obravnavo v pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2014. Drži sicer pritožbena navedba, da prekluzija dejstev in dokazov ne velja pri spremembi tožbe, vendar se navedeno nanaša le na nova dejstva in dokaze, s katerimi se utemeljuje spremenjena tožba. Dokazni predlogi, ki jih je tožnik podal po prvem naroku za glavno obravnavo, se niso nanašali (le) na spremenjeno tožbo, ampak tudi na prvotno postavljen tožbeni zahtevek. Tožnik namreč ne more s spremembo tožbe nadomestiti oziroma dopolniti prvotno pomanjkljive dokazne in trditvene podlage. Posledično tožniku ni bila kršena pravica do enakega varstva in pravica do izjave.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je bilo z vložitvijo tožbe zadržano zastaranje za naknadno povišanje zahtevka. S tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine iz naslova nižje odpravnine in iz naslova prikrajšanja zaradi nezmožnosti uveljavitve 20 % pokojnine namreč tožnik ni zahteval izpolnitve iste odškodninske obveznosti v višjem znesku, temveč je zahteval izpolnitev nove obveznosti oziroma povrnitev druge premoženjske škode. Tudi sicer je pritožbeno razlogovanje pravnih posledic pretrganja zastaranja pri povečanju tožbenega zahtevka odvisno od vrste škode, ali se uveljavlja nepremoženjska ali premoženjska škoda, in tudi v okviru premoženjske škode so pravne posledice različne in odvisne od okoliščine, ali se uveljavlja pretekla ali bodoča škoda.1 Za preteklo premoženjsko škodo, ki se ne določa po cenah na dan izdaje sodne odločbe, se pretrga zastaranje (le) glede istovrstnosti zahtevka po temelju in višini, kot je bil postavljen v tožbi oziroma v obravnavanem primeru v pripravljalni vlogi z dne 27. 8. 2013. S tem je torej pretrgano zastaranje le glede dela obveznosti, uveljavljenega s (prvotnim) tožbenim zahtevkom, ne pa tudi glede celotne obveznosti.2 Zastaranje za preteklo premoženjsko škodo namreč začne teči, ko je oškodovanec ob potrebni skrbnosti lahko izvedel za obseg škode in za povzročitelja škode (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Na podlagi obrazloženega bi tožnik lahko glede zvišanega dela terjatve iz naslova izgube neto osebnega dohodka za obdobje od maja 2011 do julija 2012, ki jo je uveljavljal s spremembo tožbe, ob potrebni skrbnosti že ob vložitvi pripravljalne vloge z dne 27. 8. 2013 pridobil vse podatke, na podlagi katerih bi lahko ugotovil višino škode iz tega naslova. Pravilen je zato zaključek sodišča, da je zastaran zvišani del terjatve, ki ga je tožnik uveljavljal s spremembo tožbe iz naslova izgube neto dohodka. Poleg tega je sodišče zvišan tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ker tožnik izgube v spremenjeni višini ni izkazal. Tožnik tej ugotovitvi sodišča prve stopnje v pritožbi ne nasprotuje. Tudi zvišanega dela terjatve iz naslova predčasne upokojitve sodišče ni zavrnilo le iz razloga zastaranja, ampak kot sicer neutemeljenega, kar sledi iz nadaljnje obrazložitve predmetne sodbe.

9. Tožnik je zatrjeval, da se je zaradi nevzdržnih razmer, ki so bile posledica njegove osebne in poklicne diskreditacije, z julijem 2012 predčasno upokojil. Trdil je, da je bila odmerjena pokojnina zaradi predčasne upokojitve za 300 EUR nižja od pokojnine, ki bi jo prejemal, če bi se upokojil redno v letu 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožniku pokojnina odmerjena od najvišje pokojninske osnove, zato okoliščina, da je bil tožnik po razrešitvi zaposlen na nižje plačanem delovnem mestu, na odmerjeno pokojnino ni vplivala. Tak zaključek je sodišče sprejelo na podlagi opravljenih poizvedb pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ). V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da mu vsebina dopisa ZPIZ ni znana, saj je sodišče obvestilo pravdni stranki, da se dopis ZPIZ z dne 26. 11. 2018 nahaja v spisu (list. št. 271), prav tako pa je bil dopis prebran na zadnjem naroku za glavno obravnavo. V pritožbi tožnik navaja, da je zaključek sodišča, da mu je bila pokojnina odmerjena od najvišje pokojninske osnove, v nasprotju z mnenjem A. A., ki ga je tožnik predložil s pripravljalno vlogo z dne 10. 12. 2018. Iz navedenega mnenja sicer izhaja, da tožnik prikrajšanje uveljavlja zaradi malusov pri odmeri pokojnine, ki so bili posledica upokojitve pred izpolnitvijo starostnih pogojev, vendar so bile kot že obrazloženo (glej 7. točko obrazložitve predmetne sodbe) te navedbe podane prepozno, saj z njimi utemeljuje tudi prvotno postavljen zahtevek. Tožnik ni pravočasno konkretizirano zatrjeval prikrajšanja zaradi malusov. Predložil je sicer odločbo ZPIZ o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 17. 9. 2012, iz katere izhaja, da je bila odmerjena pokojnina zmanjšana za 3,45 % (malus), vendar ta dokaz ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožbeni zahtevek iz tega naslova je zato pravilno zavrnjen.

O pritožbi tožene stranke

10. Neodločilne so pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil tožnik razrešen sporazumno, saj s temi navedbami nasprotuje odločitvi o podlagi tožbenega zahtevka, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo presojati obstoj deljene odgovornosti. Z navedbo o sporazumni razrešitvi tožena stranka utemeljuje tudi izključitev njene odgovornosti za povrnitev škode iz naslova izgube neto osebnega dohodka, vendar kot je to obrazložilo že VS RS v vmesni sodbi, dejstvo, da je tožnik z razrešitvijo soglašal (čeprav je jasno, da svoje funkcije dejansko ni zapustil prostovoljno) ne pomeni, da škoda zaradi izgube dohodka ne more biti posledica ravnanja tožene stranke. Poleg tega ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni izkazal razlike v plači (oziroma neto osebnem dohodku), saj je predložil obračun plače za mesec februar 2011, ko je prejel plačo glavnega inšpektorja in za mesec februar 2012, ko je prejel plačo državnega sekretarja. Sodišče prve stopnje je posledično tožniku utemeljeno priznalo 1.473,22 EUR iz navedenega naslova.

11. Utemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni izkazal škode iz naslova prihodkov iz pogodbenega razmerja. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da mu je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke nastala posredna premoženjska škoda zaradi prekinitve sodelovanja v okviru organov EU in zaradi zmanjšanja števila vabil na predavanja. Navajal je, da je iz odločbe o odmeri dohodnine razvidno, da je v letu 2012 iz pogodbenega razmerja prejel 11.299,84 EUR manj prihodkov kot leto pred tem, zato mu nastaja škoda, ki znaša za obdobje 5 let 25.000 EUR (5 x 5.000 EUR).3 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik navedenega z odločbo o odmeri dohodnine ni uspel dokazati, saj je za leto 2012 ni predložil. Kljub temu mu je sodišče iz navedenega naslova priznalo 6.015,68 EUR, kar predstavlja škodo v letu 2011, ki jo je sodišče izračunalo na podlagi povprečja zaslužka v letu 2008, 2009 in 2010 ter primerjave tega povprečja z zaslužkom v letu 2011. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno pri odmeri navedene škode izhajalo zgolj iz dohodninskih odločb. Prav tako utemeljeno opozarja, da tožnik ni izkazal, da je v letu 2011 iz navedenega naslova zaslužil manj zaradi njenih ravnanj, saj tega zgolj dohodninske odločbe same po sebi ne izkazujejo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.015,68 EUR.

12. Tožnik je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke nedvomno utrpel škodo v obliki duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime. Dvoma v tak zaključek ne vzbudijo pritožbeni očitki, da tožnik ni predlagal postavitve izvedenca medicinske stroke. Tožnik je sicer dokazni predlog podal prepozno, vendar je prvostopno sodišče z neposrednim zaslišanjem tožnika zanesljivo ugotovilo obstoj in obseg tožnikovih duševnih bolečin. Pri obstoju duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime je predvsem porušeno notranje ravnovesje posamičnega oškodovanca, ki pa se nujno ne manifestira navzven na tak način, da bi slednji potreboval zdravniško pomoč. Zato dokaz z izvedencem v takem primeru tudi ni nujen za presojo stopnje prestanih duševnih bolečin.4 Pritožbene navedbe o tem, da so tožnikove težave posledica preobremenjenosti zaradi opravljanja funkcij ter da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik javna osebnost, so nedopustne pritožbene novote, saj ni izkazan opravičljiv razlog za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tudi sicer okoliščina, da je tožnik javna osebnost, ne pomeni, da ni trpel duševnih bolečin, nasprotno, le-te so lahko bile zaradi te okoliščine še večje. Neutemeljeno je (tudi sicer nerelevantno pri presoji višine odškodnine) zavzemanje tožene stranke, da je obseg zaščite tožnikove časti in dobrega imena v odnosu do svobode izražanja bistveno manjši, saj kot je to obrazložilo že VS RS v vmesni sodbi, KPK kot državni organ ni nosilka človekovih pravic in zato tudi ne pravice do svobode izražanja.

13. Poleg tega, da tožena stranka utemeljeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, da tožnik v javnosti ni izgubil ugleda glede na to, da je bil v letu 2011 vabljen kot predavatelj, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče pri odmeri odškodnine v višini 15.000 EUR za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ni ustrezno upoštevalo načela individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaradi ravnanja tožene stranke pod močnim in dolgotrajnim stresom, ki se izkazuje v stalni vznemirjenosti, vzkipljivosti ter nespečnosti. Celotno zadevo je doživel kot veliko presenečenje, nato pa kot socialni uboj. Uničena sta bila njegov ugled in poštenje. Ostal je le občutek socialne izključenosti. Na novem delovnem mestu, sprejetem pod pritiskom, ni imel kaj početi, nihče ga ni obiskal, zato se je iz brezupa upokojil. Na avtobusih so bili napisi, da je koruptiven. Imel je težave z nespečnostjo, zdaj pa je od 1. ali 2. ure zjutraj buden. Nikoli ni dobil možnosti, da bi javnosti pojasnil, kaj se je v resnici zgodilo. Bil je strokovno in poklicno diskreditiran, saj je „afera“ močno izbruhnila v javnosti in praktično v vseh medijih. V zvezi s tem je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da ne more odgovarjati za poročanje medijev, saj je bila posledica njenega protipravnega ravnanja, da so mediji poročali o zadevi.

14. Obravnavani primer glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu prizadetosti tožnika zaradi intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti spada med hujše primere (vendar ne najhujše). Iz sodnih odločb5 izhaja, da so bile oškodovancem v primeru razžalitve dobrega imena in časti prisojene odškodnine, ki ustrezajo približno 3 do 10 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS. Tega razpona sodišče prve stopnje s prisojo odškodnine v višini 15.000,00 EUR, kar predstavlja približno 13,47 povprečnih neto plač6, ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti glede na navedeno 8.911,04 EUR (8 povprečnih neto plač).

15. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 6.088,96 EUR (15.000 EUR - 8.911,04 EUR), poleg tega pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode iz naslova avtorskih prihodkov oziroma prihodkov iz pogodbenega razmerja v prisojeni višini 6.015,68 EUR. Izpodbijano sodbo je zato v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine v višini 22.488,90 EUR nadomestilo z zneskom 10.384,26 EUR (22.488,90 EUR - (6.088,96 EUR + 6.015,68 EUR)).

O stroških postopka

16. Sprememba odločitve o glavni stvari je zahtevala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnikov uspeh po spremembi sodbe znaša po višini 12,86 %, skupaj z njegovim uspehom po podlagi (100 %) znaša 56,43 %. V zvezi z odmero pravdnih stroškov tožnik utemeljeno opozarja, da je strošek izdelave mnenja v višini 450 EUR uveljavljal v okviru plačila pravdnih stroškov in ne v okviru odškodninskega zahtevka, kot je to presojalo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo. Odmeri pravdnih stroškov utemeljeno nasprotuje tudi tožena stranka, saj je sodišče prve stopnje tožniku nepravilno priznalo nagrado po OT za dve pripravljalni vlogi in nagrado za dva naroka, čeprav je nagrada že vsebovana v nagradi za postopek in nagradi za narok po ZOdvT. Tožnik je ob upoštevanju nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 956,80 EUR in nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 883,20 EUR upravičen skupaj do 11.428,24 EUR,7 za kar se zavzema tožena stranka v pritožbi. Skupaj z upoštevanjem 450 EUR stroškov izdelave mnenja je upravičen do 11.878,24 EUR pravdnih stroškov. Glede na uspeh tožnika po spremembi sodbe (56,43 %) mu je tožena stranka dolžna povrniti 6.702,89 EUR. Uspeh tožene stranke znaša 43,57 %, zato ji glede na odmerjene stroške s strani sodišča prve stopnje v višini 3.472,50 EUR pripada 1.512,97 EUR. Po pobotanju navedenih zneskov mora tožena stranka tožniku plačati 5.189,92 EUR prvostopnih stroškov.

17. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je moralo pritožbi pravdnih strank v preostalem neutemeljenem delu zavrniti in potrditi izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (358. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče jih je toženi stranki odmerilo v skladu s tar. št. 3210 ZOdvT v zahtevani višini 1.177,60 EUR in tar. št. 6002 v višini 20 EUR, skupaj torej 1.197,60 EUR. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela v 46,18 % (glede 10.384,26 EUR), ji je tožnik dolžan iz tega naslova povrniti 553,05 EUR. Tožnik je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu (le v odločitvi o pravdnih stroških), zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 Glej sodbo VSL I Cp 2029/2015. 2 Glej sodbo VS RS II Ips 63/2013, enako tudi sodba VS RS II Ips 609/2007 . 3 Nato je tožbeni zahtevek iz tega naslova zvišal na 12.000 EUR letno. 4 VSL sodba I Cp 1606/2014, VSRS Sodba II Ips 155/2017. 5 Odločba VS RS II Ips 131/2000, II Ips 131/2000 in odločbe VSL II Cp 2427/2018, I Cp 3129/2016, I Cp 2301/2014, II Cp 2350/2017. 6 Po podatkih Statističnega urada RS je povprečna mesečna neto plača za maj 2019 znašala 1.113,88 EUR. 7 Tožnik je torej upravičen do nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 956,80 EUR in nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 883,20 EUR namesto zneskov, ki jih je v novem sojenju priznalo sodišče. Upravičen je torej do 6.330,20 EUR odvetniških stroškov, z upoštevanjem 22 % DDV 7.722,84 EUR in do neizpodbijanih 3.701 EUR ostalih stroškov, skupaj 11.423,84 EUR, vendar se tožena stranka v pritožbi zavzema, da so stroški tožnika znašali 11.428,24 EUR.