Jedro

Vprašanje aktivne legitimacije je vprašanje materialnega prava in ne uporabe določb upravnega postopka, na katerega se nanaša 4. točka 1. odstavka 279. člena ZUP, s tem ko se sklicuje na 128. člen. Tožnikovo stališče, da bi moral zahtevo za izdajo soglasja vložiti on in ostali solastniki, na ugotovitev ničnosti torej ne more vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo, da se za nično izreče odločba Javnega podjetja A d.d., (v nadaljevanju A d.d.) št. ... z dne 23. 8. 2004, v kateri je soglašalo s projektnimi rešitvami št. ... Iz obrazložitve je razvidno, da ni podan ničnostni razlog iz 4. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je namreč podal zahtevek za izrek ničnosti, ker sam nikoli ni zaprosil za izdajo soglasja na projektne rešitve niti ni z njim kakorkoli soglašal, poleg tega pa imajo v skladu z določbo 5. odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika vsi lastniki prostorov v objektu status nujnih in enotnih sospornikov. Upravni organ v zvezi s tako zahtevo ugotavlja, da je bila odločba o soglasju k projektnim rešitvam izdana na podlagi 2. odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in da je z njo A. d.d. ugotovil, da so za gradnjo obravnavanega objekta upoštevani projektni pogoji v taki meri, da se lahko izda soglasje na projektne rešitve pod podanimi pogoji, ki jih mora investitor upoštevati ob izgradnji. Ker se z izdajo soglasja le potrdi skladnost izdelane projektne dokumentacije z zahtevami soglasodajalca (A. d.d.), s soglasjem stranka še ne pridobi pravice za poseg v obstoječe elektroinštalacije. Pred tem mora namreč pridobiti gradbeno dovoljenje, v postopku za njegovo izdajo pa imajo tretje osebe pravico aktivneje sodelovati.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je iz spisa razvidno, da je A. d.d. 23. 8. 2004 sporno soglasje izdal vlagateljici Ž.Ž. Določba 4. točke 1. odstavka 279. člena ZUP predpostavlja, da gre za odločbo, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj so bili projektni pogoji izdani na zahtevo Z.Z., ki je imela skupaj z Ž.Ž. pooblastilo stanovalcev ..... trga št. ... (vsebino pooblastila pritožbeni organ predhodno podrobno povzema), med drugim tudi s tožnikove strani. Ž.Ž. je bila v nadaljevanju nato izdana tudi odločba o soglasju na projektne rešitve. Zahteva za odločitev je bila torej dana. Od tega vprašanja pa je treba ločiti vprašanje, ali je bila Ž.Ž. tudi upravičena, da vloži tako zahtevo. To vprašanje pa v zvezi z zatrjevanim ničnostnim razlogom ni več odločilno. V zaključku upravni organ druge stopnje še ugotavlja, da je bistvo pritožnikovega očitka v tem, da v postopku ni bil udeležen kot stranka. Ta razlog pa je mogoče presojati le v okviru obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva.

Tožnik se s tako odločitvijo niti z razlogi obeh upravnih aktov ne strinja in v tožbi navaja, da ima kot solastnik skupnih delov stavbe na ... trgu št. ... pravico sodelovati v vseh upravnih postopkih, ki se nanašajo na skupne dele stavbe, in sicer samostojno ali preko pooblaščenca. Dejstvo je, da A. d.d. pri izdaji svoje odločbe ni preverilo, kdo sploh so stranke v postopku. Po tožnikovem mnenju bi v njem morali sodelovati le vsi solastniki skupnih delov stavbe. Posegi, dovoljeni z odločbo A. d.d., imajo namreč značaj investicijskih del in ne le značaj tekočega vzdrževanja. A d.d. bi glede na naravo del moralo preveriti, ali v postopku sodelujejo vsi solastniki in kakšna so njihova pooblastila Ž.Ž. in Z.Z. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da je bila odločba izdana ne le brez tožnikove zahteve ampak tudi brez zahteve vseh ostalih solastnikov. Poleg tega je tožnik Ž.Ž. in Z.Z. dal skupno pooblastilo in to le za izvedbo nujno potrebnih vzdrževanih del na stavbi. Na podlagi takega pooblastila A. d.d. v tožnikovem imenu sploh ne bi moglo izdati izpodbijane odločbe. V zvezi z zatrjevano nujnostjo sodelovanja vseh solastnikov skupnih delov stavbe pri izdaji odločbe A. d.d. pa se tožnik sklicuje na zadevo tega sodišča opr. št. U 40/2006, iz katere po njegovem izhaja, da je to sodišče enkrat že zavrnilo izdajo gradbenega dovoljenja iz razloga, ker zahteva za izdajo odločbe ni bila vložena s strani vseh solastnikov skupnih delov stavbe. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugotovi ničnost odločbe z dne 23. 8. 2004, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da je bistvo tožnikovih očitkov v tem, da vlagateljica Ž.Ž. ni bila upravičena zahtevati izdaje sporne odločbe, saj ni imela pooblastila za vložitev zahteve s strani ostalih solastnikov hiše, med drugim tudi tožnika. V takem primeru pa ne gre za ničnostni razlog iz 4. točke 279. člena ZUP, saj je bila zahteva za izdajo odločbe dana – vložila jo je Ž.Ž. in tej stranki (Ž.Ž.) je bila odločba tudi izdana. Bistveno je, da A. d.d. odločbe ni izdal samoiniciativno. Dejstvo, da tožnik zahteve za izdajo sporne odločbe ni vložil, namreč še ne pomeni, da je bila odločba izdana brez zahteve stranke. Ž.Ž. je v upravnem postopku nastopala kot vlagateljica in s tem kot stranka upravnega postopka (1. odstavek 42. člena ZUP), ne pa kot tožnikova pooblaščenka. Tožnik v odločbi ni nikjer poimensko naveden. V zadevi torej ne gre za vprašanje, ali je bila odločba izdana brez zahteve stranke, temveč za vprašanje, ali bi moralo biti tožniku kot solastniku objekta omogočeno, da v postopku sodeluje kot stranski udeleženec. Tožnik torej očita nepravilno uporabo materialnega prava in kršitve določil upravnega postopka, ki pa bi jih moral uveljavljati z drugimi pravnimi sredstvi (npr. s pritožbo, obnovo postopka). Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik predlagal, da se odločba A. d.d. z dne 23. 8. 2004 izreče za nično iz razloga po 4. točki 1. odstavka 279. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Ta določa, da se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Navedena določba se glede vprašanja, kdaj je potrebna zahteva stranke za vodenje upravnega postopka, sklicuje na 128. člen ZUP. Ta določa, da sme v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, pristojni organ začeti in voditi postopek le, če je taka zahteva podana.

Med strankami ni sporno niti to, da se je postopek za izdajo soglasja k projektnim rešitvam začel in vodil na zahtevo Ž.Ž. njej (na njeno ime) je bilo izdano tudi soglasje. Ker je po določbi 1. odstavka 42. člena ZUP stranka v upravnem postopku vsaka oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek, je Ž.Ž. stranka tega postopka, saj je vložila zahtevo, o kateri je bil A. d.d. dolžan odločiti. Ta torej spornega soglasja ni izdal po uradni dolžnosti oz. kot navaja toženka v odgovoru na tožbo, samoiniciativno.

Glede na navedeno tožnik napačno enači vprašanje obstoja zahteve za uvedbo postopka z vprašanjem, ali je bila Ž.Ž. sploh aktivno legitimirana, da vloži zahtevo za izdajo soglasja oz. ali ji je na podlagi določb materialnih predpisov pripadala pravica, da pridobi zahtevano soglasje. Vprašanje aktivne legitimacije je namreč vprašanje materialnega prava in ne uporabe določb upravnega postopka, na katerega se nanaša 4. točka 1. odstavka 279. člena ZUP, s tem ko se sklicuje na 128. člen. Tožnikovo stališče, da bi moral zahtevo za izdajo soglasja vložiti on in ostali solastniki na ugotovitev ničnosti torej ne more vplivati. Povedano drugače: odločba bi bila izdana brez zahteve stranke v primeru, ko bi jo upravni organ izdal osebi, ki zahtevka za odločanje sploh ni vložila.

Sodišče se zato strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, zlasti s pritožbeno odločbo z dne 14. 5. 2009, ki je dopolnila razloge prvostopenjske odločbe o tem, zakaj ob vloženi zahtevi Ž.Ž. za izdajo odločbe ni mogoče šteti, da je postopek tekel brez zahteve stranke. Ob tem pa v zvezi s tožbeno trditvijo, da bi v upravnem postopku morale biti stranke le vsi solastniki skupnih delov stavbe, še dodaja, kar je prav tako navedel že pritožbeni organ, da je iz tega razloga mogoče predlagati le obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi lahko predlaga obnovo postopka oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ji ta možnost ni bila dana. Tak primer zato ne more biti podlaga za ugotovitev ničnosti odločbe.

V zvezi s sodbo tega sodišča opr. št. U 40/2006, na katero se sklicuje tožnik, pa sodišče še ugotavlja, da ne drži, da gradbeno dovoljenje v tej zadevi ni bilo izdano, ker zahteve za izdajo odločbe niso vložili vsi solastniki skupnih delov stavbe. V zadevi je bil namreč bistveni očitek investitorki, da solastniki v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja niso dali potrebnega soglasja za poseg v skupni del hiše, saj je šlo za poseg, ki je presegal redno upravljanje stvari.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.