Jedro

Stranke so izrecno soglašale z branjem izvedenskega mnenja, obsojenec in njegov zagovornik pa tudi v nadaljevanju postopka nista predlagala, da se izvedenca neposredno zasliši, zato v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil pod točko I. izreka obsojeni P. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi drugega odstavka 122. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Pod točko II. izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obdolženega D. Ž. iz razloga po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (na škodo obsojenega P. V.). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornika obsojenega P. V. v delu, ki se nanaša na soobdolženega D. Ž., kot nedovoljeno zavrglo, v preostalem delu (glede točke I. izreka izpodbijane sodbe) pa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, bistvenih kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o odgovoru niso izjavili.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je treba uvodoma opozoriti, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 420. člena ZKP), in ki morajo biti konkretizirane ter ne le poimensko navedene. Vložniki sodbi sodišča druge stopnje očitajo, da nima vsebinske obrazložitve o pritožbenih navedbah in s tem zatrjujejo kršitev po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem očitkom preizkusilo obstoj samo tistih kršitev, ki jih vložniki v zahtevi določno pojasnijo (torej konkretno navedejo, glede katerih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo).

6. V zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 372. člena ZKP vložniki zahteve trdijo, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do vprašanja silobrana in prekoračenega silobrana, čeprav je obsojenec izpovedal, da je Ž. prvi začel s pretepom, da ga je dejansko on prvi napadel in da se je, če je že udaril Ž., zgolj branil pred njim. Ob nizkem frustracijskem pragu, ugotovljenem pri Ž., njegovi predkaznovanosti, nasilnosti in večji fizični premoči pa je tudi jasno, da je bil Ž. tisti, ki je hitreje nasilno odreagiral in prvi napadel obsojenca. Z vsebinsko enakimi razlogi vložniki uveljavljajo še kršitev po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sodbi o vprašanju silobrana s strani obsojenca nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le ti nejasni oziroma v nasprotju sami s seboj oziroma spisovnim gradivom.

7. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da sta se obsojeni P. V. in D. Ž. zapletla v pretep najprej na vrtu lokala B. in potem še na stranišču tega lokala. Oba sta v zagovor povedala, da nista začela pretepa, ampak sta se zgolj branila pred neposrednim napadom drug drugega. V. je trdil, da je Ž. brez razloga stopil v njegov osebni prostor in zahteval, da se razčistijo neke stvari, potem ga je Ž. prvi udaril, morda odrinil. Pred njegovim napadom se je branil, lahko da je iz tal pobral kozarec ali steklenico, ki jo je vrgel v Ž.. Ž. je trdil, da ga je V. brez razloga najprej zmerjal z narkomanom in ga žalil, potem ga je udaril s kozarcem in porezal po obrazu, tako da se mu je pocedila kri po obrazu. Zaradi napada s kozarcem se je branil pred V. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je pretep na vrtu lokala začel obsojeni V., Ž. pa se je pred tem napadom branil in je zato udaril obsojenca. Sodišče je presodilo, da je Ž. v pretepu na vrtu lokala ravnal v silobranu in od sebe odvračal protipravni napad obsojenca, ki ga je zadel s steklenim kozarcem v obraz in ga porezal, s čimer je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. V zvezi s pretepom na stranišču lokala pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v silobranu ravnal obsojeni V. in od sebe odvračal protipraven napad Ž. Ker po presoji sodišča v dokaznem postopku ni bilo mogoče ugotoviti, katere poškodbe, ki jih je utrpel V., so posledica obrambe pred protipravnim napadom Ž. na stranišču lokala in katere poškodbe je obsojeni V. utrpel, ko je Ž. na vrtu od sebe odvračal njegov protipraven napad, je Ž. oprostilo obtožbe. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju je pritrdilo sodišče druge stopnje.

8. Glede na zgoraj povzeto pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje gre ugotoviti, da vložniki kršitev kazenskega zakona uveljavljajo na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja, ki se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Izhajajo namreč iz prepričanja, da obsojencu ni dokazano, da je v pretepu na vrtu lokala prvi napadel Ž. in da se je Ž. branil pred njim. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Pri tem je relevantno dejansko stanje, ki ga ugotovi sodišče, ni pa mogoče tega razloga uspešno uveljavljati izhajajoč iz drugačne presoje ugotovljenega dejanskega stanja. Da gre v zahtevi res zgolj za nestrinjanje z dejanskim stanjem, izhaja tudi iz nadaljnje obsežne obrazložitve zahteve, ki skuša prikazati, da je bil obsojenec žrtev in ne storilec kaznivega dejanja ter v ta namen povzema zagovor obsojenca, ki bi mu moralo sodišče po mnenju vložnikov bolj verjeti, in izpovedbe posameznih prič (zlasti priče N. Š., ki po presoji vložnikov ni izpovedovala verodostojno in ji sodišče ne bi smelo verjeti) ter druga dejstva (vložniki na več mestih izpostavljajo s strani izvedenca psihiatrične stroke ugotovljen nizek frustracijski prag pri Ž., kateremu je sodišče po njihovi presoji dalo premajhno težo in ni upoštevalo, da je Ž. bolj agresiven od obsojenca in je v primeru provokacije on tisti, ki bo hitreje nasilno odreagiral), ponuja njihovo drugačno dokazno presojo (vložniki v zadnji točki zahteve celo izrecno izpodbijajo dokazno oceno) in prepričuje v obstoj silobrana, prekoračenega silobrana oziroma "putativnega silobrana".

9. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve in druge stopnje, sta se sodišči obširno ukvarjali z vprašanjem, kateri od obdolžencev je v pretepu na vrtu lokala in na stranišču ravnal v silobranu in argumentirano zavrnili tezo obrambe, da je pretep na vrtu lokala začel Ž. in da je obsojenec ravnal v silobranu. Sodbi imata o tem obširne, jasne in prepričljive razloge, zato zatrjevanje vložnikov, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili glede obstoja silobrana in prekoračenega silobrana oziroma da to ni bilo dovolj razjasnjeno, ne drži. Če se vložniki s temi razlogi ne strinjajo, pa to ne pomeni, da je bila storjena zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, pač pa izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, česar v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

10. V okviru zatrjevane kršitve iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP vložniki nadalje uveljavljajo, da se sodbi nista v ničemer opredelili, zakaj je bilo zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke najprej pomembno, nato pa ne. Pojasnjujejo, da je sodišče prve stopnje na narok povabilo izvedenca psihiatrične stroke z namenom, da ga zasliši, slednji je svoj izostanek z naroka opravičil, sodišče pa je kljub pričakovanju obrambe, da bo izvedenec v postopku zaslišan, zadevo zaključilo brez zaslišanja izvedenca. S tem je bila obsojencu kršena tudi pravica do obrambe, ker se je upravičeno zanašal na izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca, ki ga potem kar ni bilo. Z enako obrazložitvijo vložniki uveljavljajo še kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, pri čemer dodajajo, da je želela obramba z zaslišanjem izvedenca dodatno razjasniti izvedensko mnenje v delu, ki se nanaša na nižji frustracijski prag za sproženje agresivnosti pri Ž.

11. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 29. 8. 2014 sklenilo, da se po uradni dolžnosti izvede dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ki bo za oba obdolženca podal mnenje in oceno o tem, ali sta bila v času izvršitve kaznivega dejanja prištevna oziroma bistveno zmanjšano prištevna. Sodišče je dne 20. 10. 2014 postavljenega izvedenca psihiatrične stroke vabilo na glavno obravnavo, razpisano za dne 24. 10. 2014. Izvedenec je v dopisu z dne 21. 10. 2014 svoj izostanek z glavne obravnave opravičil. Zagovornik obsojenca je v vlogi z dne 20. 10. 2014 (list. št. 185) sodišče prosil za preložitev naroka za glavno obravnavo, razpisanega za dne 24. 10. 2014, med drugim s pojasnilom, da še vedno ni prejel izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, stranke v postopku pa morajo imeti možnost, da se z izvedenskim mnenjem seznanijo in nanj podajo tudi morebitne pripombe oziroma predlagajo zaslišanje izvedenca na samem naroku. Sodišče prošnji za preložitev naroka ni ugodilo in je dne 24. 10. 2014 opravilo glavno obravnavo. Kot izhaja iz zapisnika o tej glavni obravnavi (list. št. 187-192), je sodnica navzočim pojasnila, da je izvedenec psihiatrične stroke opravičil svoj izostanek z glavne obravnave. Sodišče je nato v dokaznem postopku v soglasju s strankami prebralo izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Stranke na to mnenje niso imele pripomb, ravno tako na izrecen poziv sodnice, da podajo morebitne nove dokazne predloge v dopolnitev dokaznega postopka, le-teh niso podale. Sodnica je istega dne zaključila dokazni postopek in glavno obravnavo.

12. Glede na navedeno procesno situacijo Vrhovno sodišče verjame vložnikom, da so se glavne obravnave dne 24. 10. 1014 udeležili v pričakovanju, da bo na tej obravnavi zaslišan izvedenec psihiatrične stroke, vendar po presoji Vrhovnega sodišča s tem, ko izvedenec tega dne in ne kasneje ni bil zaslišan, ni bila storjena kršitev določb kazenskega postopka in ne kršena pravica do obrambe. Ustavno sodišče je v odločbi Up-657/13-15 z dne 12. 11. 2015 zapisalo, da iz določb ZKP izhaja, da se dokaz z izvedencem primarno izvaja neposredno na naroku v navzočnosti strank. Drugi odstavek 340. člena ZKP pa dopušča izjemo, da sme senat s soglasjem strank odločiti, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebere tudi, če izvedenec ni navzoč, ne glede na to, ali je bil povabljen na glavno obravnavo ali ne. V tem primeru sta se stranki, ki sta dali soglasje, da se zapisnik o prejšnjem zaslišanju izvedenca ali njegov pisni izvid in mnenje na glavni obravnavi prebere, odpovedali kontradiktornosti ob izvedbi tega dokaza. V obravnavanem primeru je podana ravno takšna situacija. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da so stranke izrecno soglašale z branjem izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, zato je sodišče postopalo povsem zakonito, ko je na podlagi drugega odstavka 340. člena ZKP to mnenje prebralo, ne da bi neposredno zaslišalo izvedenca, čeprav ga je vabilo na glavno obravnavo. Obsojenec in njegov zagovornik bi sicer lahko v nadaljevanju postopka kljub podanemu soglasju za branje izvedenskega mnenja še vedno predlagala, da se izvedenca neposredno zasliši, vendar tega nista storila, čeprav ju je sodišče neposredno po tem, ko je bilo mnenje prebrano, izrecno pozvalo, da podata morebitne nove dokazne predloge v dopolnitev dokaznega postopka. Ravno tako na prebrano izvedensko mnenje nista imela pripomb. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). O tem, zakaj sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenca, pa ima sodba sodišča prve stopnje razloge v 5. točki na strani 6, ko pojasnjuje, da je sodišče na glavni obravnavi dne 24. 10. 2014 na podlagi drugega odstavka 340. člena ZKP izvedlo dokaz z izvedencem psihiatrom in v soglasju s strankami prebralo izvedensko mnenje, na katerega stranke niso imele pripomb, sodba sodišča druge stopnje pa v 10. točki na strani 4, ko pravi, da je bilo izvedensko mnenje prebrano v soglasju s strankami, zato ne držijo navedbe vložnikov, da se sodišči nista opredelili do tega, „zakaj je bilo zaslišanje izvedenca najprej pomembno, nato pa sploh ne.“

13. Ravno tako ne držijo navedbe vložnikov, da sodišče druge stopnje ni opredelilo do novega dokaznega predloga obrambe po zaslišanju priče po imenu B., ki so ga prvič podali v pritožbi. Sodišče druge stopnje se je do tega dokaznega predloga opredelilo v 18. točki sodbe na strani 7, v kateri je obrazložilo, da je ta dokaz nerelevanten za kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, saj naj bi ta priča po pritožbenih navedbah videla dogajanje na stranišču (in ne na vrtu) lokala.

14. Vložniki ne morejo uspeti niti z očitkom, da je bila storjena relativna kršitev določb postopka, ki je imela za posledico napačno odločitev, in obsojencu kršena pravica do obrambe, ker ne policija, ne tožilstvo in ne sodišče ni zavarovalo dokazov z videoposnetki NLB bankomata, ki bi razbremenili obsojenca. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov kazenskega spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje poskušalo pridobiti in zavarovati videoposnetke iz NLB bankomata, kot je to predlagal zagovornik v vlogi z dne 9. 7. 2013 (list. št. 38), vendar je bilo sodišču iz NLB d.d. sporočeno, da so se videoposnetki že presneli in da jih zato ne morejo posredovati (list. št. 45). Prvi odstavek 148. člena ZKP določa dolžnost policije, da mora v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivodejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Vložnikom ne gre oporekati, da videoposnetki ne bi bili izgubljeni, če bi jih policija pravočasno zavarovala, vendar, kot izhaja iz navedb vložnikov, se ti videoposnetki nanašajo na dogodek, povezan s pretepom na stranišču lokala, ko je obsojenec Ž. izročil 100 EUR, ki jih je pred tem dvignil na bankomatu. Ta pretep pa ni predmet obravnavanega kaznivega dejanja, zato ti videoposnetki obsojenca v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ne bi mogli razbremeniti in tudi ne pripeljati do drugačne odločitve. Zato pravica do obrambe obsojenca s tem, ko so se ti videoposnetki izgubili, ni bila prizadeta.

15. Peti odstavek 420. člena ZKP določa, da se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložniki v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje niso uveljavljali, da je sodišče prve stopnje kršilo svoje dolžnosti, ker ni v skladu s preiskovalno maksimo opravilo ogleda kraja dejanja, iz zahteve za varstvo zakonitosti pa ne izhaja, da v pritožbi te kršitve ni bilo možno uveljavljati. Zato Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve ni presojalo.

16. Iz zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da se vložniki ne strinjajo tudi z izrečeno kazensko sankcijo in menijo, da bi bilo potrebno glede na dejstvo, da obsojenec ni predkaznovan, da je dejanje storil v relativni opitosti in da ni bilo prizadejanih hudih poškodb, medtem ko je sam utrpel številne hude poškodbe s strani domnevnega oškodovanca, kazensko sankcijo omiliti oziroma odpustiti. S tem, ko vložniki zatrjujejo, da so v konkretnem primeru podani pogoji za omilitev oziroma odpustitev kazni, po vsebini izpodbijajo le primernost oziroma pravilnost izrečene kazenske sankcije, kar je lahko poseben pritožbeni razlog (prvi odstavek 374. člena ZKP), ne pa tudi zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se lahko odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu izpodbija le, če je sodišče s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, oziroma povedano drugače, če je s tem kršilo kazenski zakon (5. točka 372. člena ZKP). O prekoračenju pravice pa govorimo tedaj, če je izrečena kazenska sankcija zunaj zakonskih meja, ali če izreče sodišče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. V konkretnem primeru, ko je sodišče obsojencu izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen v mejah predpisane, in ko ni ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za omilitev ali odpustitev kazni, ni storilo navedene kršitve kazenskega zakona.

C.

17. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane kršitve zakona niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, kar glede na drugi odstavek 420. člena ZKP ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Glede na pravnomočno izrečeno kazensko sankcijo in ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 200 EUR (tarifna številka 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 in 7152 Taksne tarife, ki je priloga Zakona o sodnih taksah).