Up-69/99

7. 5. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. in C. C., vsi iz Ž., ki jih zastopajo dr. Č. Č., D. D. in E. E., odvetniki v Z. na seji senata dne 7. maja 2001 s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 553/97 z dne 9. 12. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica kot kupec in toženka kot prodajalka dne 27. 7. 1994 sklenili kupoprodajno pogodbo za nepremičnino in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine. Višje sodišče je pritožbi toženke (prva ustavna pritožnica) in stranskih intervenientov (druga ustavna pritožnica in tretji ustavni pritožnik) zoper obsodilni del sodbe zavrnilo. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo reviziji ustavnih pritožnikov. Ugotovilo je, da je odločitev nižjih sodišč pravno pravilna, čeprav ob drugačni uporabi materialnega prava. Sklenjena naj bi bila ustna pogodba, katere veljavnost je podana kljub pomanjkanju obličnosti, ker je bila v pretežnem delu izpolnjena (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR).

2.Ustavni pritožniki menijo, da pogodba z dne 27. 7. 1994 ni bila sklenjena, ker naj bi bil ta dan tožničin mož tožnici le odnesel podpisano ponudbo prve ustavne pritožnice. Izjavo, da tožnica ponudbo sprejema, pa naj bi prva ustavna pritožnica prejela šele 30. 9. 1994; poleg tega pa naj bi ta pritožnica moža tožnice dne 21. 9. 1994 pisno in dne 29. 9. 1994 v telefonskem razgovoru obvestila, da prekinja razmerje. Ustavni pritožniki nasprotujejo tudi ugotovitvi sodišča, da je bila pogodba izpolnjena v pretežni meri. Prva ustavna pritožnica naj bi bila ključe nepremičnine izročila zaradi ogleda, tožnica pa naj bi ji bila izročila le 25 odstotkov cene nepremičnine.

3.Ustavni pritožniki navajajo, da je taka nezakonita ugotovitev, da je bila pogodba z dne 27. 7. 1994 veljavno sklenjena, v nasprotju s temeljnim načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij in s tem svobodne izbire sopogodbenikov, kršena pa naj bi bila tudi načela pravne države (2. člen Ustave). Odločitev sodišča naj bi zavezovala ustavne pritožnike, naj nepremičnino izročijo tožnici. Zato naj bi Vrhovno sodišče okrnilo pravico prve pritožnice, da razpolaga s stvarmi, katerih lastnica je bila v času sklenitve menjalne pogodbe z drugima dvema pritožnikoma. S tako odločitvijo naj bi prvo pritožnico proti njeni volji silili v razmerje, v katerem noče biti.

Nadomestitev pogodbenega razpolaganja z nezakonito odločitvijo sodišča naj bi pomenila izvajanje prisile, s katerim naj bi ji bili kršeni pravica do varstva zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in pravica do splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave. Izpodbijana odločitev naj bi pomenila, da bi morala druga pritožnica in tretji pritožnik zapustiti stanovanje, do katerega naj bi "prišla popolnoma pravilno", zaradi česar naj bi taka odločitev kršila njuno pravico do uživanja zasebne lastnine. Izvršitev take odločitve pa naj bi bila onemogočena tudi iz socialnih razlogov.

B.

4.Ustavni pritožniki oporekajo pravilnosti materialnopravne presoje Vrhovnega sodišča glede ugotovitve, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 27. 7. 1994 sklenjena. Ustavno sodišče pa ni instančno sodišče sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in ni pristojno samih po sebi presojati morebitnih nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega ali procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče torej lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

5.Za kršitev navedenih pravic gre praviloma le v primeru, če je ob odločanju sodišče zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika teh ustavnih pravic nesprejemljivo. Pritožniki tudi napačno razumejo pomen pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave oziroma obseg pristojnosti Ustavnega sodišča, da v postopku ustavne pritožbe preizkuša pravilnost sodnih odločb, ki posegajo v premoženjskopravni položaj. Očitek o nezakonitosti sodne odločbe, ki naj bi posegala v premoženjskopravni položaj namreč, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Ni mogoče sprejeti argumentacije pritožnikov, da odločitev sodišča v premoženjskopravni zadevi, za katero menijo, da je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ali ugotovitve dejanskega stanja nezakonita, obenem pomeni že tudi kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine, ker pač Ustava določa, da je poseg v lastninsko pravico lahko izveden le v skladu z zakonom. Če bi sprejeli takšno stališče, ki v bistvu pomeni, da je že vsaka nezakonitost obenem tudi protiustavnost, bi to izničilo razliko med pristojnostmi oziroma mejami preizkusa Ustavnega sodišča in instančnih sodišč, ki odločajo v rednem sodnem postopku. Da pa pristojnosti Ustavnega sodišča v postopku ustavne pritožbe ni dopustno enačiti s pristojnostmi instančnih sodišč v rednem okviru sodnega postopka, izhaja že iz Ustave, ki v šesti alinei prvega odstavka 160. člena pristojnosti Ustavnega sodišča v zvezi z ustavno pritožbo omejuje le na preizkus kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Te z Ustavo določene omejitve pristojnosti Ustavnega sodišča glede preizkusa sodnih odločb, izdanih v okviru rednih sodnih postopkov, pa ni mogoče enostavno obiti s tem, da bi kakšno ustavno pravico razlagali tako široko, da bi vsaka nezakonitost sodne odločbe že sama po sebi utemeljevala sklep o kršitvi te ustavne pravice. Za izkazanost kršitve pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave torej v ustavni pritožbi ne zadošča izkaz, da naj bi bila sodba, ki posega v lastninsko pravico, v nasprotju z zakonom. Za kršitev te pravice gre praviloma le v primeru, če je odločitev sodišče oprlo na kakšno pravno stališče, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo. Takšnih pravnih stališč pa v izpodbijani sodbi ni.

6.Vse povedano pa v vsaj enaki meri velja tudi glede očitka pritožnikov, da jim je bila z napačno odločitvijo o tem, ali je bila pogodba veljavno sklenjena ali ne, poseženo v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave. Vsako oblastno odločanje zavezuje naslovnike k določenemu ravnanju. S stališča pristojnosti Ustavnega sodišča in s stališča meja presoje v postopkih ustavnih pritožb bi bilo absurdno stališče, ki bi od Ustavnega sodišča zahtevalo polno meritorno presojo vseh oblastnih odločitev, češ da je pravno napačna odločitev že poseg v sicer (načelno) svobodno ravnanje posameznika. Pravno urejanje zahtevajo namreč ravno položaji, v katerih subjekti ne morejo ravnati povsem nevezano, torej absolutno svobodno. Zgolj okoliščina, da je odločitev sodišča morda napačna, očitka o kršitvi pravice do splošne svobode ravnanja, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave, torej ne more utemeljiti.

7.Iz ustavne omejitve, navedene v 4. točki obrazložitve tega sklepa, sledi še nadaljnja ugotovitev, da očitkov pritožnikov o kršitvi načel pravne države (2. člen Ustave) ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa kršitev splošnih ustavnih načel.

8.Kar ustavna pritožba očita izpodbijani sodbi, torej sploh ni kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin bodisi za zatrjevano kršitev očitno ne gre. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude