Jedro

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je delodajalec delavcu dolžan plačati nadomestilo za neizrabljen tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati ... EUR neto plače, plačati davke in prispevke in zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 140,00 EUR od 18. 9. 2010 dalje, od 1.100,00 EUR od 18. 10. 2010 dalje, od 1.020,00 EUR od 18. 11. 2010 dalje, od 815,00 EUR od 18. 12. 2010 dalje in od 255,00 EUR od 18. 1. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 483,43 EUR bruto, odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obresti od 5. 11. 2010 dalje (prvi odstavek II. točke izreka). Kar je zahteval tožnik drugače (brez odvoda davka, zamudne obresti od 1. 7. 2010) je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki tudi obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2010 v višini 419,51 EUR bruto, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2010 dalje do plačila, vse navedeno pod I., II. in III. točko izreka v roku 15 dni (III. točka izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 571,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila (IV. točka izreka).

Zoper odločitev o plačilu plače v znesku ... EUR s pp in obračunu nadomestila za neizrabljen letni dopust v bruto znesku 419,51 EUR se je pravočasno pritožila tožena stranka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da vztraja pri svojih navedbah in dokazih, ki jih je podala v odgovoru na tožbo dne 19. 5. 2011. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih le pavšalno navaja pritožba, ko se sklicuje na ZPP, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 5. 2010 do 9. 12. 2010 ter da je dne 8. 12. 2010 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi neizplačila treh zaporednih plač (priloga A2). Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da sta bila z direktorjem tožene stranke dogovorjena za plačilo po 5,00 EUR na uro, drugače torej, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 5. 2010 v znesku 734,15 EUR mesečno. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku ni plačala dela plače za mesec avgust 2010 ter celotnih zneskov plač za čas od septembra 2010 do decembra 2010. Zato je tožniku utemeljeno prisodilo vtoževane zneske razlike v plači oziroma plače, pri čemer je upoštevalo tožnikovo evidenco o številu opravljenih ur, ob upoštevanju dogovorjene urne postavke plače v znesku 5,00 EUR. Ker tožena stranka ni predložila lastnih evidenc o delu tožnika v vtoževanem obdobju, čeprav je bila takšne evidence dolžna voditi po določbah Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Uradni list RS, št. 40/06), sodišče ni moglo upoštevati pavšalnih navedb tožene stranke o številu ur, kot izhajajo iz plačilnih list. Svojo dokazno oceno je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na dejstvo, da je tožnik delal v gradbeništvu, kjer je splošno znano, da delavci delajo več kot 8 ur dnevno ter tudi ob sobotah.

Pritožba je neutemeljena tudi glede odločitve o plačilu nadomestila zaradi neizkoriščenih 12 dni letnega dopusta. Na podlagi izpovedbe tožnika je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik objektivno dopusta ni mogel izrabiti, saj je delal s strojem na gradbišču, bili so podizvajalec družbe A, vezani so bili na roke in potrebno je bilo hiteti. Po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011 je dolžan delodajalec plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti. Delavec je v skladu s 166. členom ZDR upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Zato je sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tožnik ni mogel izrabiti letnega dopusta, tožniku utemeljeno prisodilo vtoževani znesek.

Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.