Jedro

Ker sta pravdni stranki kot zakonca skupaj in sporazumno darovali polovico svojega skupnega premoženja sinu in je ta darilo sprejel, sta pravno-veljavno razpolagali s tem delom skupnega premoženja. Poznejše vlaganje enega izmed njiju v tako solastno premoženje, ne more vplivati na spremembo solastniških deležev (do katere lahko pride le na podlagi naslovov - po določbah ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo pod točko 1) naložilo toženi stranki M.K., da mora na ime M.K. izstaviti za prenos lastninske pravice do 1/2 na parc. št. 1363/5 ustrezno listino; pod točko 2) je ugotovilo, da predstavlja polovica nepremičnine v vl. št. 673 in protivrednost dvo in pol sobnega stanovanja z opremo v Ljubljani, skupno premoženje M. in M.K. z enakima deležema po 1/2; v točki 3) je naložilo toženi stranki M.K., da je dolžna na ime M.K. izstaviti listino, sposobno za prenos lastninske pravice do 1/4 na njegovo ime pri nepremičnini v vl. št. 673; v točki 4) je naložilo M. in D.K., da morata nerazdelno plačati M.K. 3.100.000 SIT z obrestmi; v točki 5) je višji tožbeni zahtevek M.K. zavrnilo, v 6) točki pa je naložilo M.K., da mora nasprotnima strankama plačati 4.790 SIT stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je tako sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo in zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo le tožeča stranka M.K. v delu, ki se nanaša na odločitev pod točkama 4) in 5) in se torej nanaša na nadaljnjo 1/4 lastninske pravice na nepremičnini v vl. št. 673. V reviziji uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP ter predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se kot skupno premoženje ugotovi celotna navedena nepremičnina, podrejeno pa v višini 83,5 % ali pa naj se sodba razveljavi. V reviziji poudarja, da je bil namen nakupa nepremičnine v korist le obeh zakoncev M. in M.K. ter le iz formalnih razlogov je bila 1/2 vpisana na sina D.K. Namen in nagib torej ni bilo darilo pač pa prikrajšanje tretje osebe, če bi prišlo do zapuščinskega postopka po M.K. Nepremičnina ob nakupu ni bila v takšnem stanju kot je sedaj in je možno ob reševanju spora upoštevati kvečjemu tedanje stanje nepremičnine. V posledici opisanega lastninskega stanja na parceli pa je prišlo tudi ob nakupu montažne hiše do tega, da se je ta glasila tudi na D.K. Če se tako grobo povzame je bilo D.K. podarjeno le zemljišče v prvotnem stanju in polovica surove montažne hiše. Iz reviziji priložene cenitve pa izhaja, da je razmerje med prvotnim stanjem in sedanjim stanjem nepremičnin 33 % proti 67 % v korist revidenta, ker je nepremičnino oplemenitil, saj je zemljišče komunalno urejeno, v hiši so voda, elektrika, kanalizacija, telefon, zelenjavni vrt in podobno. Pri teh investicijah pa D.K. ni sodeloval. Glede na spremenjeno vrednost te nepremičnine bi lahko tako znašal delež D.K. največ 16,5 % in ne 50 %.

Toženi stranki M. in D.K. sta na revizijo odgovorili in predlagali, da naj se revizija zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija ni obrazložila, v čem naj bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo v smeri procesnih kršitev preizkusilo le v okviru uradne dolžnosti (člen 386 zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) ter pri takem preizkusu ugotovilo, da med postopkom ni bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Sodišči druge in prve stopnje sta po oceni revizijskega sodišča reševanje spora v materialno pravnem pogledu pravilno zastavili ter sta zato dokazno prepričljivo ugotovili vse odločilne okolnosti in s tem tudi dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano. Na podlagi ugotovitve, da sta M. in M.K. še kot zakonca ob nakupu tako na spornem zemljišču kot na hiši do 1/2 vpisala sina D. kot solastnika, je sodišče druge stopnje utemeljeno potrdilo na prvi stopnji sprejet zaključek, da sta kot starša skupno in sporazumno razpolagala s svojim skupnim premoženjem do 1/2 v korist sina D. Ta je na nepremičnini vpisan kot solastnik do 1/2 in je tudi sicer darilo sprejel. Med postopkom pa niso bile ne uveljavljene in ne ugotovljene kakšne okoliščine, zaradi katerih obravnavana darilna pogodba ne bi bila veljavna. Neutemeljen je revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni ocenilo zadevnih izvajanj revidentove pritožbe (prvi odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje). Revizijska izvajanja, ki vsebujejo navajanje dejanskih okoliščin, ki naj bi vplivala na oceno veljavnosti darilne pogodbe med M. in M.K. kot darovalcema ter sinom D.K., pa niso dopustna (ker je mogoče širiti dejansko podlago le do konca glavne obravnave - 1. odstavek 190. člena ZPP, sicer pa dejanskega stanja v reviziji ni dopustno uveljavljati - 3. odstavek 385. člena ZPP).

V zvezi z revizijskimi izvajanji, ki poudarjajo pomen velikega obsega revidentovih investicij v nepremičnino po tem, ko so bili že izvršeni zemljiškoknjižni vpisi, pa je opozoriti, da na obstoječe stvarnopravno razmerje pravdnih strank poznejša vlaganja katerekoli izmed njih niso mogla vplivati in zato ne spremeniti obstoječega stvarnopravnega razmerja mimo soglasja ostalih prizadetih solastnikov. To pomeni, da bi lahko prišlo do spremembe solastninskih deležev med solastniki le v sporazumu med njimi, to je s pogodbo. Obstoj take pogodbe pa se med postopkom sploh ni zatrjeval, medtem ko se obligacijsko pravna podlaga vlaganj v postopku ni uveljavljala. Ker glede na obrazloženo v reviziji uveljavljani razlogi niso bili podani, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je moralo revizijo tožeče stranke M. K. zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP. Ker revident ni uspel z revizijo, njegov stroškovni predlog ni utemeljen (1. odstavek 154. člena ZPP), predlog tožene stranke za odgovor na revizijo pa ni utemeljen, ker je vseboval le že iznešena stališča in zato z njim zvezani stroški niso bili potrebni stroški postopka (155. člen ZPP).