Jedro

Premoženje, ki ga zakonca pridobita med trajanjem zakonske zveze, je njuno skupno premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 59/2017 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″Ugotovi se, da predstavljajo skupno premoženje tožnice D. V. ..., rojene ..., in toženca A. V. ..., rojenega ..., nepremičnine: - parc. št. ..., k.o...., ID znak: parcela ... (...), ki v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče; - parc. št. ..., k.o...., ED znak: parcela ... (ED ...), ki v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče; - parc. št. ..., k.o. ..., ID znak: parcela ... (ID ...), ki v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče; - parc. št. ..., k.o...., ED znak: parcela... (H) ...), ki v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče; parc. št. ... k.o...., ID znak: parcela ... (ID ....), ki v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče in parc. št...., k.o...., ID znak: parcela ... (ID ...), ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo s št. stavbe ... in z naslovom G. , ..., ter leseno lopo s št. stavbe ..., in je delež tožnice D. V. na teh nepremičninah 1/2 ter delež toženca A. V. na teh nepremičninah 1/2. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank kot bivših zakoncev nepremičnine, ki so predmet tega pravdnega postopka. Skladno z zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, so deleži na skupnem premoženju enaki. Tožnica se je v pravdnem postopku sklicevala na zakonsko domnevo o enakih deležih in to tudi dokazovala, toženec pa ugovora večjega deleža na skupnem premoženju bivših zakoncev (prispevanje k ustvarjanju skupnega premoženja), tekom te pravde, kljub pozivu sodišča ni podal. Tožnica je uspela dokazati svojo trditev, da je v večjem obsegu kot toženec skrbela za skupno gospodinjstvo, za vzgojo in oskrbo obeh mld. otrok, zaradi katerih je tudi nekaj let ostala doma in izključno skrbela za družino, ob tem pa je za dodatno plačilo skrbela še za druge mld. otroke, vse v soglasju s tožencem. Kljub temu, da je toženec bil tisti, ki je odplačeval kredit za nakup predmetnih nepremičnin, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta mesečne obroke kredita pravdni stranki plačevali iz njunega skupnega premoženja, pridobljenega z delom, torej z zaslužki, ki sta jih prejeli za opravljeno delo v službi in kasneje s pokojnino toženca in s plačo tožnice. Tako ustvarjeno premoženje je njuno skupno premoženje in ne posebno premoženje oz. kakršnakoli druga oblika lastninskega režima, ki ga je sicer zatrjeval toženec. Pravdni stranki sta v času njune življenjske skupnosti pridobili to premoženje, kljub temu, da je bila sklenjena kupna pogodba za nepremičnine, ki so še predmet tega pravdnega postopka, kajti tožnica je umaknila del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na premično premoženje.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbo podaja zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter storitve bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da skupno premoženje predstavlja skupno lastnino, kajti to premoženje je dejansko solastnina, te pa ni mogoče deliti na način, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Sodišče bi zato moralo tožbo zavreči. V konkretnem primeru tudi ni domneve enakih deležev, kajti teoretično gledano se skupno premoženje zakoncev ocenjuje na 55.888,00 EUR, vendar je toženec v to premoženje vložil 45.888,19 EUR, kar pomeni, da je toženčev vložek še 32.019,83 EUR, kar predstavlja razliko do polne vrednosti kredita, upoštevajoč že plačanih 13.868,36 EUR. To predstavlja toženčev vložek v premoženje v skupni vrednosti 77.185,13 EUR, čeprav je premoženje ocenjeno na 55.888,00 EUR. Temu finančnemu vložku je tožnica sicer nasprotovala, kar pa ne vzdrži presoje, kajti vse njeno delo in pripadajoče dejavnosti ne predstavljajo polovične vrednosti premoženja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do finančnega vložka, katerega je kot kredit odplačal toženec. Nadalje navaja, da iz z.k. izpiskov izhaja, da sta pravdni stranki solastnici vsaka do 1/2 nepremičnin, ki so predmet tega nepravdnega postopka. Čeprav v primerih izvirne pridobitve lastninske pravice za njeno pridobitev razpolagalno pravno dejanje prejšnjega lastnika ni potrebno, lahko novi lastnik doseže vknjižbo, s katero se izvirna pridobitev lastninske pravice izkaže in to samo na podlagi ustrezne javne oziroma zasebne listine, kar je toženec tudi dokazal in je s tem dokazal, da je solastnik nepremičnin. Tožnica tako lastninske pravice na nepremičninah ni pridobila, gre za premoženje, ki je nastalo na podlagi soglasne pogodbe, ne pa z delom, z delom bi kvečjemu lahko nastala sredstva, ki so bila namenjena za nakup, nikakor pa ne nepremičnina, to pa pomeni, da za nastanek skupnega premoženja ni zakonskih pogojev, saj to premoženje ni nastalo z delom, pač pa s pogodbo in je v tem delu sodišče SPZ in ZZDR zmotno in nepopolno uporabilo, oziroma za določitev skupnega premoženja, kot tudi deleža na njem, ni zakonskih pogojev. V konkretnem primeru gre le za teoretičen delež tožnice in zato ne moremo govoriti o nastanku skupnega premoženja. Tako glede na pritožbene navedbe, ne v dejanskem in ne v pravnem smislu ni nastalo skupno premoženje, zlasti, če se upošteva še aktualno stanje zemljiške knjige. Tožničin zahtevek je celo neiztožljiv in tudi neizterljiv, zlasti pa nesklepčen in mu v nobenem primeru ni bilo mogoče ugoditi, kajti sodišče bi moralo tožbo zavreči. Ker sta stranki pridobili nepremičnino na podlagi pogodbe, tako ne moremo govoriti o izvirni pridobitvi lastninske pravice in je tožeča stranka tožila na nekaj, kar dejansko že obstaja. Pritožnik še vztraja na ugovoru zastaranja, o katerem je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje napačno razsodilo. Mnenja je, da je tožba vložena prepozno, kot je toženec to tudi že izpostavil v postopku na prvi stopnji. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za vložitev te tožbe. Čeprav je nepremično premoženje, ki je še predmet te pravde bilo v času trajanja zakonske zveze pridobljeno na podlagi kupoprodajni pogodbe, pa velja zakonska domneva, da skupno premoženje nastane po sili zakona (originarno), pogodbena opredelitev statusa spornega premoženja zato ne more vplivati na nastanek solastnine1. Čeprav je bil vir denarnih sredstev, ki so predstavljali kupnino za nepremičnine kredit toženca, to prav tako predstavlja vir premoženja, ki izhaja iz dela, v času trajanja zakonske zveze med obema pravdnima strankama pridobljenega premoženja. Kredit je le ena izmed predpostavk za nastanek skupnega premoženja, kajti sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tudi tožnica prispevala s svojim delom, s svojimi denarnimi sredstvi in z dodatnim delom k ustvarjanju skupnega premoženja in je tako sodišče prve stopnje ugotovilo in uporabilo pri odločanju zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, da so deleži na skupnem premoženju zakoncev enaki. Tožnica se je v postopku na prvi stopnji sklicevala na to zakonsko domnevo in tudi dokazala, da sta deleža obeh zakoncev na skupnem premoženju enaka, na drugi strani pa je potrebno poudariti, da toženec ugovora večjega deleža na skupnem premoženju bivših zakoncev (pri prispevanju k ustvarjanju skupnega premoženja) tekom pravde na prvi stopnji, kljub pozivu sodišča ni podal. Zato so vse pritožbene navedbe, kjer v pritožbi tožnik zahteva, da bi mu šel večji delež na skupnem premoženju, neutemeljene in v tej zvezi predstavljajo pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena. Tožnica je v postopku na prvi stopnji uspela dokazati svoje trditve, da je v večjem obsegu kot toženec skrbela za skupno gospodinjstvo, za vzgojo in oskrbo obeh mld. otrok, zaradi katerih je tudi nekaj let ostala doma in izključno skrbela za družino, ob tem pa je z dodatnim delom še skrbela za druge mld. otroke za plačilo, vse s soglasjem s tožencem. Te trditve so bile potrjene tudi z izpovedjo samega toženca, zato pritožbene navedbe v tem delu, da je toženec s plačevanjem kredita prispeval znatno večji delež k skupnemu premoženju, niso utemeljene. V konkretnem primeru je tako nastalo skupno premoženje, kajti velja ″prisilni″ režim solastnine, ki se ustvarja v času trajanja zakonske zveze in pogodbena razmerja ne vplivajo na drugačen režim, in zato tudi sklenitev takšne pogodbe predstavlja ustvarjanje skupnega premoženja. Res je, da sta pravdni stranki pridobili skupno premoženje, ki je predmet te pravde na pravno poslovni način s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in sicer vsak do 1/2, vendar je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Tudi če sta zakonca lastninsko pravico od tretje osebe pridobila na pravno poslovni podlagi, gre za originaren način pridobitve lastninske pravice. Tožničina tožba je bila tako sklepčna, kajti tožnica je zatrjevala, da sta vso skupno premoženje ustvarila z delom, v času trajanja zakonske zveze2. 6. Čeprav sta pravdni stranki pridobili to premoženje na podlagi kupne pogodbe, pa to ne more vplivati na nastanek skupne lastnine. Viri denarnih sredstev, ki so predstavljali kupnino za nepremičnine so ena izmed predpostavk za nastanek skupnega premoženja. Ker pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je dejansko polovico kupnine prispevala tudi tožnica, zato ni mogoče zaključiti, da na predmetnih nepremičninah ni nastala skupna lastnina. Vir denarja je sicer bil na strani toženca, vendar pa je tudi temu denarnemu sredstvu moč pripisati, da je nastal iz dela, v času trajanja zakonske zveze, kajti tudi tožnica je z denarnimi sredstvi in z dodatnim delom prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja in zato velja domneva iz 51. člena ZZZDR. V konkretnem primeru gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato ni mogoče sklepati, da je bil z prodajno pogodbo sklenjen sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, kajti za drugačen režim kot za zakonsko domnevo o 1/2, morata zakonca skleniti sporazum o razdelitvi skupnega premoženja v notarski obliki. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je premoženje že razdeljeno. Pravnomočna odločitev glede obsega skupnega premoženja in deležev strank na skupnem premoženju bo sedaj, podlaga za delitev skupnega premoženja, ki se praviloma opravlja v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja (128. do 130. člen Zakona o nepravdnem postopku, ter 60. člen ZZZDR). Skupno premoženje se lahko razdeli tako, da se na posamezni stvari vzpostavi solastnina med zakoncema in je pri tem mogoče uporabiti vse načine, ki so predvideni za delitev stvari v solastnini (60. člen ZZZDR in 130. člen ZNP). Glede na odločitev sodišča prve stopnje, se bo tako lahko na podlagi te pravnomočne sodbe opravila delitev skupnega premoženja, ki se praviloma opravlja v nepravdnem postopku, po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja. Tako pritožba tudi v tem delu, ko navaja, da je sodišče že opravilo delitev skupnega premoženja, ni utemeljena3. 7. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, kajti sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 51 in 59 ZZZDR. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je zato mogoče v celoti preizkusiti, zato ni podan pritožbeni očitek storitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tako tudi sklep VS RS II Ips 152/2009 z dne 20. 3. 2012. 2 Primerjaj tudi sodbo VS RS II Ips 189/2016 z dne 13. 6. 2018. 3 Primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 83/2014 z dne 5. 11. 2015.