Jedro

V postopku sodnega varstva zoper odločitve Agencije so določbe ZUS-1 subsidiarno upoštevne, to je, kadar ZTFI-1 nima posebne ureditve, ki odstopa od ureditve ZUS-1 (drugi odstavek 475. člena ZTFI-1). Ker ZTFI-1 ne ureja subsidiarnega upravnega spora, je za presojo dovoljenosti pritožbe in pravočasnosti obravnavane tožbe upošteven ZUS-1. Domet prvega odstavka 476. člena ZTFI-1 je treba razlagati v povezavi s položaji, ki so predmet urejanja sodnega varstva po ZTFI-1. Pravici iz 22. in 23. Ustave zakonodajalcu nalagata izoblikovanje zakonskih pravil, ki omogočajo njuno učinkovito uresničevanje in s tem uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih. Odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu ne more preseči navedene ustavne zahteve, naslovljene na zakonodajalca. Subsidiarni upravni spor ni namenjen razreševanju domnevnih zakonskih vrzeli in pomanjkljivosti na različnih pravnih področjih, kjer se odpira dilema, ali je zakonodajalec izoblikoval pravila postopkov na način, da je z vidika Ustave zagotovil dovolj učinkovito uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih. Poleg tega obravnava spornih položajev s pravnimi sredstvi v okviru v zakonu urejenih postopkov, omogoča (med drugim) naslavljanje zahtev ustavnoskladne razlage predpisov (zakonov), kar lahko izključi dileme, ki naj bi sprožale domnevno potrebo po subsidiarnem upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 229/2023-20 z dne 19. 3. 2024 se ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 229/2023-20 z dne 19. 3. 2024 razveljavi.

II. Dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 19. 4. 2024 zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 229/2023-20 z dne 19. 3. 2024 se zavrže. III. Pritožba in dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 13. 3. 2024 zoper I., II. in IV. točko izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 229/2023-7 z dne 29. 1. 2024 se zavrneta in se I., II. in IV. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 229/2023-7 z dne 29. 1. 2024 potrdijo.

IV. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 559,98 EUR.

Obrazložitev

**Postopek pred sodiščem prve stopnje**

1. Tožniki so vložili tožbo v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi odprave odredbe toženke št. ... z dne 20. 9. 2023 (v nadaljevanju Odredba), sklepa toženke št. ... z dne 3. 11. 2023 (v nadaljevanju Sklep) in odločbe toženke št. ... z dne 23. 11. 2023 (v nadaljevanju Odločba). V tožbi so navedli, da jo vlagajo iz previdnosti, če bi sodišče njihove tožbe zoper Sklep, Odločbo in Odredbo, ki so jih že vložili pri sodišču prve stopnje, iz kakršnegakoli razloga zavrglo, saj bi takšna odločitev pomenila, da v nobenem drugem sodnem postopku ne morejo zavarovati svojih pravic in temeljnih svoboščin. Pojasnjujejo, da so jim bile v postopku pred toženko kršene pravice iz 22., 23., 25., 33. in 74. člena Ustave ter da nimajo drugega pravnega varstva. Navajajo, da je toženka napačno uporabila določbe Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1), Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in Uredbe (EU) št. 909/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. 7. 2014 o izboljšanju ureditve poravnav vrednostih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah ter o spremembah Direktiv 98/26/ES in 2014/6/EU ter Uredbe (EU) št. 236/2012 (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 909/2014). Menijo, da odločitev toženke iz Odredbe glede odvzema glasovalnih pravic nima podlage v veljavnih predpisih in da Odredba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ki predstavlja podlago za poseg v njihove ustavne pravice. Hkrati s tožbo so vložili tudi predlog za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 in predlagali, da sodišče prve stopnje zadrži izvrševanje Odredbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

2. Toženka je v odgovoru na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe primarno predlagala, naj sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, podrejeno pa zavrne.

3. A. d. o. o. (v nadaljevanju A.) je priglasila stransko udeležbo v upravnem sporu, obenem pa se tudi vsebinsko opredeljevala do tožbe.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom III U 229/2023-7 z dne 29. 1. 2024 (v nadaljevanju sklep z dne 29. 1. 2024) zavrglo tožbo tožnikov zoper Odredbo, Sklep in Odločbo (I. točka izreka) ter zavrglo predlog za izdajo začasne odredbo (II. točka izreka) in zahtevo A. za udeležbo v upravnem sporu (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

5. Tožniki so zoper sklep z dne 29. 1. 2024 vložili pritožbo z dne 13. 2. 2024 in dopolnitev pritožbe z dne 13. 3. 2024. Sodišče prve stopnje je s sklepom III U 229/2023-20 z dne 19. 3. 2024 (v nadaljevanju sklep z dne 19. 3. 2024) pritožbo kot nedovoljeno zavrglo. Pojasnilo je, da je pritožba po specialni ureditvi v ZTFI-1 izključena (482. člen v zvezi s prvim odstavkom 475. člena ZTFI-1), samostojna pritožba zoper sklep o stroških pa ni mogoča (prvi odstavek 82. člena ZUS-1).

**O pritožbi in dopolnitvi pritožbe tožeče stranke z dne 19. 4. 2024 zoper sklep z dne 19. 3. 2024** _K točki I. izreka:_

6. Zoper sklep z dne 19. 3. 2024 so tožniki vložili pritožbo z dne 2. 4. 2024 in dopolnitev pritožbe z dne 19. 4. 2024. V pritožbi navajajo, da so vložili tožbo v subsidiarnem upravnem sporu, kar pomeni, da je treba v zvezi s pravico do pritožbe upoštevati določbe ZUS-1, po katerih je pritožba dovoljena (prvi odstavek 73. člena in drugi odstavek 82. člena ZUS-1). Hkrati v pritožbi grajajo tudi stališča sodišča prve stopnje v sklepu z dne 29. 1. 2024 in pojasnjujejo svoja naziranja. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi in spremeni sklep z dne 29. 1. 2023 v točkah I., II. in IV. izreka tako, da v celoti ugodi njihovemu predlogu, kot je opredeljen v tožbi, oziroma podredno, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

7. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

8. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 19. 3. 2024 je utemeljena.

9. V obravnavanem primeru so tožniki vložili tožbo v subsidiarnem upravnem sporu zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To sodno varstvo je zagotovljeno na podlagi 4. člena ZUS-1, ki predstavlja zakonsko realizacijo drugega odstavka 157. člena Ustave. Subsidiarni upravni spor je posebna oblika upravnega spora, ki zagotavlja sodno varstvo posameznikom in pravnim osebam, kadar uveljavljajo posege v človekove pravice in temeljne svoboščine zaradi aktov in dejanj javnih oblasti v primerih, kadar ni predvideno sodno varstvo v drugih postopkih.1

10. Postopek sodnega varstva zoper odločitve Agencije ureja ZTFI-1 (prim. 475. in 476. člen ZTFI-1). Vendar iz drugega odstavka 475. člena ZTFI-1 izhaja, da se za postopek sodnega varstva uporabljajo določbe ZUS-1, če ZTFI-1 ne določa drugače. To pomeni, da so določbe ZUS-1 v postopku sodnega varstva zoper odločitve Agencije subsidiarno upoštevne, to je takrat, kadar ZTFI-1 nima posebne ureditve, ki odstopa od ureditve ZUS-1 in slednjo kot specialna izključuje. Upoštevati je nadalje treba, da ZTFI-1 nima določb o subsidiarnem upravnem sporu, ki ga ureja ZUS-1. Izhajajoč iz odsotnosti ureditve subsidiarnega upravnega spora v ZTFI-1 in drugega odstavka 475. člena ZTFI-1, ki zapoveduje subsidiarno uporabo ZUS-1 za položaje, ki niso urejeni v ZTFI-1, je za odločitev o dovoljenosti pritožbe upošteven ZUS-1. 11. ZUS-1 v drugem odstavku 82. člena določa, da je zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, dovoljena posebna pritožba, če ta zakon ne določa drugače. 12. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tožbo s sklepom z dne 29. 1. 2024 zavrglo. S tem je onemogočilo nadaljnji postopek. To pomeni, da ima stranka skladno z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 zoper ta sklep pravico do pritožbe. Specialna ureditev instituta pritožbe po 482. člen ZTFI-1, ki izključuje pritožbo zoper sodbo oziroma sklep, izdan v postopku sodnega varstva, pride namreč v poštev, ko gre za postopek sodnega varstva zoper odločitve toženke, ki je specialno urejen v ZTFI-1 (prvi odstavek 475. člena ZTFI-1). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre, saj so tožniki vložili tožbo v subsidiarnem upravnem sporu, ki je urejen v ZUS-1. 13. Ker je po obrazloženem sodišče prve stopnje odločitev o nedovoljenosti pritožbe nepravilno oprlo na specialno ureditev po ZTFI-1 (482. člen v zvezi s prvim odstavkom 475. člena ZTFI-1), je s tem bistveno kršilo določbe postopka in pritožbo tožnikov zoper sklep z dne 29. 1. 2024 neutemeljeno zavrglo (drugi odstavek 75. člena ZUS-1).

14. Vrhovno sodišče je zato pritožbi tožnikov zoper sklep z dne 19. 3. 2024 ugodilo in ta sklep razveljavilo (77. člen ZUS-1 v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

_K točki II. izreka:_

15. Dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 19. 4. 2024 zoper sklep z dne 19. 3. 2024 je prepozna.

16. Tretji odstavek 73. člena ZUS-1 določa, da je rok za pritožbo 15 dni od vročitve prepisa sodbe strankam. Ta rok velja tudi za pritožbo zoper sklep (366. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). O roku za vložitev pritožbe so bili pritožniki poučeni tudi v pravnem pouku izpodbijanega sklepa z dne 19. 3. 2024. 17. Sklep z dne 19. 3. 2024 je bil tožnikom po pooblaščencu vročen 20. 3. 2024, 15-dnevni rok za pritožbo se je iztekel 4. 4. 2024. Tožniki so dopolnitev pritožbe zoper sklep z dne 19. 3. 2024 vložili 19. 4. 2024, to je po preteku 15-dnevnega zakonskega roka za pritožbo. Dopolnitev pritožbe z dne 19. 4. 2024 je tako prepozna, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (352. člen v zvezi z drugim odstavkom 343. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

18. Pritožniki sicer lahko skladno s prvim odstavkom 74. člena ZUS-1 v pritožbi navajajo nova dejstva in dokaze, če izkažejo za verjetno, da jih brez svoje krivde niso mogli navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Vendar pa je jasno, da smejo navajati nova dejstva in predložiti nove dokaze le v zakonsko določenem roku za vložitev pritožbe. Pritožbeni rok je namreč prekluziven zakonski rok, ki ni podaljšljiv.

**O pritožbi in dopolnitvi pritožbe tožeče stranke z dne 13. 3. 2024 zoper I., II. in IV. točko izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 229/2023-7 z dne 29. 1. 2024** _K točki III. izreka:_

19. Ker je Vrhovno sodišče odločilo, da imajo stranke v obravnavanem primeru pravico do pritožbe zoper sklep z dne 29. 1. 2024 in je zato sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 3. 2024 razveljavilo, kot prej obrazloženo, v nadaljevanju obravnava še pritožbo in dopolnitev pritožbe tožnikov zoper I., II. in IV. točko izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 229/2023-7 z dne 29. 1. 2024. 20. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29. 1. 2024 zavrglo tožbo tožnikov zoper Odredbo, Sklep in Odločbo (I. točka izreka) ter zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) in zahtevo A. za udeležbo v upravnem sporu (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

21. Obrazložilo je, da kolikor gre tožbo šteti za tožbo po 2. členu ZUS-1, tožniki zanjo niso legitimirani, ker v postopku nadzora niso imeli položaja strank ali stranskih udeležencev (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Glede tožbe po 4. členu ZUS-1 pa je pojasnilo, da imajo tožniki v skladu z določbami ZUP možnost zahtevati položaj stranskih udeležencev v postopku nadzora in v primeru zavrnitve njihove zahteve možnost tožbe v upravnem sporu, v katerem se odloča o njihovi pravici do udeležbe. Po podatkih spisov so tožniki že vložili zahtevo za priznanje stranske udeležbe, ki je bila zavrnjena, zoper to odločitev pa so tudi že vložili tožbo. Prav tako so vložili tožbo zoper izpodbijano Odločbo o zavrženju njihovega ugovora zoper Odredbo. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da imajo tožniki možnost, da zoper odločitve, sprejete s strani A., sprožijo civilne postopke pred rednimi sodišči, v katerih jim je z vidika zatrjevanih kršitev ustavno varovanih upravičenj iz naslova odvzema glasovalnih pravic zagotovljeno sodno varstvo. Dodalo je še, da četudi so tožniki vložili tožbo zaradi varstva ustavnih pravic na podlagi določb ZUS-1, velja za vložitev tožbe 15-dnevni rok, kot je določen v ZTFI-1 (478. člen). Tožniki so tožbo vložili po poteku 15-dnevnega prekluzivnega roka, zato je tožba prepozna (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Pojasnilo je še, da zaradi zavrženja tožbe ni podlage za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, odpadel pa je tudi pravni interes A. za stransko intervencijo v upravnem sporu.

22. Tožniki zoper sklep z dne 29. 1. 2024 vlagajo pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da se v obravnavanem primeru glede pravice do pritožbe in roka za vložitev tožbe uporablja ureditev po ZUS-1. Stališče sodišča prve stopnje, da nimajo pravice do pritožbe in da so tožbo vložili po poteku 15-dnevnega roka, določenega v ZTFI-1, ni pravilno. Zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da nimajo aktivne legitimacije za tožbo, ker niso imeli položaja strank ali stranskih udeležencev. Predmetni upravni spor je subsidiarni, za tožbo v takem sporu pa ni treba, da bi imel tožnik v predhodnem postopku status stranke ali stranskega udeleženca. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. Ne strinjajo se s stališčem sodišča prve stopnje, da jim je sodno varstvo že zagotovljeno in da zato subsidiarni upravni spor ni dovoljen. Navajajo, da je sodišče prve stopnje njihovo tožbo zoper Odredbo že zavrglo. Opozarjajo, da je Odredba zaradi pomanjkanja pravne podlage za izrek ukrepov nezakonita. Pojasnjujejo, da nimajo možnosti zaščititi svojih pravic v razmerju do A. v civilnih postopkih. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče sklep z dne 29. 1. 2023 v točkah I., II. in IV. izreka spremeni tako, da v celoti ugodi njihovemu predlogu, kot je opredeljen v tožbi, in odpravi Odločbo, Sklep in Odredbo, toženki pa naloži plačilo stroškov oziroma podredno, naj sklep z dne 29. 1. 2023 v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

23. Tožniki so vložili še dopolnitev pritožbe z dne 13. 3. 2024 zoper sklep z dne 29. 1. 2024.2 Navajajo, da je sodišče prve stopnje zavrglo tudi njihovo tožbo zoper Odločbo, kar potrjuje, da nimajo drugega učinkovitega sodnega varstva. Poudarjajo, da toženka ni imela pravne podlage za izrek ukrepa odvzema glasovalnih pravic družbenikom in da je izrečeni ukrep nesorazmeren.

24. Pritožba in dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 13. 3. 2024 zoper I., II. in IV. točko izreka sklepa z dne 29. 1. 2024 nista utemeljeni.

25. Tožniki so v obravnavani zadevi vložili tožbo po 4. členu ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek). Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek). Gre za t. i. subsidiarno sodno varstvo, ki pride v poštev, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

26. Nosilna razloga sodišča prve stopnje za zavrženje tožbe po 4. členu ZUS-1 sta, da imajo tožniki zagotovljeno drugo sodno varstvo in da je tožba vložena po izteku roka 15 dni iz 478. člena ZTFI-1. 27. Kot je Vrhovno sodišče zgoraj že pojasnilo, so v postopku sodnega varstva zoper odločitve Agencije določbe ZUS-1 subsidiarno upoštevne, to je, kadar ZTFI-1 nima posebne ureditve, ki odstopa od ureditve ZUS-1 (drugi odstavek 475. člena ZTFI-1). Ker ZTFI-1 ne ureja subsidiarnega upravnega spora, je za presojo pravočasnosti obravnavane tožbe upošteven ZUS-1 in ne prvi odstavek 478. člena ZTFI-1. Domet prvega odstavka 476. člena ZTFI-1 je treba razlagati v povezavi s položaji, ki so predmet urejanja sodnega varstva po ZTFI-1. Vrhovno sodišče zato ne more slediti razlogom sodišča prve stopnje, da je za presojo o pravočasnosti tožbe v subsidiarnem upravnem sporu v okoliščinah primera upošteven prvi odstavek 478. člena ZTFI-1. 28. Predmetna tožba po 4. členu ZUS-1 se v delu nanaša na odpravo Sklepa toženke o zavrnitvi zahteve tožnikov za priznanje statusa stranskih udeležencev v postopku nadzora ter na odpravo Odločbe toženke o zavrženju ugovora tožnikov zoper Odredbo.

29. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da imajo tožniki zoper Sklep, s katerim je toženka zavrnila njihovo zahtevo za priznanje položaja stranskih udeležencev, možnost sodnega varstva v rednem upravnem sporu. Ta Sklep je upravni akt, zoper katerega je mogoče sprožiti upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1 (šesti odstavek 476. člena ZTFI). Odločitev toženke o pravici tožnikov do udeležbe v postopku nadzora je tako podvržena ustreznemu sodnemu preizkusu v okviru rednega upravnega spora. Tožniki sicer oporekajo, da jim drugo sodno varstvo ni zagotovljeno, ker v postopku nadzora nimajo položaja stranke (tak položaj ima samo subjekt nadzora) in da tudi niso uspeli doseči položaja stranskih udeležencev, vendar Vrhovno sodišče pojasnjuje, da lahko tožniki vse ugovore v zvezi s pravico do stranske udeležbe v postopku nadzora, morebitne kršitve ustavnih pravic ter morebitne ugovore ustavnopravne narave in probleme z zakonsko ureditvijo uveljavljajo prav v tem rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 zoper Sklep o zavrnitvi njihove zahteve za priznanje položaja stranskih udeležencev. Pri tem ni treba, da imajo v rednem upravnem sporu zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavljajo v subsidiarnem upravnem sporu, ampak zadošča, da lahko v okviru rednega upravnega spora uveljavljajo tudi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.3 Tožnikom je tako zoper Sklep zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu, zato tožba po 4. členu ZUS-1 ni dovoljena.

30. Obravnavana tožba se v delu nanaša tudi na odpravo Odredbe, s katero je toženka v postopku nadzora nad družbo A. tej družbi odredila, da mora v roku 12 mesecev od dokončnosti odredbe odpraviti kršitev šestega odstavka 27. člena Uredbe (EU) št. 909/2014. Med drugim je toženka odredila, da A. do pravnomočnosti odločbe, s katero se ugotovi, da je bila kršitev odpravljena, med drugim tudi tožnikom ne sme omogočiti uresničevanja glasovalnih pravic (1. točka izreka Odredbe). Toženka lahko na podlagi obrazložene zahteve A. izda predhodno pisno soglasje za uresničevanje glasovalnih pravic med drugim tudi tožnikom pri posameznih točkah dnevnega reda posamezne skupščine A., pred pravnomočnostjo odločbe, s katero se ugotovi, da je bila kršitev iz te Odredbe odpravljena, če je to potrebno zaradi uskladitve družbe A. s predpisi oziroma izvršljivimi odločbami pristojnih organov (2. točka izreka Odredbe).

31. Na podlagi 4. člena ZUS-1 se varstvo zagotavlja zaradi posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, kadar ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Subsidiarni upravni spor je v takem položaju namenjen presoji zakonitosti tistih posamičnih aktov in dejanj, ki hkrati posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. S subsidiarno tožbo je v upravnem sporu mogoče uveljavljati sodno varstvo le zoper kršitve, ki obenem pomenijo poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine.4 Za dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 mora v navedenem položaju torej priti do posega v varovane pravice ali svoboščine prizadete osebe.

32. V obravnavanem primeru je toženka z Odredbo odredila A., da do pravnomočnosti odločbe, s katero se ugotovi, da je bila kršitev odpravljena, (med drugim tudi) tožnikom ne sme omogočiti uresničevanja glasovalnih pravic. Z Odredbo je predvidena tudi možnost, da lahko toženka izda predhodno pisno soglasje za uresničevanje glasovalnih pravic med drugim tudi tožnikom pri posameznih točkah dnevnega reda posamezne skupščine A., pred pravnomočnostjo odločbe, s katero se ugotovi, da je bila kršitev iz te Odredbe odpravljena.

33. Iz tega sledi, da toženka s samo izdajo Odredbe ni posegla v pravice tožnikov, ampak je A. kot subjektu nadzora naložila opisani ukrep, razen če toženka na podlagi obrazložene zahteve A. izda predhodno pisno soglasje za uresničevanje glasovalnih pravic med drugim tudi tožnikom pri posameznih točkah dnevnega reda posamezne skupščine A. Do morebitnih posegov v pravice tožnikov lahko pride (šele) na podlagi odločitev A., zoper katere imajo tožniki možnost sodnega varstva v civilnih sodnih postopkih pred rednimi sodišči (katerih so se po lastnih navedbah tudi že poslužili).

34. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da je ključno vprašanje v sporih na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave oziroma prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ali je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo pravic. Da bi lahko sodišče, pristojno za odločanje v upravnem sporu, to sodno varstvo zaradi subsidiarnosti izključilo, mora odgovoriti na dve vprašanji: a) na vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, in b) na vprašanje, ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se sodišče, pristojno za odločanje v upravnem sporu, iz tega razloga izreče za nepristojno.5 Glede učinkovitosti drugega sodnega varstva je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da za učinkovitost tega ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic.6

35. Pojasniti je treba, da pravici iz 22. in 23. Ustave zakonodajalcu nalagata izoblikovanje zakonskih pravil, ki omogočajo njuno učinkovito uresničevanje in s tem uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih. Odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu ne more preseči navedene ustavne zahteve, naslovljene na zakonodajalca. Subsidiarni upravni spor ni namenjen razreševanju domnevnih zakonskih vrzeli in pomanjkljivosti na različnih pravnih področjih, kjer se odpira dilema, ali je zakonodajalec izoblikoval pravila postopkov na način, da je z vidika Ustave zagotovil dovolj učinkovito uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih.7 Poleg tega obravnava spornih položajev s pravnimi sredstvi v okviru v zakonu urejenih postopkov, omogoča (med drugim) naslavljanje zahtev ustavnoskladne razlage predpisov (zakonov), kar lahko izključi dileme, ki naj bi sprožale domnevno potrebo po subsidiarnem upravnem sporu.

36. Vrhovno sodišče še pripominja, da pritožniki utemeljeno opozarjajo, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa z dne 29. 1. 2024 neutemeljeno sklicevalo na 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj v obravnavani zadevi ni šlo za tožbo po 2. členu ZUS-1. 37. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 (ta določba se v pritožbenem postopku zoper sklep, izdan v upravnem sporu, uporablja na podlagi 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) pritožbo in dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 13. 3. 2024 zoper I., II. in IV. točko izreka sklepa z dne 29. 1. 2024 kot neutemeljeni zavrnilo in v navedenih točkah izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 29. 1. 2024. Vrhovno sodišče je presodilo, da je odločitev o zavrženju tožbe, čeprav iz deloma drugih in dodatnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, pravilna (I. točka izreka sklepa z dne 29. 1. 2024), posledično pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga tožnikov za izdajo začasne odredbe, saj zaradi nedopustnosti tožbe ni podlage za odločanje o njem (II. točka izreka sklepa z dne 29. 1. 2024). Ker je odločitev o zavrženju tožbe pravilna, je sodišče prve stopnje skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 tudi pravilno odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopke (IV. točka izreka sklepa z dne 29. 1. 2024).

_K točki IV. izreka_

38. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožniki so upravičeni do 625 točk za pritožbo zoper sklep z dne 19. 3. 2024, saj je šlo za pravno sredstvo v neocenljivi zadevi in ne za posebej zahteven upravni spor po ZTFI-1 (tar. št. 34/4 v zvezi z 2. alinejo tar. št. 34/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), povišano za 20 % (prvi odstavek 7. člena OT), tj. skupaj 750 točk, ter do 15 točk za materialne izdatke v višini 2 % (11. člen OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in 22 % DDV (2. člen OT) skupno znaša 559,98 EUR. Vrhovno sodišče ni priznalo priglašene nagrade iz naslova pregleda listin in sestankov v višini 576 točk (tar. št. 43 OT), ker ne gre za samostojne storitve, ampak za opravila, ki so v neposredni zvezi s sestavo pritožbe in ki so že zajeta v priznani nagradi po tar. št. 34/4 OT. Ker tožniki s pritožbo in dopolnitvijo pritožbe zoper sklep z dne 29. 1. 2024 niso uspeli, stroške postopka v zvezi s to pritožbo nosijo sami.

1 Glej tudi Golob, P., v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 39. 2 Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je zaradi napačnega pravnega pouka v sklepu z dne 29. 1. 2024, da zoper ta sklep ni pritožbe, upoštevalo dopolnitev pritožbe tožnikov z dne 13. 3. 2024 zoper sklep z dne 29. 1. 2024. Napačen pravni pouk namreč ne sme biti v škodo stranki, ki uveljavlja pravico do pravnega sredstva. 3 Glej Golob, P., v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 40. 4 Prim. Golob, P., v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 44. 5 Primerjaj z odločbami Ustavnega sodišča Up-547/04 z dne 3. 3. 2005, Up-661/04 z dne 12. 1. 2006, Up-1321/06 z dne 22. 5. 2008. 6 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-360/09 z dne 3. 12. 2009 in sklepa Ustavnega sodišča Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009, Up-1122/12, U-I-59/14-11 z dne 15. 10. 2015. Prim. še Golob, P., v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 40. 7 O tem tudi Golob, P., v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 41.