Jedro

Če nepremičnine, ki je med sredstvi zavezanec - podjetja z družbenim kapitalom, ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija, ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Zavarovanje zahtevka se glasi na način, ki ustreza zahtevani obliki denacionalizacije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 11.11.1994 v izreku pod točko 2 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. odstavka 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku v 1. točki izreka odpravila sklep Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 12.7.1994, v 2. točki izreka izpodbijane odločbe pa je zavrnila tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje pravic v zvezi z denacionalizacijo, zaradi zavarovanja lastninskega deleža na družbenem kapitalu tovarne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je organ prve stopnje tožnikov predlog zavrgel zaradi ugotovitve, da zahtevanih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, da je zavezanec za odškodnino Slovenski odškodninski sklad, sklep pa je oprl na 2. odstavek 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka je sklep organa prve stopnje odpravila, ker za zavrženje tožnikovega predloga ni bilo procesnih razlogov ter je zato sama odločila o stvari in predlog zavrnila. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki določa, da lahko pristojni organ odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja, ali odredi prenos delnic na Sklad v višini in na način iz 14. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP). Tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da se po navedeni določbi ZLPP v povezavi z zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDEN) lahko zavarujejo le podržavljene stvari, ki v naravi še obstojajo in če ni ovir za njihovo vračanje. Ni pa mogoče zavarovati stvari, ki niso bile podržavljene niti ne stvari, ki jih v naravi več ni. Tako predmet razmerij med tožnikom in zavezanko ne more biti porušena stavba na parceli štev. 153. Da je bila stavba na navedeni parceli porušena, na zemljišču pa so zgrajeni poslovni objekti zavezanke, tožnik priznava. Zemljišča pa se po 2. odstavku 32. člena ZDEN ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Zato tudi zemljišča, na katerih je zavezanka zgradila poslovne objekte, ne morejo biti predmet razmerij med tožnikom in zavezanko.

Tožnik navaja, da zakon o denacionalizaciji pozna kot obliko denacionalizacije vrnitev premoženja in odškodnino. Ker premoženja ni mogoče vrniti v naravi, gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali pa v vrednostnih papirjih. Tožnik je v vlogi z dne 29.4.1993 jasno povedal, da za zemljišče zahteva vzpostavitev lastninskega deleža na pravni osebi, za ostalo pa v vrednostnih papirjih. Tožena stranka zmotno misli, da se z začasno odredbo zavaruje terjatev, ki se nanaša le na stvari, ki še obstajajo. Take določbe v zakonu ni. ZLPP v 14. členu določa način zavarovanja lastninskega deleža. Za vse upravičencu podržavljeno premoženje je treba vzpostaviti lastninski delež. Smiselno predlaga odpravo 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo v celoti soglaša z razlogi izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je hkrati, ko je odpravila sicer nezakonit sklep o zavrženju tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe v smislu 10. in 11. člena zakona o lastninskem preoblikovanju (v nadaljevanju: ZLPP, Uradni list RS, štev. 55/92, 7/93, 31/93), isti tožnikov predlog zavrnila in poleg razlogov, ki jih je prevzela iz odločbe organa prve stopnje, kot razlog še navedla, da upravičencu ni bilo podržavljeno podjetje in da zato ni zakonske podlage za vzpostavitev lastninskega deleža (členi 34. do 39. zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju: ZDEN, Uradni list RS, štev. 27/91, 31/93).

Kolikor se nanaša odločitev izpodbijane odločbe na zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe, je tožena stranka napačno uporabila materialni zakon, kar je vplivalo na odločitev o stvari.

Pravilna bi bila odločitev tožene stranke in razlogi zanjo, če bi tožnik v postopku denacionalizacije zahteval vrnitev stvari, ki je več ni v naravi, to je v last in posest. Vendar pa tožnik za podržavljeno stavbno zemljišče, ki ga ni mogoče vrniti (ker je pozidano), ni zahteval vrnitve stvari v naravi, marveč je uveljavljal kot obliko denacionalizacije odškodnino. 42. člen ZDEN v 1. odstavku določa: če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Določba 42. člena iz 2. oddelka III. poglavja ZDEN se nanaša na vse vrste premoženja, katerega vračanje ureja ZDEN, in ne le na podjetja, kot to zmotno meni tožena stranka, ki je tožnikov predlog zavrnila med drugim tudi zato, ker v obravnavani zadevi ni bilo izkazano, da bi bilo upravičencu podržavljeno podjetje. Ko tožena stranka pojasnjuje, da podržavljene stvari, za katere pripada upravičencu odškodnina, ne morejo biti predmet zavarovanja, prezre, da so po 9. členu in naslednjih členih ZLPP predmet zavarovanja zahtevki za vračanje (denacionalizacijo) premoženja, ki ga vlagajo upravičeni vlagatelji. Predmet zavarovanja je premična ali nepremična stvar le takrat, kadar se glasi zahtevek za denacionalizacijo na vrnitve stvari, ne pa tudi v primeru, kadar se zahtevek za denacionalizacijo glasi na odškodnino v obliki vzpostavitve lastninskega deleža na pravni osebi. Zavarovanje zahtevka se lahko glasi na način, ki ustreza zahtevani obliki denacionalizacije.

Iz podatkov spisov sledi, da je tožnik za stavbno zemljišče, podržavljeno tožnikovemu pravnemu predniku, na katerem ima zavezanec zgrajene poslovne objekte, ko je torej zemljišče med sredstvi zavezanca, uveljavljal zahtevo za odškodnino v obliki lastninskega deleža na pravni osebi, kar je v skladu s prej navedeno določbo 42. člena ZDEN. Zahtevek za odškodnina v obliki vzpostavitve lastninskega deleža je mogoče zavarovati z začasno odredbo po 12. in 14. členu ZLPP. Po 2. odstavku 51. člena ZDEN pa so zavezanci za vzpostavitev lastninskega deleža na premoženju podjetja oziroma pravne osebe, v katerih premoženju so sredstva podržavljenih podjetij ali drugih gospodarskih subjektov. Sodišče tudi nima pomislekov o tem, da je bilo premoženje podržavljeno - zaplenjeno upravičencu, ki je bil lesni trgovec, v smislu navedene določbe ZDEN torej gospodarskemu subjektu. Po povedanem je tožena stranka zmotno uporabila določbe 9. člena in naslednjih členov ZLPP, s katerimi se ureja zavarovanje zahtevkov na način, ki ustreza zahtevani obliki denacionalizacije. S tem v zvezi pa tožena stranka določbe 1. odstavka 42. člena sploh ni upoštevala, čeprav bi jo morala.

Ker je tožnik smiselno izpodbijal le 2. točko izreka izpodbijane odločbe, ne pa tudi izrek v točki 1, s katerim je tožena stranka odpravila sklep organa o zavrženju tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe, sodišče pa se z razlogi tožene stranke v tem delu odločitve strinja, je sodišče izpodbijani akt le deloma odpravilo. Glede na to, da je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe v pritožbenem postopku izpodbijani sklep organa prve stopnje odpravljen, je stanje postopka tako, da o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe še ni odločeno. Čeprav v 1. točki izreka izpodbijane odločbe ni bilo odločeno o vrnitvi zadeve organu prve stopnje, bo tožena stranka zadevne spise vrnila organu prve stopnje, da bo ta v skladu s pripombami v tej sodbi izvedel postopek in odločil o stvari.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odločbo v izpodbijanem delu odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.