Jedro

Del zemljišča, ki ga je ob gradnji hotela zasedel investitor oziroma izvajalec del in ni bil zajet v predhodni odločbi o razlastitvi z dne 30. 10. 1969, je bil C.C. dejansko odvzet iz posesti z ravnanjem investitorja oziroma izvajalca del, torej pravnih oseb, ki pa nista bila državna organa, niti nista imela takih pooblastil in zato njunega ravnanja ni mogoče uvrstiti pod podlage za denacionalizacijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. A.A. (v nadaljevanju tožnica) in B.B. sta kot pravna naslednika po razlaščencu pok. C.C. (v nadaljevanju tudi denacionalizacijski upravičenec ali upravičenec ali razlaščenec) pri Upravni enoti Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zahtevala vrnitev oziroma denacionalizacijo premoženja, med drugim tudi parc. št. 2946 k.o. D., ki danes predstavlja severni del parc. št. 1823 k.o. E. površine 147 m2 oziroma začasno (visečo) parc. št. 1823/2 k.o. E., kot izhaja iz elaborata parcelacije podjetja 3D - F.F. s.p. z dne 7. 9. 2011. Prvostopenjski organ je z delno odločbo, št. 351-839/2001-599 z dne 4. 4. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), njun zahtevek zavrnil (I. točka izreka), zavrnil pa tudi predlog G.G. (v nadaljevanju tožnik) in H.H. za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju z dne 15. 3. 2017 (II. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je bila zahteva za denacionalizacijo parc. št. 1823/2 k.o. E. že večkrat predmet odločanja, saj je prvostopenjski organ o tem odločil z odločbami z dne 26. 11. 2007, 20. 6. 2012, 26. 1. 2015 in 6. 8. 2015, medtem ko je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) kot pritožbeni organ o tem odločil z odločbami z dne 5. 8. 2010, 29. 11. 2013 in nazadnje z odločbo z dne 12. 11. 2015, s katero je odločitev prvostopenjskega organa odpravil ter mu vrnil zadevo v ponovno odločanje. V tej odločitvi je drugostopenjski organ med drugim navedel, da je iz zapisnika OBLO Piran (pravilno Skupščine občine Piran, Oddelka za gospodarstvo), št. 464-216/68-70 z dne 16. 1. 1970, razvidno, da je upravičencu po odvzemu 60 m2 parcele 2946 k.o. D. ta ostala v posesti kot njiva in stavbišče v skupni površini 1210 m2, z odločbo Skupščine občine Piran, št. 464-216/68-69 z dne 30. 10. 1969, pa upravičencu določena odškodnina po zapisniku o sporazumni določitvi odškodnine. Drugostopenjski organ je na tej podlagi ugotovil, da je bila površina parc. št. 1823/2 k.o. E. upravičencu odvzeta naknadno, za ta odvzem pa ni dokazila, niti ni dokazila o morebitni plačani odškodnini. Ugotovil je tudi, da je sporna površina prešla v premoženje družbe I., ni pa iz dokumentacije razvidno, na kakšni pravni podlagi je do tega prišlo. Drugostopenjski organ je zato prvostopenjskemu organu naložil, naj ugotovitveni postopek dopolni.

3. Prvostopenjski organ je skladno z navodili drugostopenjskega organa dopolnil ugotovitveni postopek, in sicer je pravne naslednike po pok. C.C. pozval, naj izkažejo pravni temelj pravice do vrnitve podržavljenega premoženja za parc. št. 1823/2 k.o. E., za dokumente pa zaprosil GURS - OGU Koper in Okrajno sodišče v Piranu. Po prejemu dokumentov je prvostopenjski organ dne 7. 6. 2017 izvedel ustno obravnavo, na kateri je stranke v postopku seznanil s svojimi ugotovitvami. Navaja, da je na podlagi podatkov iz dokumentov ugotovil, da je bilo z odločbo OBLO Piran (pravilno Občinskega ljudskega odbora Piran ali OLO Piran) z dne 3. 12. 1959 ugotovljeno, da je bila z dnem 26. 12. 1958, ko je začel veljati Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, nacionalizirana tudi parcela št. 2946 k.o. D., ki je postala družbena lastnina. C.C. je z dopisom z dne 2. 10. 1969 izrazil pripravljenost, da odstopi južni del te parcele, in to do tam, kjer je bila po narčtu predvidena zgradba. Z odločbo Skupščine Občine Piran z dne 30. 10. 1969 mu je bilo nato iz posesti odvzeto nezazidano gradbeno zemljišče s parc. št. 1943/1 in del parc. št. 2946, vse k.o. D., v skupni površini 1130 m2. Ker iz naznanilnega lista izhaja, da je parc. št. 1943/1 k.o. D. merila 1070 m2, prvostopenjski organ ugotavlja, da je bilo upravičencu iz posesti odvzeto le 60 m2 parc. št. 2946 k.o. D., ki po grafični komparaciji podjetja J.J. s.p. iz januarja 2007 predstavlja skrajni jugozahodni del te parcele. Preostali del parc. št. 2946 k.o. D. C.C. ni bil odvzet in je na njem obdržal pravico uporabe, tako da je bil tudi predmet dedovanja po upravičencu. To, da je bilo C.C. iz posesti odvzeto le 60 m2 parc. št. 2946 k.o. D., izhaja tudi iz pogodbe, sklenjene dne 26. 6. 1970 med Občino Piran in Turistično gostinskim podjetjem I. (v nadaljevanju I.), kot tudi iz dopisa, ki ga je Občina Piran dne 21. 9. 1971 naslovila na zemljiško knjigo sodišča v Piranu. Iz dopisa I. z dne 29. 9. 1970 in iz sodnega spisa št. N 12/79 je namreč moč ugotoviti, da je pri gradnji hotela izvajalec del potreboval večji del zemljišča s parc. št. 2946 k.o. D., kot pa je bil C.C. odvzet iz posesti. V prej navedenem dopisu je I. navedel, da se je izvajalec del dogovoril z C.C. o začasni uporabi tega zemljišča in objektov na njem proti plačilu dogovorjene odškodnine. C.C. je dne 18. 5. 1971 umrl, njegovi pravni nasledniki pa so v letu 1976 na Občinsko sodišče v Piranu vložili predlog za ureditev mej ter dokončno rešitev razmejitve med iz posesti vzetim zemljiščem in preostalim zemljiščem. V tem postopku so bile sporne tudi meje parc. št. 2946 k.o. D.. Sodišče je s sklepom z dne 7. 7. 1980 mejni nepravdni postopek prekinilo, pravne naslednike pa napotilo na mejni ugotovitveni postopek pri geodetskem organu. Postopek pri tem organu se je zaključil z izdajo odločbe, iz katere je razvidno, da je staro stanje za parcelo št. 2946 k.o. D. znašalo: 1220 m2 njiva in 50 m2 stavba, medtem ko je novo stanje te parcele obsegalo 268 m2. Na podlagi primerjave med kopijo katastrskega načrta iz leta 1974, ki prikazuje uradne meje, in delilnim načrtom z dne 28. 3. 1983, po katerem so bile izvedene izmere na podlagi dejanskega stanja, je mogoče ugotoviti, da se je južna meja parcele št. 2946 k.o. D. pomaknila proti severu. Te spremembe so se na podlagi odločbe Geodetske uprave Koper poočitile v zemljiški knjigi, sodišče pa je nadaljevalo z nepravdnim postopkom. Predlagatelji postopka so takrat pojasnili, da pristajajo na obstoječe meje, kot jih je vzpostavila Geodetska uprava v Kopru ter da bodo uveljavljali odškodnino od družbe I. za površine, za katere se je ob izmeri parcel pokazalo, da je prišlo do njihovega zmanjšanja.

4. Prvostopenjski organ je skladno z navedenim ugotovil, da ni izkazan odvzem posesti na podlagi predpisov o nacionalizaciji za del nekdanje parc. št. 2946 k.o. D., ki danes predstavlja severni del parc. št. 1823 k.o. E. površine 147 m2, oziroma začasno (visečo) parc. št. 1823/2 te k.o.. I. je namreč pridobil pravico uporabe na tem zemljišču s tem, da se je z odločbo geodetske uprave južna meja nekdanje parc. št. 2946 k.o. D. pomaknila proti severu, pri čemer so pravni nasledniki po pok. C.C. za tako zmanjšani del parcele vložili pri sodišču zahtevo za odmero odškodnine.

5. Po tem, ko je prvostopenjski organ s svojimi stališči seznanil vse pravne naslednike pok. C.C., so nanje odgovoril tožnik in H.H., prav tak prizadeti stranki Slovenski državni holding d.d. (v nadaljevanju SDH) in družba I.. V nadaljevanju postopka je Komisija za denacionalizacijo Upravne enote Piran dne 12. 1. 2018 sprejela poročilo o ugotovljenem dejanskem stanju, ki sledi ugotovitvam iz ugotovitvenega postopka in ga prvostopenjski organ v nadaljevanju povzema. Skladno z vsem navedenim zaključuje, da v obravnavanem primeru ni izkazan odvzem spornega dela nepremičnine, to je severnega dela sedaj obstoječe parc. št. 1823 k.o. E. iz posesti denacionalizacijskega upravičenca na podlagi predpisov o nacionalizaciji, kar pomeni, da ni podan pravni temelj pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. Izvajalec gradbenih del je za dodatne površine, ki jih je potreboval pri gradnji, z C.C. sklenil dogovor o začasni uporabi zemljišč proti plačilu dogovorjene odškodnine, medtem ko je I. pridobil pravico uporabe na spornem delu delu parcele z odločbo geodetske uprave, s katero se je južna meja takrat obstoječe parc. št. 2946 k.o. D. pomaknila proti severu. Za površine, za kolikor se je ob izmeri parcel pokazalo, da se je nepremično premoženje pravnih naslednikov po pok. C.C. zmanjšalo, pa so ti pri sodišču zahtevali odmero odškodnine, vendar pa prvostopenjskemu organu ni uspelo ugotoviti ali jim je bila ta določena in plačana. Parcela 1823/2 k.o. E. torej ni bila nikoli odvzeta C.C. iz posesti na podlagi predpisov o nacionalizaciji, temveč je na njej obdržal pravico uporabe in z njo prosto razpolagal, po njegovi smrti pa je bila predmet dedovanja, medtem ko so njegovi nasledniki v zvezi s to parcelo sprožili nepravdni postopek in mejni ugotovitveni postopek pri geodetskem organu.

6. Prvostopenjski organ še pojasnjuje, da je podržavljenje stavbnih zemljišč potekalo v dveh fazah: najprej z nacionalizacijo lastninske pravice in nato z odvzemom pravice uporabe. Parcela 1823/2 k.o. E. je bila nacionalizirana, ni pa bila odvzeta iz uporabe. Poudarja tudi, da je bil poseg v zemljišče in nastanek škode na objektih, do katerega je prišlo ob gradnji, predmet dogovora C.C. proti plačilu odškodnine. Pri tem torej ni šlo ni šlo za ukrep državnega organa, saj izvajalec del ni bil državni organ. Prav tako pri tem dogovoru tudi ni šlo za pravni posel, sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.

7. Prvostopenjski organ še pojasnjuje, da je zavrnil tudi zahtevo tožnika in H.H. za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju, ki sta ga zahtevala na podlagi 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP/86). Ta določa, da sme organ, ki je pristojen za odločanje o obveznosti, še pred izdajo te odločbe izdati začasen sklep za zavarovanje izpolnitve v primeru, če je obveznost podana ali vsaj verjetno izkazana, obstaja pa nevarnost, da zavezana stranka s tem, da bo razpolagala s premoženjem ali se dogovorila z drugimi ali pa kako drugače, onemogočila ali znatno otežila izpolnitev obveznosti. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da vračilo v naravi glede na vse navedeno v zadevi ni verjetno izkazano in je zato tako zahtevo zavrnil. 8. Zoper odločitev prvostopenjskega organa sta pritožbi vložila tožnik in H.H., skupaj s slednjim pa je to pritožbo podpisala tudi tožnica. Obe pritožbi je drugostopenjski organ zavrnil, prav tako zavrnil tudi zahtevo tožnika za povračilo pritožbenih stroškov. V obrazložitvi je najprej povzel vsebino obeh pritožb, odgovor družbe I. kot stranke z interesom ter vsebino izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru sporno vprašanje, kolikšen del nekdanje parc. št. 2946 k.o. D., ki je merila 1270 m2, je bil podržavljen pok. C.C. ter ali je bil del te parcele, ki danes predstavlja severni del parc. št. 1823 k.o. E., oziroma zemljišče z začasno parc. št. 1823/2 te k.o., upravičencu odvzet na podlagi ukrepa državnega organa brez pravnega naslova (4. člen Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen) oziroma na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen) in je zato upravičenec upravičen do vračila tega premoženja. Drugostopenjski organ poudarja, da iz zbrane dokumentacije izhaja, da je bil upravičencu od nekdanje parc. št. 2943/1 k.o. D. iz posesti odvzet del te parcele v izmeri 60 m2, ne pa celotno zemljišče v izmeri 1270 m2. Z odločbo Skupščine Občine Piran, št. 464-216/68-69 z dne 30. 10. 1969, je bilo odločeno, da se nezazidano gradbeno zemljišče parc. št. 2943/1 in del parc. št. 2946 k.o. D. v površini 1130 m2, ki je bilo nacionalizirano s pravnomočno odločbo Oddelka za finance OLO Piran, št. 03/6-533-60/59 z dne 3. 12. 1959, odvzame iz posesti C.C.. To kaže, da mu je bil odvzet le del nekdanje parc. št. 2946 k.o. D., in sicer v izmeri 60 m2. Iz naznanilnega lista št. 102/61 namreč izhaja, da je nepremičnina s parc. št. 2943/1 k.o. D. po delitvi merila 1070 m2, kar pomeni, da je bilo C.C. odvzetih le 60 m2 parc. št. 2946 k.o. D., saj je po prej navedeni odločbi Skupščine občine Piran znašala površina obeh odvzetih zemljišč skupaj 1130 m2. To potrjuje tudi pogodba, sklenjena dne 26. 6. 1970 med Občino Piran in I., saj je bil slednjemu izročen zgolj del zemljišča parc. št. 2946 k.o. D. v izmeri 60 m2. Sklicevanje tožnika na odločbo Skupščine Občine Piran, Oddelek za gospodarstvo, št. 464-216/68 z dne 24. 9. 1969, s katero so bila C.C. iz posesti odvzeta nekdanja zemljišča s parc. št. 2945 in 2950/4 k.o. D., ni utemeljeno, saj gre za zemljišča, ki niso predmet postopka.

9. Drugostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da iz pravnomočne delne odločbe Upravne enote Piran, št. 351-839/2001-229 z dne 4. 9. 2007, izhaja, da je C.C. po zapisniku o sporazumni določitvi odškodnine Skupščine Občine Piran, št. 464-216/68-70 z dne 28. 1. 1970, za nekdanje iz posesti odvzete nepremičnine, in sicer parc. št. 2943/1 v izmeri 1070 m2, parc. št. 2946 v izmeri 60 m2, parc. št. 2945 v izmeri 930 m2 in parc. št. 2950/4 v izmeri 961 m2, vse k.o. D., prejel odškodnino v višini 104.938 DIN. Ker je po oceni upravnega organa za parc. št. 2946 k.o. D. s tem prejel le 14,76% njene vrednosti, je do celotne vsote prejel še obveznice SDH v višini 1.607,52 DEM. Upravičenje do denacionalizacije za parc. št. 2946 k.o. D. je torej po 3. členu ZDen izkazano le v tem delu, o katerem pa je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo Upravne enote Piran, št. 351-839/2001-229 z dne 4. 9. 2007. Zmotno je zato navajanje tožnika, da je upravičenec upravičen do vračila premoženja, ki je predmet postopka zato, ker naj bi do odvzema prišlo zaradi ukrepa državnega organa brez pravnega naslova. Izvajalec gradnje za I., to je K., ki je zasedel večji preostali del nekdanje parc. št. 2946 k.o. D., je namreč sklenil odplačni dogovor z denacionalizacijskim upravičencem, kar pomeni, da je ta posest za zemljišču izgubil na podlagi civilnopravnega dogovora in ne zaradi ukrepa državnega organa brez pravnega naslova.

10. Drugostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je iz spisovne dokumentacije Temeljnega sodišča v Kopru v zadevi opr. št. N 12/79 razvidno, da so pravni nasledniki C.C. po končanem zapuščinskem postopku sodišču predlagali, da se v nepravdnem postopku obnovijo meje parc. št. 1156, 2950/8, 2946, 2943/2, 2939/2 in 2943/3, vse k.o. D., to pa zato, ker je I. začelo uporabljati večjo površino zemljišč, kot pa je bila denacionalizacijskemu upravičencu odvzeta iz posesti z odločbama Skupščine Občine Piran, št. 464-216/68 z dne 24.9. 1969, in št. 464-216/68-69 z dne 30. 10. 1969. Iz zavrnilnega sklepa, ki je bil v nepravdni zadevi izdan dne 15. 2. 1985, izhaja, da je Geodetska uprava Koper izvedla mejni ugotovitveni postopek in vzpostavila posestne meje med parcelami, ugotovitveni zapisnik pa sta stranki, oziroma njuni pravni predniki podpisali. Sodišče je pravne naslednike denacionalizacijskega upravičenca pozvalo, da ustrezno oblikujejo predlog za določitev meje, česar pa stranke niso storile, tožnica pa je sodišču sporočila, da so se odločili, da bodo od družbe I. uveljavljali odškodnino za zemljišče v površini 189 m2, za kolikor se je po opravljeni geodetski odmeri to zemljišče zmanjšalo.

11. Drugostopenjski organ obrazložitev svoje odločitve sklene z ugotovitvijo, da je denacionalizacijski upravičenec na spornem zemljišču najprej izgubil posest na podlagi odplačnega dogovora z izvajalcem gradbenih del družbe I., kasneje pa z ureditvijo meje na podlagi soglasja njegovih pravnih naslednikov.

12. Tožnika A.A. in G.G. sta zoper odločitev tožene stranke vložila tožbo v upravnem sporu, s katero sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj jima povrne stroške postopka. Tožena stranka se je postavila na stališče, da temelj za denacionalizacijo parc. št. 1823 k.o. E. ni podan, ker naj do odvzema parcele ne bi prišlo zaradi nacionalizacije premoženja, pač pa na prostovoljni podlagi, kar pa ne drži. 13. Pravna podlaga podržavljenja in odvzema iz posesti sega vse nazaj do odločbe Komisije za nacionalizacijo OLO Piran, Oddelek za finance, št. 03/6-533-60/59 z dne 3. 12. 1959, s katero so bile C.C. podržavljene nepremičnine, med drugim tudi nepremičnine s parc. št. 2943, 2950/4, obe vl. št. ... in par. št. 2946 vl. št. ..., vse k.o. D.. Iz te odločbe in spiska parcel ne izhaja, da bi bil odvzem omejen le na 60 m2, pač pa se je nanašal na parcele v celoti, torej v primeru parc. št. 2943 k.o D. na vseh 1270 m2. Z odločbo Skupščine Občine Piran, oddelek za gospodarstvo, št. 464-216/68-69 z dne 30. 10. 1969, je bilo nadalje odločeno, da se C.C. iz posesti odvzame del nezazidanega stavbnega zemljišča s parc. št. 2946, ko. D. v izmeri 1130 m2 za potrebe gradnje, z odločbo istega organa, št. 464-216/68 z 24. 9. 1969, pa mu je bila iz posesti odvzeta tudi parc. št. 2950/4 v izmeri 861 m2 in stavba v izmeri 100 m2, vse k.o. D.. Vse te ugotovitve izhajajo tudi iz delne odločbe Upravne enote Piran, št. 33900-13/2011-76 (0587) z dne 20. 6. 2012, ter poročila Komisije za denacionalizacijo z dne 22. 12. 2011, enako tudi iz poročila te komisije, št. 339-13/2011-189 (13404) z dne 28. 5. 2014. Tudi takratni zavezanec I. je v svoji pritožbi z dne 6. 7. 2012 zoper delno odločbo, št. 33900-13/2011-76 (0587) z dne 20. 6. 2012, potrdil, da je njegova pravna prednica del parc. št. 1823 k.o. E. pridobila na podlagi prenosa pravice uporabe na družbo I. leta 1970, s čimer je potrdil, da je bilo to premoženje C.C. odvzeto iz posesti v posledici nacionalizacije. Enako izhaja tudi iz sklepa Upravne enote Celje, št. 33900-13/2011-274 (13404), in poročila Komisije za denacionalizacijo Upravne enote Piran, št. 351-137/93 z dne 15. 6. 1998. Do v pritožbi izpostavljenega dejstva, da je bilo v seznamu parcel, ki je predstavljal sestavni del odločbe o podržavljenju, navedeno, da predmet podržavljenja predstavlja parcela 2946 k.o. D. v izmeri 1270 m2 (1220 + 50), se drugostopenjski organ ni opredelil in zato v tem delu njegova odločba ni obrazložena.

14. Zmotno tolmačenje izhaja tudi iz dejstva, da je v zapisniku, št. 404-216/68-70, navedeno, da gre za določitev odškodnine za iz posesti odvzeto zemljišče, in sicer, med drugim, tudi za celotno parcelo 2943/1 ter del parcele 2946, vse k.o. D. v površini 1130 m2. Površina je bila posebej navedena le pri parc. št. 2946 k.o. D., ker se je odvzel samo del te parcele. Tudi v odločbi Občine Piran, št. 464-216/68-69 z dne 30. 10. 1969, je površina omenjena zgolj v povezavi s to parcelo. To pomeni, da je bila odvzeta tudi zemeljska površina, o kateri je prvostopenjski organ odločil z izpodbijano odločbo. Iz zapisnika, št. 404-216/68-70, je razvidno, da je bil sestavljen zato, ker se C.C. na podlagi odločbe o podržavljenju iz posesti ni odvzelo le zemeljske površine, ki je bila navedena v deposedacijskih odločbah, ampak več od tega s tem, da je izvajalec del med gradnjo enostavno zasedel večji del zemljišča, kot je bilo predvideno, pri tem pa poškodoval tudi C.C. objekte, in sicer rastlinjak, hlev in senik. Glede na takratne politične razmere se C.C. temu ni mogel upreti. Ker I. na pozive C.C. ni reagiral, je bil sestavljen zapisnik o dejstvu, na katerega pa C.C. ni imel nobenega vpliva, to je, da se je Občina Piran zavezala plačati odškodnino za dodatno zasedena zemljišča, škarpe, terase, nasade, posevke in objekte, tudi na parc. št. 2946 k.o. D., določeno pa je bilo tudi, da ima zapisnik moč izvršilnega naslova na podlagi 47. člena temeljnega Zakona o razlastitvi. S tem se je torej le saniralo nastalo stanje, sporni del zemljišča pa je bil C.C. odvzet na način, določen v 3. čl. ZDen. Zmotno je tolmačenje drugostopenjskega organa, da naj bi denacionalizacijski upravičenec posest nad spornim delom zemeljske površine izgubil na podlagi odplačnega civilnopravnega dogovora, saj v nobenem dogovoru ni bilo mogoče spoštovati načela vzajemnosti, ampak je bil C.C. v podpis vseh listin glede na takratne pravnopolitične razmere prisiljen in se jim ni mogel upreti. Tožena stranka bi to lahko ugotovila, če bi se izvedel dokazni postopek z zaslišanjem predlaganih prič, namesto tega pa je sprejela vnaprejšnjo dokazno oceno, dejansko stanje pa je postalo s tem nepopolno in tudi zmotno ugotovljeno. Zemljiškoknjižni sklep glede odvzetih nepremičnin je treba brati v povezavi s sklepom Dn št. 512/71, s katerim je bila I. priznana pravica uporabe na odvzetih parcelah, vendar pa je bil njegov zemljiškoknjižni predlog v delu, ki se je nanašal na parc. št. 2946 k.o. D., zavrnjen, ker mejne črte odvzetega dela parcele še niso bile v celoti urejene. To pa ne pomeni, da je imel denacionalizacijski upravičenec ta del zemeljske površine v posesti, saj mu je bila tudi ta odvzeta.

15. Četudi bi držale ugotovitve organa, da je bilo C.C. s formalno odločbo iz posesti odvzeto le 60 m2, to ne pomeni, da ni pravnega temelja denacionalizacije. ZDen namreč v 3., 4. in 5. členu ureja različne vrste aktov, ukrepov, predpisov ali poslov, na podlagi katerih se je dosegel učinek odvzema premoženja. Oba organa se pri argumentaciji opirata na dopis C.C. Občini Piran v letu 1969, iz katerega izhaja, da naj bi odstopil tudi del parc. št. 2946 k.o. D., ki naj ne bi bil odvzet z deposedacijsko odločbo, vendar pa je iz tega dopisa razvidno, da je do tega prišlo zato, ker mu je bil iz posesti dejansko odvzet koristen del parcele, predvidena gradnja hotela pa je segala dlje. Tudi če bi držalo, da posest nad sedaj spornim delom parcele 2946 k.o. D. ni bila odvzeta že s formalno odločbo o podržavljenju in dvema deposedacijskima odločbama, pa so vsi nadaljnji ukrepi državnega organa vodili do posledice, da je do odvzema dejansko prišlo. C.C. je bilo iz posesti odvzeto zemljišče vse do severne meje današnje parcele 1823 k.o. D.. To je navsezadnje v postopku potrdil tudi denacionalizacijski zavezanec, vendar pa je tožena stranka to ignorirala.

16. Opisano nezakonito stanje je vodilo tudi do nične odločbe GURS št. 45/83, ki pa jo prvostopenjski organ šteje kot podlago, s katero naj bi se parc. št. 2946 k.o. D. "zmanjšala" oziroma s katero naj bi bilo C.C. oziroma njegovim naslednikom odvzet del zemeljske površine, ki je predmet tega postopka. Drugostopenjski organ je o tem navedel le, da ta odločba ni nična, ne da bi to pojasnil. V upravnih postopkih namreč ne sme prihajati do prenosa lastninske ali katerekoli pravice, saj za to niso pristojni, tožnika pa sta toženo stranko na to izrecno opozorila. Če torej upravni organ izda odločbo, s katero dejansko odloči o prenosu lastninske pravice, to pomeni, da taka odločba ne more imeti pravnega učinka oziroma je nična. Povsem enako izhodišče je veljalo tudi leta 1983, kar pomeni, da odločitev GURS, po kateri naj bi parc. št. 2046 k.o. D. zaradi premika meje izgubila kar 1002 m2, ne more vzdržati pravne presoje, saj bi to pomenilo, da bi v postopku izravnave meje prišlo do prenosa lastninske pravice na I.. Iz tega izhaja, da bi lahko odločba GURS bila kvečjemu fiktivna odločba, izdana v posledici že prej izvedenih ukrepov podržavljenja in dejanskega odvzema iz posesti. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-75/92 pojasnilo, da so odločbe državnih organov, ki so izdane v posledici ukrepov podržavljenja in odvzema iz posesti ter na takšni pravni podlagi sklenjeni pravni poslov v škodo državljanov, le fiktivne in ne morejo sanirati že prej storjenih krivic na podlagi predpisov o podržavljenju.

17. Sporni del zemeljske površine torej ni bil odvzet iz posesti šele z odločbo GURS leta 1983 in nasledniki C.C. s tem delom zemeljske površine nikoli niso mogli razpolagati. Do odvzema je prišlo že leta 1959 s formalno odločbo občinskega/ državnega organa, ki se je nato operacionalizirala z dvema deposedacijskima odločbama ter s sklepom o prepustitvi zemljišča I. zaradi gradnje. Ta je preko izvajalca zasedel tudi sedaj začasno parc. št. 1823/2 k.o. E., na tej podlagi pa je v devetdesetih letih prišlo tudi do vpisa lastninske pravice v korist pravnega prednika družbe I.. Ta je to dejstvo tudi potrdil, vendar pa je ostalo prezrto. Pri presoji listin ni utemeljeno iztrgati iz konteksta posameznih podatkov, temveč je treba upoštevati tudi takratno pravnopolitično situacijo, v kateri osebe, ki jim je bilo premoženje odvzeto, niso imeli realne možnosti, da se takšnemu odvzemu uprejo, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, vendar pa tega tožena stranka ni preverila, saj ni zaslišala predlaganih prič in izvedbo tega dokaza zavrnila kot nepotrebnega, vnaprejšnja dokazna ocena pa je bistvena kršitev določb postopka. C.C. so s kombinacijo formalnih odločb, ukrepov predstavnikov takratne oblasti in odločb ter dejanj upravnih organov odvzeli premoženje in mu z mešanico zvijače in prisile onemogočili, da bi se proti takšnemu odvzemu branil. 18. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

19. Sodišče je tožbo vročilo tudi B.B., H.H., L.L., družbi I. in SDH. Slednji na tožbo ni odgovoril. 20. L.L. je v odgovoru z dne 6. 12. 2018 in 3. 3. 2020 navajal, da so navedbe tožnikov pravno in dejansko neutemeljene, saj se je v postopku jasno ugotovilo, da sporno zemljišče ni bilo predmet denacionalizacije. To izhaja iz dopisa GURS št. 45-4c/227-7i z dne 25. 3. 1983, ki je bil naslovljen na Temeljno sodišče v Kopru. GURS je v tem dopisu navedla, da je bil mejni ugotovitveni postopek za parc. št. *1156, 2950/8 in 2946 k.o. D. izveden pred izmero februarja leta 2014. Zapisnik za ta postopek sta podpisali obe sodelujoči stranki v postopku, kot tudi sosedje in nečakinja pokojnega, to je tožnica. Kasneje je Temeljno sodišče v Kopru dne 15. 2. 1985 izdalo sklep opr. št. N 12/79, s katerim je predlog za ureditev mej zavrnilo, saj je tožnico večkrat pozivalo, naj ustrezno oblikuje predlog za določitev meje, glede na to, da so bile po sporočilu GURS meje vidno označene. Takrat je tožnica sodišču le sporočila, da se je odločila uveljavljati odškodnino od družbe I. za zemljišče v površini 189 m2, za kolikor se je njeno zemljišče zmanjšalo. Navedbe tožnikov, da je bila uporabljena prisila, oziroma da so bile stranke prisiljene karkoli podpisovati, ni predmet upravnega postopka, pač pa pristojnega nepravdnega sodišča. Tožnica pa se je o zadevi opredelila že pred letom 1985 in zato sporno zemljišče ne more biti predmet denacionalizacije. Zadeva se vleče že leta, vloženih pa je bilo več zahtev za denacionalizacijo s strani tožnikov, s katerim so skušali pridobiti nepremično premoženje, ki ni bilo predmet nacionalizacije ali pa je bilo o njem že odločeno v zapuščinskem postopku po pok. C.C..

21. B.B. je sodišču predložil dokumentacijo v zvezi z nepravdnim postopkom ureditve meje. Iz zapisnika o naroku v nepravdni zadevi Temeljnega sodišča v Kopru, Enota v Piranu z dne 15. 2. 1985 je razvidno, da je po sporazumu posameznikov prišlo do odločitve, da tožnica pristane na obstoječe meje, kot jih je vzpostavila GURS in da bo za 189 m2 površine, za kolikor se je pokazalo, da se je zemljišče zmanjšalo, uveljavljala odškodnino od družbe I..

22. H.H. je v odgovoru na tožbo zapisal, da imajo odprtih več postopkov v nepravdnih zadevah in glede denacionalizacije, v katerih zbirajo in usklajujejo obsežno gradivo. S tožbo brata in mame se strinja.

23. Družba I. je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbo zavrne, tožnika pa naj ji povrneta stroške postopka. V odgovoru uvodoma povzema vsebino izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter ključne poudarke tožbe. Glede ugotovljenega dejanskega stanja ter obrazložitve upravne odločbe navaja, da sta po njenem mnenju tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, z namenom razjasnitve dejanskega stanja pa je prvostopenjski organ izvedel tudi ustno obravnavo, na kateri je stranke seznanil s svojimi ugotovitvami in so imele možnost, da se o tem izjavijo in to tako na obravnavi kot tudi s pisnimi vlogami. Prav tako je bilo strankam vročeno poročilo Komisije za denacionalizacijo Upravne enote Piran dne 12. 1. 2018. Tako izpodbijana kot drugostopenjska odločba sta po mnenju družbe I. zadostno obrazloženi, saj sta se organa opredelila do vseh pravno relevantnih dejstev za odločitev v zadevi in torej izpolnjujeta vse pogoje, ki jih za obrazložitev upravne določbe določa 214. člen Zakona s splošnem upravnem postopku (ZUP).

24. Družba I. zavrača trditev tožnikov, da naj bi prvostopenjski organ zavrnil dokazne predloge z zaslišanjem prič na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je z vlogo dne 13. 2. 2018 predlagal zaslišanje A.A., upravičencev ter M.M., to je soseda upravičencev, ki je v postopku že pričal. Navedel je, da bodo predlagane priče vedele izpovedati "o vsem zgoraj navedenem", to je o okoliščinah glede sklenitve pravnih poslov po izdaji odločbe o podržavljenju iz leta 1959. Te okoliščine za odločitev v konkretni zadevi niso pravno odločilne, saj gre za okoliščine, ki se nanašajo na sklenitev pravnega posla, domnevno sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače (denacionalizacijski zahtevek na podlagi 5. člena ZDen). Za odločanje o takem zahtevku pa upravni organ v skladu s 56. členom ZDen ni pristojen, pač pa je za to pristojno okrajno sodišče v nepravdnem postopku. Prvostopenjski organ je zato pravilno ugotovil, da je izvedba teh dokazov nepotrebna za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev v konkretni zadevi in zato tudi sklicevanje tožnikov na sodno prakso glede vnaprejšnjih dokaznih ocen ni relevantno.

25. Tožnika v zvezi z površino odvzete parcele št. 2946, k. o. D. navajata, da naj bi bila denacionalizacijskemu upravičencu odvzeta celotna površina te parcele in ne le zgolj njen del v obsegu 60 m2, kar naj bi izhajalo iz seznama nepremičnin, ki je predstavljal sestavni del odločbe Komisije za nacionalizacijo OLO Piran, Oddelek za finance, št. 03/6-533-60/59 z dne 3.12.1959. Družba I. meni, da je tako stališče zmotno. Ta odločba namreč še ni pomenila prisilnega odvzema pravice uporabe na zemljiščih, temveč je na njeni podlagi prišlo le do podržavljenja premoženja. Po ustaljenem stališču sodne prakse mora denacionalizacijski upravičenec dokazati prisilni odvzem pravice uporabe na zemljiščih in ne le dejstvo podržavljenja, kar je razložil tudi prvostopenjski organ. Podržavljanje stavbnih zemljišč je potekalo v dveh fazah; najprej z nacionalizacijo lastninske pravice in nato z odvzemom pravice uporabe, pri čemer do druge faze v zvezi z navedeno parcelo ni prišlo. Skladno s tem je zato po prepričanju družbe I. prvostopenjski organ pravilno zaključil, da ni podan pravni temelj pravice do vrnitve podržavljenega premoženja za parcelo št. 1823/2 k.o. E.. Iz seznama nepremičnin, ki je sestavni del prej navedene odločbe, ni moč ugotoviti nobenega pravno odločilnega dejstva v konkretni zadevi, zato se v zvezi z njim tožena stranka tudi ni bila dolžna posebej opredeljevati. Neutemeljeni pa so tudi očitki tožnikov, da se prvostopenjski in drugostopenjski organ nista opredelila do okoliščin, da naj bi izvajalec gradbenih del K. zavzel večji del parcele št. 2946, k. o. D., kot pa je bil odvzet denacionalizacijskemu upravičencu, saj sta se do tega opredelila. Tožnika ob tem prihajata sama sebi v nasprotje, saj najprej zatrjujeta, da naj se prvostopenjski in drugostopenjski organ sploh ne bi bila opredelila do teh okoliščin, iz nadaljnjih navedb v tožbi pa je razvidno, da se tožnika pravzaprav ne strinjata z njuno obrazložitvijo. Četudi bi sledili tožnikoma, da je izvajalec gradbenih del v določenem obsegu predstavljal podaljšano roko investitorja, s čimer se družba I. sicer ne strinja, pa to ne daje podlage za zaključek, da se ravnanje izvajalca gradbenih del šteje za ravnanje državnega organa. To bi namreč pomenilo, da naj bi imel lastnost državnega organa tudi I., kar pa zagotovo ne drži. Prav tako v konkretnem primeru ni prišlo do neodplačnega prenosa premoženja, saj je prvostopenjski organ na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka ugotovil, da je bil zaradi zavzema večjega dela parcele št. 2946, k. o. D. sklenjen dogovor o začasni uporabi zemljišča proti plačilu dogovorjene odškodnine, prav tako naj bi denacionalizacijski upravičenec zaradi premika meje uveljavljal odškodnino od I..

26. Družba I. se ne strinja tudi s tožbeno navedbo, da naj se drugostopenjski organ ne bi opredelil do njunih navedb glede ničnosti odločbe GURS št. 45/83. V obrazložitvi svoje odločitve je namreč navedel, da je razlika v površini zemljišč znašala 189 m2 in da zato ni prišlo do odvzema nesorazmerno velikega dela nekdanje parcele št. 2946 k. o. D.. To izhaja že iz zapisnika o naroku v nepravdni zadevi št. N 12/79 z dne 15. 2. 1985, kot tudi iz ostale listinske dokumentacije iz upravnega spisa. Skupno zmanjšanje površine parcele št. 2946, k. o. D. je tako znašalo le 8%, kar zagotovo ne predstavlja nesorazmerno velikega dela parcele. Tudi sicer v tistem času ni obstajal noben predpis, ki bi določal dopustne spremembe površin pri izravnavi meje. Dne 15. 2. 1985 so predlagatelji na zapisnik pri sodišču izjavili, da je prišlo do sporazumne odločitve, da se ohranijo obstoječe meje, kot jih je vzpostavila Geodetska uprava Koper ter da bodo za razliko v izgubljeni površini terjali odškodnino od I., kar pomeni, da so z odločitvijo GURS soglašali. Ker torej spor o poteku meje sploh ni obstajal, je Temeljno sodišče v Kopru predlog predlagateljev za ureditev meje zavrnilo. Stališče tožnikov, da naj bi z odločbo Geodetske uprave Koper prišlo do odločanja o prenosu lastninske pravice v upravnem postopku brez zakonske podlage, je torej zmotno.

K točki I izreka:

27. Tožba ni utemeljena.

28. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno pojasnil, da je v obravnavani zadevi sporno vprašanje kolikšen del nekdanje parc. št. 2946 k.o. D., ki je merila 1270 m2, je bil pok. C.C. podržavljen po predpisih iz 3. in 4. člena ZDen ter ali je bil del te parcele, ki danes predstavlja severni del parc. št. 1823 k.o. E., oziroma zemljišče z začasno parc št. 1823/2 te k.o., upravičencu odvzet na podlagi ukrepa državnega organa brez pravnega naslova. Tožena stranka meni, da je bil upravičencu odvzet le del nekdanje parc. št. 2946 k.o. D. v izmeri 60 m2, ne pa celotno zemljišče, medtem ko tožnika zatrjujeta, da je šlo za podržavljenje celotne tedanje parcele ter da sta zato upravičena tudi do vrnitve zemljišča z začasno parc. št. 1823/2 k.o. E. in dela zemljišča, na katerem je po sporazumu, sklenjenem med C.C. in Občino Piran ta pridobila pravico do uporabe ter jo nato prenesla na I..

29. Iz odločbe Občinskega ljudskega odbora Piran, št. 03/6-533-60/59 z dne 3. 12. 1959, izhaja, da je bila z dnem 26. 12. 1958, ko je začel veljati Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZGZ), nepremičnina s parc. št. 2946 k.o. D., ki je takrat obsegala njivo v izmeri 1220 m2 in stavbo v izmeri 50 m2, torej skupaj 1270 m2, nacionalizirana in je postala družbena last. Po določbah tega predpisa je nacionalizirano nezazidano zemljišče ostalo v posesti prejšnjega lastnika, vse dokler ga ni bil po odločbi dolžan izročiti v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela (38. člen ZNNZGZ). Sodišče zato ne sledi tožnikoma, ki menita, da je z navedeno odločbo prišlo do prisilnega odvzema celotne nepremičnine s parc. št. 2946 k.o. D.. Podržavljenje nezazidanih stavbnih zemljišč je namreč potekalo v dveh fazah, in sicer v prvi fazi z nacionalizacijo, po kateri so prvotni lastniki obdržali pravico do uporabe nepremičnine, ki je prešla v družbeno lastnino in so s to pravico tudi prosto razpolagali, ter nato v drugi fazi s prisilnim odvzemom te pravice. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002, sprejelo stališče, da je treba upravičenost do denacionalizacije priznati tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno na podlagi ZNNSZ in nato tudi odvzeto iz posesti. Vse to je tožena stranka tožnikoma v izpodbijani in drugostopenjski odločbi pojasnila in zato sodišče ne sledi tožbenemu ugovoru, da se ni opredelila do dejstva, da je bila v seznamu parcel v odločbi z dne 3. 12. 1959 navedena celotna nepremičnina s parc. št. 2946 k.o. D.. Sodišče ugotavlja, da je za odločitev v zadevi zato treba ugotoviti, kolikšna površina nepremičnine s parc. št. 2946 k.o. D. je bila upravičencu ne le nacionalizirana, pač pa tudi odvzeta iz posesti, kar je pravilno pojasnila tudi tožena stranka. Iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska je namreč razvidno, da je bila pravica uporabe parc. št. 2946 k.o. D. predmet dedovanja v letu 1986, kar kaže, da je v določenem delu kljub podržavljenju ostala v posesti C.C..

30. Skupščine občine Piran je dne 30. 10. 1969 izdala odločbo, št. 464-216/68-69, po kateri je C.C. iz posesti odvzela celotno nepremičnino s parc. št. 1943/1 in del nepremičnine s parc. št. 2946, vse k.o. D., v skupni površini 1130 m2. Ti dve parceli sta bili predhodno nacionalizirani z odločbo, opisano v prejšnji točki. Ob upoštevanju, da je parc. št. 1943/1 k.o. D. merila 1070 m2, kar med strankami ni sporno, to vodi do zaključka, da je bilo z odločbo z dne 30. 10. 1969 upravičencu iz posesti odvzeto 60 m2 parc. št. 2946 te k.o. (kar kaže izračun, če od 1130 m2 skupne površine obeh parcel, ki je bila upravičencu odvzeta iz posesti, odštejemo 1070 m2 površine parc. št. 1193/3 k.o. D., ki je bila upravičencu iz posesti odvzeta v celoti, kar med strankama tudi ni sporno). Tak zaključek potrjuje tudi pogodba, ki sta jo nato dne 26. 6. 1970 sklenila Skupščina občine Piran in I.. Iz te pogodbe namreč izhaja, da je občina na I. med drugim odplačno prenesla tudi pravico uporabe dela parc. št. 2946 k.o. D. v površini 60 m2. Da je prišlo le do prenosa dela parc. št. 2946 k.o. D. na I. in ne celotne parcele, posredno dokazuje tudi sklep Okrajnega sodišča v Piranu, ki je bil izdan v zemljiškoknjižni zadevi pod opr. št. Dn. št. 512/71. Iz tega sklepa namreč izhaja, da je I. na podlagi te (in tudi drugih) pogodbe predlagal vknjižbo pravice uporabe le pri delu parc. št. 2946 k.o. D., vendar pa je tak vpis sodišče zavrnilo, saj je ugotovilo, da do takrat še ni prejelo naznanilnega lista o popravi mejne črte te parcele. O vrnitvi dela parc. št. 2946 k.o. D. v izmeri 60 m2, ki je bil nesporno odvzet upravičencu, je tožena stranka že odločila s pravnomočno delno odločbo, št. 351-839/2001-229 z dne 4. 9. 2007, ki temelji na določbi 3. člena ZDen. S to odločbo je bilo ugotovljeno, da je pok. C.C. za odvzeti del zemljišča s parc. št. 2946, to je za odvzetih 60 m2, in za parc. št. 2943/1, 2945 in 2950/4, vse k.o. D., sicer prejel odškodnino, ki pa je dosegala le 14,76 % vrednosti teh nepremičnin ter je zato do celotne vrednosti prejel še obveznice SDH.

31. Tožnika v tožbi utemeljujeta, da je bilo C.C., poleg doslej opisanih 60 m2 zemljišča nepremičnine s parc. št. 2946 k.o. D., iz posesti odvzeto tudi preostalo zemljišče te parcele, in sicer tako zaradi gradnje hotela, pri katerem je izvajalec del K. zavzel večji del te parcele, kot je bil C.C. odvzet z odločbo z dne 30. 10. 1969, kot tudi zaradi odločitve, sprejete v mejnem ugotovitvenem postopku. Med strankama ni sporno, da je ob izgradnji hotela izvajalec gradnje posegel tudi na del nekdanje parc. št. 2946 k.o. D., ki ni bil predmet odločbe z dne 30. 10. 1969, s katero je bilo C.C. odvzetih 60 m2 te nepremičnine. Sodišče ob tem ugotavlja, da gre za 1021 m2 zemljišča, in sicer ob upoštevanju prvotne površine parc. št. 2496 k.o. D., ki je znašala 1270 m2, od katere je treba odšteti 60 m2, kar je bilo C.C. odvzeto iz posesti z odločbo z dne 30. 10. 1969, ter 189 m2, kot se je zmanjšala površina v mejnem ugotovitvenem postopku, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

32. O delu zemljišča, ki ga je pri gradnji hotela zasedel K. in je segal v del parcele, ki ni bil predmet odvzema z odločbo z dne 30. 10. 1969, je bil pri takratni Skupščini občine Piran dne 28. 1. 1970 sestavljen zapisnik, št. 404-216/68-70, iz katerega izhaja, da je bila predmet odločanja "sporazumna določitev odškodnine za iz posesti odvzeto nacionalizirano zemljišče v ožjem gradbenem okolišu". Iz zapisnika nadalje izhaja, da sta stranki, to je C.C. in Občina Piran ugotovili, da je izvajalec del za investitorja I. poškodoval objekte C.C., škarpe, terase, nasade, posevke ter zasedel dodatno zemljišče. Stranki sta se sporazumeli, da bo Skupščina občine Piran C.C. za dodatno zasedeno zemljišče ter škodo, ki je ob tem nastala na škarpah, terasah, nasadih in posevkih, plačala odškodnino, medtem ko je novemu uporabniku zemljišč, to je I. naložila, da mora objekte, ki niso bili predmet tega odškodninskega sporazuma, vzpostaviti v prejšnje stanje.

33. Sodišče ne sledi tožnikoma, ki navajata, da je imel tako sklenjeni zapisnik moč izvršilnega naslova, pač pa ugotavlja, da je šlo za sklenitev pravnega posla. Glede na njegovo vsebino ugotavlja, da je bil C.C. del zemljišča, ki ga je ob gradnji hotela zasedel investitor oziroma izvajalec del in ni bil zajet v predhodni odločbi o razlastitvi z dne 30. 10. 1969, dejansko odvzet iz posesti z ravnanjem investitorja oziroma izvajalca del, torej pravnih oseb, ki pa nista bila državna organa, niti nista imela takih pooblastil in zato njunega ravnanja ni mogoče uvrstiti pod podlage za denacionalizacijo, določene v 3., 4. ali 5. členu ZDen. C.C. je imel ob takem posegu v njegovo pravico uporabe nepremičnine zato možnost, da bi zoper investitorja in/ali izvajalca del vložil ustrezno tožbo v civilnem postopku in zahteval umik z dela nepremičnine, na katerem je imel pravico do njene uporabe. Šele po tem, ko je C.C. z Občino Piran sklenil sporazum za določitev odškodnine za zemljišče, ki ga je zasedel izvajalec gradbenih del oziroma investitor, je pravno formalno njegova pravica uporabe na tem delu zemljišča prešla na občino, torej mu je bila pravica do uporabe odvzeta šele na podlagi sporazuma, s tako pridobljeno pravico pa je občina v nadaljevanju razpolagala tako, da jo je prenesla I.. Sodišče soglaša s toženo stranko, da je bil sporazum, ki ga je C.C. sklenil z občino, odplačni pravni posel, saj je C.C. pravico do uporabe opisanega dela nepremičnine prenesel na občino proti odškodnini in zato ne sledi tožnikoma, da naj bi prišlo do odvzema tega dela zemljišča iz posesti zaradi ukrepa državnega organa brez pravnega naslova, torej za nacionalizacijo v smislu določbe 4. člena ZDen1. Pravni naslov za odvzem opisanega dela zemljišča iz posesti je bil namreč v konkretnem primeru sklenjen sporazum, torej dogovor strank oziroma odplačni pravni posel. Tožnika niti v upravnem postopku niti v tožbi nista zatrjevala in dokazovala, da bi bila s sporazumom določena odškodnina neustrezna, pač pa sta navajala, da je bil glede na takratne pravnopolitične razmere C.C. prisiljen v podpis ponujenega sporazuma, saj se glede na tedanje razmere temu ni mogel upreti. Tožena stranka je po presoji sodišča zato pravilno ugotovila, da sta vlagatelja zahtevka za denacionalizacijo svoj zahtevek za tisti del nepremičnine s parc. št. 2469 k.o. D., ki je bila predmet opisanega sporazuma (torej za 1021 m2 površine), uveljavljala na podlagi 5. člena ZDen2, kar tožnika v tožbi tudi sicer izrecno navajata. Za odločanje o denacionalizaciji na podlagi te zakonske določbe pa niso pristojni upravni organi, pač pa bi morala vlagatelja, oziroma sedaj tožnika, tak zahtevek na podlagi prvega odstavka 56. člena ZDen uveljavljati pri pristojnem okrajnem sodišču v nepravdnem postopku3. Iz tega razloga je bila zato utemeljena odločitev tožene stranke, da zavrne dokazne predloge tožnikov za zaslišanje strank in prič. Zavrnitev teh dokaznih predlogov namreč ne pomeni vnaprejšnje dokazne ocene predlaganih dokazov, kot zatrjujeta tožnika, pač pa zavrnitev teh dokaznih predlogov kot nepotrebnih zato, ker glede na opisano stališče o pristojnosti glede zahtevka za denacionalizacijo v delu, kjer se kot podlaga uveljavlja 5. člen ZDen, tožena stranka za odločanje ni pristojna in o tem ne more sprejeti odločitve, kar vse je v izpodbijani in drugostopenjski odločbi tudi pojasnila.

34. Sodišče nadalje še ugotavlja, da je bil preostali del zemljišča s parc. št. 2946 k.o. D., torej del zemljišča, ki ni bil odvzet iz posesti niti na podlagi odločbe Skupščine občine Piran z dne 30. 10. 1969 niti na podlagi sporazuma, ki ga je C.C. sklenil z Občino Piran (gre za preostalih 189 m2 zemljišča, kot je pojasnjeno v nadaljevanju), predmet odločitve v mejnem ugotovitvenem postopku. Pravni nasledniki C.C. so namreč po izvedenem zapuščinskem postopku sodišču predlagali, naj v nepravdnem postopku obnovi meje parc. št. 1156, 2950/8, 2946, 2943/2, 2939/2 in 2943/3, vse k.o. D.. V predlogu so navajali, da gre za zemljišča, ki so delno v njihovi lasti, delno pa gre za nacionalizirana zemljišča, na katerih imajo pravico uporabe I.. Ker se ta, kot so navajali, ni držal razmejitev, so predlagali, naj sodišče obnovi meje med parcelami, ki so v lasti pravnih naslednikov C.C. in parcelami, ki jih ima v uporabi družba I.. Takratno Temeljno sodišče v Kopru, Enota v Piranu, ki je ta postopek vodilo pod opr. št. N 12/79, je predlagatelje, torej pravne naslednike C.C., s sklepom z dne 7. 7. 1980 napotilo na mejni ugotovitveni postopek pri Geodetski upravi Koper. Iz zapisnika nepravdnega sodišča v tej zadevi z dne 15. 2. 1985 izhaja, da je tožnica sodišču pojasnila, da so pravni nasledniki C.C. v mejnem ugotovitvenem postopku soglašali z mejami, ki jih je vzpostavila Geodetska uprava, da pa bo za površino 189 m2, za kolikor se je ob izmeri parcel pokazalo, da se je nepremično premoženje zmanjšalo, uveljavljala odškodnino od I.. Ker drugega predloga vzpostavitve meje niti tožnica niti druge stranke nepravdnega postopka po izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku niso predlagale, geodetska uprava pa je meje vidno označila, je nepravdno sodišče štelo, da postopek za ureditev meje ni več potreben in je predlog za ureditev meje zavrnilo.

35. Glede na opisani potek nepravdnega postopka je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da pri tem delu površine nekdanje parc. št. 2946 k.o. D. ni šlo za podržavljenje na podlagi 3. ali 4. člena ZDen, pač pa za odločitev, ki je bila sprejeta v mejnem ugotovitvenem postopku s soglasjem vseh pravnih naslednikov C.C., ki so imeli na tem delu parcele pravico uporabe. Sodišče zato ne sledi tožnikoma, da je bila v mejnem ugotovitvenem sporu izdana odločba, ki je nična, saj ni šlo za prenos lastninske pravice, kot zatrjujeta, pač pa za določitev meje. Kot je že bilo pojasnjeno v prejšnjem odstavku, so pravni nasledniki C.C., ki so bili v nepravdnem postopku napoteni na mejni ugotovitveni postopek in je nepravdno sodišče za čas trajanja tega postopka nepravdni postopek tudi prekinilo, z mejo, ki jo je določila geodetska uprava, soglašali. Če s tako določeno mejo ne bi soglašali, bi nepravdno sodišče o določitvi meje presojalo v nadaljevanju nepravdnega postopka. Nepravdno sodišče pa je po tem, ko je bila meja s soglasjem pravnih naslednikov C.C. določena in mejni ugotovitveni postopek zaključen, postopek sicer nadaljevalo, vendar pa ob tem ugotovilo, da noben od pravnih naslednikov meji, določeni v mejnem ugotovitvenem postopku ni oporekal niti ni oblikoval zahtevka sodišču, kako naj mejo določi. Na tej podlagi je nepravdno sodišče zato ugotovilo, da mejni ugotovitveni postopek ni več potreben, saj je bila meja določena v mejnem ugotovitvenem postopku s soglasjem vseh imetnikov pravice uporabe spornega dela zemljišča, in je zato predlog pravnih naslednikov C.C. za določitev meje zavrnilo. Po presoji sodišča zato ne gre slediti tožnikoma, da je šlo v tem delu parc. št. 2946 k.o. D. za odločitev geodetske uprave kot državnega organa, ki naj bi bila izdana v posledici ukrepov podržavljenja. To, da so ta del zemljišča zasedli I. in kar je bilo razlog za uvedbo nepravdnega in nato mejnega postopka, ne gre šteti za dejanje državnih organov, pač pa za dejanje pravne osebe, ki nima pooblastil državnega organa. Kolikor pa tožnika menita, da so bili pravni nasledniki C.C. v soglasje v mejnem ugotovitvenem postopku prisiljeni zaradi pravnopolitičnih razmer in da niso imeli možnosti, da se zoper odločitev geodetske uprave uprejo, pa bi morala svoj zahtevek uveljavljati po 5. členu ZDen, za obravnavo katerega pa ni pristojna tožena stranka, pač pa nepravdno sodišče, kot je pojasnjeno že v prejšnjem odstavku.

36. Ob upoštevanju vseh opisanih zaključkov je sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu in je zato tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata, saj dejansko stanje, ki je za zadevo relevantno, med strankama ni sporno, sporna pa je uporaba določb 3., 4. in 5. člena ZDen, torej sporna uporaba materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnika sta v tožbi sicer predlagala le izvedbo dokaza z vpogledom v izpodbijano in drugostopenjsko odločbo ter v vloženo pritožbo, nobena od strank pa ni predlagala izvedbe obravnave. Tožnika sta sicer oporekala odločitvi tožene stranke za zaslišanje prič v postopku, vendar pa njihovega zaslišanja v predmetnem upravnem sporu nista predlagala, sodišče pa se z odločitvijo tožene stranke glede predlaganega zaslišanja strank in prič strinja, kot je pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve.

K točki II izreka:

37. Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče je tako odločitev sprejelo tako za obe stranki postopka, kot tudi za I., ki so kot stranka z interesom odgovorili na tožbo in za ta odgovor priglasili stroške postopka. Sodišče je namreč ocenilo, da stranka z interesom z odgovorom na tožbo, v katerem je smiselno ponovila svoja stališča, ki jih je uveljavljala že v upravnem postopku, ni pripomogla k odločitvi (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 4. člen ZDen določa: "Ne glede na določbe prejšnjega člena so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova." 2 5. člen ZDen določa: "Za upravičenca do denacionalizacije po tem zakonu se šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti." 3 Prvi odstavek 56. člen ZDen določa: "O zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena tega zakona odloča okrajno sodišče v nepravdnem postopku."