Jedro

Tožnik je s podpisom prirejenega zapisnika o ogledu izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, ki določa, da se kaznuje z zaporom do treh let uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo, ali spis vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom oziroma pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino ali s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino.

Za razliko od kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ni zakonski znak kaznivega dejanja storilčev namen nekomu pridobiti nepremoženjsko korist. Tožnikov namen pridobiti nepremoženjsko korist pri presoji te kršitve ni pravno relevanten. Tožnikovo ravnanje torej predstavlja vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve listine iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, ter po svoji teži, glede na to, da gre za policista, od katerega se zahteva zakonitost pri opravljanju delovnih nalog, utemeljuje izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot najstrožje sankcije v primeru kršenja pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Čeprav tožnik s svojim ravnanjem oz. kršitvijo delovnih obveznosti ni izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1, je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je dokazana kršitev z znaki kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1, oziroma odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, (1) da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 2. 2016, v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe za delovna razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 13. 4. 2016 nezakonita in se razveljavi; (2) da delovno razmerje tožeči stranki ni prenehalo in še vedno traja, ter (3) da je tožena stranka dolžna poklicati tožečo stranko nazaj na delo in ji priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja, in sicer jo prijaviti v zavarovanje, ji za ta čas obračunati in plačati plačo po pogodbi o zaposlitvi, od tega zneska obračunati prispevke in davke ter jih odvesti pristojnim organom, od neto plače obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper del odločitve o stroških postopka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem naklepno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ravnanje pa naj bi imelo znake zgoraj navedenih kaznivih dejanj. Izredno odpoved je torej presojalo izven razlogov iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je sodba že iz tega razloga nezakonita. Tožnikovo ravnanje tudi ne predstavlja odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Prav tako pa ni izpolnjen drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Navaja, da je tožnik 11. 12. 2014 v patrulji Policijske postaje A. skupaj s policistom B.B. opravil ogled kraja dogodka v skladu s pravili stroke in določili ZKP, ter ugotovil, da je poškodovani C.C. padel, ker se mu je na lestvi odlomil tretji klin, pri tem pa se je udaril v tam nahajajoča se drva. Ko sta policista ugotovila, da je bila tuja krivda izključena, sta na OKC PU D. poročala, da bo zadeva zaključena s poročilom na ODT v D., ugotovitve pa sta zapisala tudi v poročilo o opravljenem delu.

Tožnik in B.B. sta 16. 12. 2014 med 19.20 in 21.30 uro ponovno opravila razgovor s E.E., F.F., G.G. in dr. H.H., kar nenazadnje izhaja iz poročila o opravljenem delu. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je podpis zapisnika o ogledu kaznivo dejanje, saj naj bi tožnik s podpisom potrdil neresnično vsebino listine. Tožnik ne zanika, da je podpisal sporni zapisnik, zapisnika pa ni mogel spremeniti, saj na naslovu I. 41 ogleda ni opravljal. Ker je ogled opravil pomočnik komandirja J.J., ki je tudi sam preveril okoliščine v zvezi z nesrečo, je edino on lahko spremenil vsebino samega zapisnika. Vsebine zapisnika, ki ga je naknadno lahko spremenil pomočnik komandirja J.J., tožnik ni prebral, podpisal pa ga je, ker mu je pomočnik komandirja dejal, da sta ga (z B.B.) pozabila podpisati. Specializirano državno tožilstvo zoper tožnika ni sprožilo kazenskega pregona za omenjeni kaznivi dejanji, saj ni šlo za predrugačenje v smislu kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1. Tožnik je bil vodja patrulje, dnevno je bil odgovoren za organiziranje dela v patrulji, zato bi po prepričanju tožnika zapisnik o ogledu (prvotni) lahko podpisal, saj je pri ogledu sodeloval. Tožnik ni imel namena, da zapisnik s tako vsebino podpiše. Sodišče pripisuje tak namen tožniku iz razloga, ker naj bi J.J. sedel v pisarni pri odprtih vratih in vsem na očeh. Ni jasno, kaj naj bi dejstvo, da je tožnik sedel z J.J. v pisarni pri odprtih vratih, sploh dokazovalo.

Nadalje pritožba navaja, da je 16. 12. 2014 opravil razgovore s E.E. in F.F. ter dr. H.H.. V 15. točki sodbe je sodišče navedlo, da je opravil razgovor 16. 12. 2014 z zdravnico dr. H.H., nadalje pa v 16. točki zaključi, da tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo o opisu del in nalog v pogodbi o zaposlitvi in aneksu, saj bi moral preveriti navedbe iz anonimne prijave delovne nesreče C.C.. Ker je pokojni C.C. zdravnici povedal, da je padel sam doma, je tudi zdravnica to v ponovnem razgovoru potrdila tožniku. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil ogled na naslovu gostinskega lokala I. 41, ki je v last K.K., opravljen šele 5. 2. 2016, več kot eno leto od delovne nesreče. Ker je bila tuja krivda izključena, je tudi zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik kot starejši policist gotovo vedel, da je ravno pravočasna obravnava delovne nesreče zaradi razlogov za sum storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1 bistvena za odkritje storilca, za zbiranje obvestil in sledi kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje iz 314. člena KZ-1 sploh ni bilo storjeno. Za poškodbo in posledično smrt je bil kriv pokojni C.C. sam, ki se je namreč K.K. sam ponudil, da mu bo na strop sanitarij namestil leseni opaž, zaradi svojega malomarnega odnosa do možne posledice je odšel na podstrešje in stopil na leseni opaž, ki ga je prej sam nameščal. Ker slednji njegove teže ni zdržal, je C.C., skupaj z lesenim opažem, padel na tla in se hudo poškodoval. Pritožba opozarja, da se je v zapisnik naknadno vpisalo ugotovljeno dejansko stanje ob ogledu. To pomeni, da tožnik s podpisom spremenjenega zapisnika ni potrdil lažne vsebine zapisnika, saj je ogled bil opravljen in se je z ogledom ugotovilo dejansko stanje. Ni jasno, v čem naj bi bila sploh nepremoženjska korist K.K.. Ker je pridobitev nepremoženjske koristi zakonski znak kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1, ki je K.K. ni z ničemer pridobil, je jasno, da tega znaka kaznivega dejanja ni. Tožnikova dejanja tudi ne predstavljajo kršitve prepovedi iz 37. člena ZDR-1 in 14. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2006, saj ni jasno v čem naj bi tožnik toženi stranki materialno ali moralno škodoval in s čim bi lahko škodoval poslovnim interesom tožene stranke. Tožnik tudi ni opustil nobene uradne dolžnosti, saj je dogodek preiskoval. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, prav tako pa je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, zato so podane kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je Delovno sodišče v Mariboru v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 187/2016, ki se nanaša na isti historični dogodek, odločilo, da je izredna odpoved J.J. nezakonita. Nadalje navaja, da ni razumne podlage, zakaj naj bi tožnik F.F. sploh delal kakršnokoli uslugo.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sicer deloma zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz prvega odstavka 257. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 s spremembami - KZ-1). Vendar pa je pravilno zaključilo, da je izredna odpoved zakonita, ker je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 259. člena KZ-1. 6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapiski oziroma prepisi.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka (po prvem odstavku 339. člena ZPP), ker naj bi sodišče prve stopnje zadevo presojalo po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej, ker naj bi tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Čeprav je sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve dejansko zapisalo, da je tožnik s svojim ravnanjem naklepno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), pa je jasno, da gre v tem delu za očitno pomoto, in da je sodišče zadevo presojalo po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj že v nadaljevanju istega stavka sodišče prve stopnje navede, da ima tožnikovo ravnanje znake kaznivih dejanj po prvem odstavku 257. člena in prvem odstavku 259. člena KZ-1. Da je sodišče prve stopnje zadevo presojalo po 1. alineji, torej, da je presojalo, ali so v tožnikovem ravnanju podani znaki kazniv dejanj, izhaja najprej iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka iz tega razloga tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi (točka 5 obrazložitve), nadalje glede povzemanja kršitev, ki se tožniku očitajo, glede presoje pravočasnosti izredne odpovedi, pri čemer je objektivni rok vezalo izključno na ves čas, ko je možen kazenski pregon, in ne na šestmesečni rok, ki velja za kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (točka 6 in 8 obrazložitve), nadalje v delu, v katerem je sodišče povzemalo zakonsko opredelitev obeh dejanj (točka 9 obrazložitve) ter presojalo, ali tožnikovo ravnanje izpolnjuje vse znake kaznivih dejanj (točke 18, 19 in 21 obrazložitve), potem, ko je natančno ugotovilo vsebino tožnikovega ravnanja v luči obdolžitev, ki so se mu očitale (točke 10 - 17 obrazložitve).

9. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer mu je očitala, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1, ter da so izpolnjeni znaki obeh kaznivih dejanj, ker: - dne 16. 12. 2014 ni opravil dodatnih preveritev informacij o domnevno drugačnem dejanskem stanu in okoliščinah delovne nesreče z dne 10. 12. 2014, v kateri se je poškodoval C.C., to je, da ni opravil ogleda na naslovu I. 41, - je dne 19. 12. 2014 skupaj z J.J. spremenil zapisnik o ogledu z dne 11. 12. 2014 in ga podpisal, čeprav ni napisal niti prvega zapisnika, kar mu sploh ne daje podlage, da bi podpisal drugega, oziroma katerega koli (prvega je napisal in podpisal policist B.B.), pri čemer je navedel, da je dne 11. 12. 2014 opravil ogled na naslovu I. 41 v zvezi z delovno nesrečo C.C., čeprav na tem naslovu ni bil ne tega dne ne kasneje, s podpisom zapisnika o ogledu je potrdil vpis lažnih in izkrivljenih dejstev, ki jih je v zapisnik kot v uradno listino vpisal pomočnik komandirja J.J..

- tako je pridobil nepremoženjsko škodo za K.K., lastnika gostinskega lokala na naslovu I. 41, saj je dosegel, da se delovna nesreča, ki naj bi se zgodila na naslovu I. 41, ni objektivno, strokovno, in pravočasno obravnavala, zato se niso zaznali razlogi za sum v smislu 148. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami - ZKP), da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ko mora policija ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

10. Prvi odstavek 257. člena KZ-1 določa, da se z zaporom do dveh let kaznuje uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali komu prizadene škodo. Navedeno kaznivo dejanje je dejanje, ki se lahko stori le z direktnim naklepom, zloraba uradnega položaja pa je v tem, da uradna oseba kot storilec kaznivega dejanja po prvem odstavku tega člena opravi določena dejanja v okviru pooblastil, ki jih ima, toda ne v tisti smeri, kot izhaja iz namena posameznih uradnih dejanj temveč z namenom pridobitve nepremoženjske koristi zase ali za drugo osebo ali oškodovanja drugega. Namen storilca kaznivega dejanja po prvem odstavku je pridobitev nepremoženjske koristi, ki se lahko izraža v kakršnikoli koristi (pridobitev pravic, ki niso materialne narave ...). Ni potrebno za obstoj kaznivega dejanja, da bi načrtovana posledica nastala, dovolj je, da je storilec zlorabil svojo položaj kot je predvideno v prvem odstavku tega člena1. 11. Bistveno, kar se tožniku očita v zvezi s tem kaznivim dejanjem, je, da naj bi za lastnika gostinskega lokala K.K. pridobil nepremoženjsko korist, ker zaradi tožnikovega ravnanja zoper K.K. ni bil sprožen kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1. Glede na zgoraj navedene zakonske znake tega kaznivega dejanja bi morala tožena stranka že v izredni odpovedi konkretno navesti dejstva, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je pri tožniku v času storitve kaznivega dejanja obstajal namen K.K. pridobiti nepremoženjsko korist. Tak očitek mora biti konkretiziran, in ne povsem splošen. Takšnega očitka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala, da dne 16. 12. 2016 ni opravil ponovnih razgovorov z izvenzakonsko partnerko E.E. in F.F., ter da je v poročilu o delu navedel, da je tak pogovor opravil. Prav tako je ugotovilo, da tega dne, potem ko je že bila podana anonimna prijava, da se je dogodek zgodil na kraju I. 41 (na naslovu gostinskega lokala v lasti K.K.), in ne I. 81a (bivališče poškodovanca C.C.), ni opravil ogleda na naslovu I. 41, da pa je to potrdil v predrugačenem zapisniku o ogledu, ki ga je podpisal. Drugih bistvenih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki bi kazale na tožnikov namen, ni. Podpis predrugačenega zapisnika o ogledu kraja, katerega bistvena vsebina je, da naj bi se ogled opravil na naslovu I. 41, čeprav se ni, sam po sebi še ne dokazuje, da je tožnik imel namen oz. hotel pridobiti nepremoženjsko korist za K.K..

12. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, je zakonitost odpovedi dokazovala tudi z navedbo, da je tožnik v spremenjenem zapisniku o ogledu potrdil, da je C.C. omahnil, ker mu je postalo slabo. To pa še ne pomeni, da je tožnik že takrat, ko je podpisal predrugačen zapisnik, vedel za pravi vzrok nesreče, to je, da je šel C.C. na podstrešje gostinskega lokala, da je tam stopil na opaž, ki ga je pred tem sam pritrdil na strop sanitarij gostinskega lokala in da je ta opaž popustil pod težo, zaradi česar je C.C. padel ter se poškodoval. Le v kolikor bi tožena stranka že v izredni odpovedi navedla, da je tožnik vedel za pravi vzrok nesreče, bi bil dopusten zaključek, da je pri tožniku obstajal namen pridobiti nepremožensko korist za K.K., ki bi se eventualno s tem izognil policijski preiskavi vseh okoliščin, ki so povzročile padec C.C. kot delavca (na črno) pri K.K.. Ker tožena stranka tega ni konkretizirano zatrjevala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožniku namen kot znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ni dokazan. Dejstvo, da tožnik po prejemu anonimne prijave, da se je nesreča zgodila na naslovu I. 41, in ne I. 81a, ni opravil vseh preiskovalnih dejanj, ki bi jih kot policist moral, npr. ponovno opraviti razgovor s E.E., F.F., G.G., opraviti ogled kraja na naslovu I. 41, samo po sebi ne dokazuje njegovega namena pridobiti nepremoženjsko korist K.K., tudi če bi se kasneje dejansko izkazalo, da je K.K. osumljen ali kriv kaznivega dejanja v zvezi z nesrečo, ki se je zgodila v njegovem gostinskem lokalu.

13. Pritožba pa neutemeljeno navaja, da tožnik z podpisom prirejenega zapisnika o ogledu ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, ki določa, da se kaznuje z zaporom do treh let uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo, ali spis vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom oziroma pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino ali s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino. To dejanje je naklepno kaznivo dejanje, ki ga lahko stori, kdor bodisi sam pripravi takšno listino ali pa s svojim podpisom potrdi njeno nepravilno vsebino. Priti mora do lažnega vpisa pomembnega podatka. Predmet tega kaznivega dejanja je uradna listina, stori pa jo lahko le uradna oseba2. 14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz skladnih navedb tožnika in tožene stranke, listinskih dokazov in izpovedi tožnika ter prič L.L., M.M., N.N., J.J. in O.O., da je tožnik podpisal spremenjeni zapisnik o ogledu z dne 15. 12. 2014, katerega je prvotno sestavil policist B.B., ter s tem potrdil neresnične podatke o tem, da je opravil ogled kraja na naslovu I. 41, čeprav tam nikoli ni bil. Podpis spremenjenega zapisnika je tožnik izrecno priznal v svoji izpovedi, sodišče prve stopnje pa je tudi natančno ugotovilo okoliščine dogodka, ko je tožnik zapisnik podpisal, ter ugotovilo, da je tožnik vedel, da podpisuje nepravilno vsebino in to hotel storiti, ter s tem zavrnilo tožnikovo obrambo, da vsebine listine ni poznal, ter da je podpisal listino, ker naj bi to zahteval pomočnik komandirja Policijske postaje A., ker je ni podpisal B.B.. Na podlagi izpovedi J.J., M.M. in N.N., ki so skladno opisali dogajanje v pisarni J.J. dne 19. 12. 2014, zjutraj med 6.30 in 7.00 uro, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je J.J. od tožnika zahteval, da popravi zapisnik o ogledu z dne 15. 12. 2014, kar je tožnik tudi storil. Zapisnik o ogledu je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje spremenjen tako, da je bil v njem kot kraj, kjer se je zgodila delovna nesreča, v kateri se je poškodoval C.C., naveden I. 41 namesto I. 81a, ter da je bilo v njem zapisano, da so bile o dogodku na naslovu I. 41 opravljeni pogovori z navzočimi osebami, čeprav niso bili. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala, da je podpisal zapisnik z neresnično vsebino. Oprlo se je na ugotovitev, da na naslovu I. 41 ni nikoli bil, saj pred 16. 12. 2014, ko je bila podana anonimna prijava, da se je nesreča zgodila na naslovu I. 41 (naslov gostinskega lokala), in ne I. 81a (hiša poškodovanega delavca), ne tožnik ne J.J. nista mogla vedeti, da se je delovna nesreča zgodila na naslovu I. 41. Posledično je pravilno sklepalo, da je lahko do spremembe zapisnika o ogledu (datiranega na 15. 12. 2014), prišlo po 16. 12. 2014, oziroma 19. 12. 2014. Tožnik je bil v času očitanega ravnanja uradna oseba, opravljal je dela in naloge starejšega policista in ne bi smel podpisati zapisnika o ogledu zgolj zato, ker mu ga je dal v podpis nadrejeni. Glede na izpovedi prič J.J., M.M. in N.N. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 19. 12. 2014 podpisu spremenjenega zapisnika ogleda z dne 15. 12. 2014 namenil več časa v pisarni J.J., da mu J.J. ni le na hitro predočil zapisnika o ogledu v podpis, zato je tožnik vedel, kaj podpisuje in je tudi imel namen, da to podpiše. S tem v zvezi ni utemeljen pritožbeni očitek, da ni jasno, kaj naj bi pomenila ugotovitev sodišča prve stopnje, da je z J.J. sedel pri odprtih vratih v njegovi pisarni, saj je bistveno, da mu J.J. ni zgolj dal zapisnika v podpis, temveč da sta temu namenila več časa. Priča J.J. je izpovedala, da je tožnik na njeno zahtevo popravil poročilo za ODT, vse se je dogajalo v pisarni priče, na njenem računalniku. J.J. je šel potem do avtomata za kavo, kjer je opazil policista N.N. in M.M., da kuhata kavo, ter jima povedal, da s tožnikom rešujeta zadevo z delovno nesrečo. Takšno izpoved je potrdila tudi priča M.M., ki je potrdila, da ji je J.J. povedal, da rešujeta zadevo glede delovne nesreče. Dokazano je torej, da se je tožnik tistega dne, ko je bil prirejen zapisnik o ogledu, ki je bil takrat spremenjen in natisnjen, nahajal v pisarni pomočnika komandirja J.J., da sta to opazila njegova sodelavca, ki sta zjutraj kupila kavo na kavnem avtomatu, ter da je J.J. takrat povedal, da se ukvarjata z delovno nesrečo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila prvotna datoteka - zapisnik o ogledu, na računalniku zamenjana na dveh mestih, kjer je bil pred tem originalen zapisnik, da je bil zapisnik spremenjen ob 6.39 uri zjutraj ter ob 6.40 uri natiskan in zatem tudi podpisan s strani tožnika. Glede na to je utemeljeno zavrnilo tožnikovo obrambo in sicer, da zapisnika sploh ni prebral in ni poznal njegove vsebine, ter da je J.J. zahteval, da zapisnik podpiše, ker ni bil podpisan. Datoteka oziroma spremenjeni zapisnik je bil namreč spremenjena na računalniku J.J. in natiskan zjutraj 19. 12. 2014, nedvomno v času, ko je bil tožnik v njegovi pisarni.

15. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1 niso podani iz razloga, ker je Specializirano državno tožilstvo odstopilo od pregona. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je spremenjeni zapisnik vseboval navedbo, da si je tožnik ogledal kraj I. 41a že 11. 12. 2014, čeprav to ni resničen podatek, ter da je bilo tam ugotovljeno, da je C.C. padel, saj je iz prvotnega zapisnika jasno, da takrat o tem sploh še ni bilo podatkov, temveč je Policija kot kraj dogodka obravnavala I. 81a. Vsebina listine je bila predrugačena z bistvenimi podatki v smislu določbe 259. člena KZ‑1, torej da je bil ogled na kraju dogodka I. 41 opravljen in da so bili opravljeni razgovori s tam prisotnimi osebami, ta podatek pa je bil kasneje del poročila, ki ga je PP A. posredovala ODT v D..

16. Za razliko od kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ni zakonski znak kaznivega dejanja storilčev namen nekomu pridobiti nepremoženjsko korist. Tožnikov namen pridobiti nepremoženjsko korist za K.K. pri presoji te kršitve ni pravno relevanten. Tožnikovo ravnanje torej predstavlja vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve listine iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, ter po svoji teži, glede na to, da gre za policista, od katerega se zahteva zakonitost pri opravljanju delovnih nalog, utemeljuje izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot najstrožje sankcije v primeru kršenja pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Čeprav tožnik s svojim ravnanjem oz. kršitvijo delovnih obveznosti ni izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1, je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je dokazana kršitev z znaki kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1, oziroma odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 17. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je podan drugi pogoj za izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer, da glede na interese obeh strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Tožnikovo ravnanje je bilo že v odpovedi pravilno opredeljeno kot nedopustno, zlasti glede na tožnikov položaj starejšega policista, ter po svoji teži in naravi kršitve, ko so celo izpolnjeni znaki kaznivega dejanja, pomeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Povzeto po: Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, Založba GV, 2002, str. 608 do 613. 2 Glej komentar M. Deisinger, kot je že navedeno, str. 619 do 623.