Jedro

Po naznanitvi o cesiji je položaj dolžnika terjatve, ki je predmet zavarovanja, enak kot če bi bila terjatev normalno cedirana. To pomeni, da je dolžnik ne glede na fiduciarno naravo odstopa zavezan samo novemu upniku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obrestnem delu 1. točke izreka delno spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti za čas od 21. 07. 2006 do 31. 12. 2006 od 43.718.315,15 SIT (tolarska protivrednosti 182.433,30 EUR).

V preostalih izpodbijanih delih 1. in 3. točke izreka, pa se pritožba zavrne in v nespremenjenih delih prvostopna sodba potrdi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 128.997,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 182.433,30 EUR za čas od 21. 07. 2006 do 11. 11. 2009 ter od zneska 128.997,94 EUR za čas od 12. 11. 2009 do plačila (1. točka izreka). V preostalem je postopek, zaradi delnega umika tožbenega zahtevka (za 53.435,36 EUR) ustavilo (2. točka izreka, sklep). Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 7.730,50 EUR (3. točka izreka).

Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da so bile v zavarovanje obveznosti iz kreditne pogodbe, ki je bila dne 28. 10. 2003 sklenjena med tožečo stranko in družbo T., d.o.o. (A2), s pogodbo, prav tako z dne 28. 10. 2003 (A12), tožeči stranki odstopljene terjatve T., d.o.o. do tožene stranke, nastale na podlagi prodajne pogodbe z dne 14. 05. 2002 (A10). V zavarovanje iste terjatve so ji bile odstopljene tudi terjatve T., d.o.o. do A., d.o.o., iz prodajne pogodbe z dne 26. 06. 2002. Tožena stranka je za odstop vseh terjatev v zavarovanje (fiduciarna cesija), ki izvirajo iz pogodbe A10 (globalna cesija) vedela. Za fiduciarno cesijo se smiselno uporabljajo določila OZ o odstopu terjatve. Ker pa tožena stranka ugovora, da je obveznost iz pogodbe A10 že izpolnila, ni postavila, je tožbenemu zahtevku po delnem umiku tožbe v celoti ugodilo.

Pritožbeni postopek Proti 1. in 3. točki izreka se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Hkrati je zahtevala tudi povrnitev svojih stroškov, povezanih z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

K odločitvi o delni zavrnitvi pritožbe S tistim delom pritožbenih izvajanj, ki ne pomenijo graje prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče ne polemizira (prim. 1. odst. 360. člena ZPP). To velja npr. za načelno pritožbeno razlogovanje o nastanku in prikriti obliki fiduciarne cesije, za pojasnjevanje o možnosti vpliva direktorja tožene stranke na poslovanje družbe T., d.o.o., itd. Isto velja za izpodbijanje tistih zaključkov sodišča prve stopnje, ki na odločitev o tožbenem zahtevku ne morejo imeti vpliva, npr. ali je prišlo do odstopa pogodbe A10 med družbo T., d.o.o. in družbo A., d.o.o. Če pritožbeno sodišče pravilno razume pritožbena izvajanja, je prenos v zavarovanje nekaj manj zavezujočega za cessusa kot cesija. Takšnemu pritožbenemu naziranju pritožbeno sodišče ne more slediti. V izpodbijani sodbi se prvostopno sodišče pravilno sklicuje na smiselno uporabo določil o cesiji (417.- 428. člen OZ). K temu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da so po stališču pravne teorije (Vrenčur, R., Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba 2005, str. 157) terjatve iz naslova prodajne pogodbe, s svojim nastankom, po tem vrstnem redu, prehajale v zavarovanje na tožečo stranko.

Pritožbeno sodišče načelno sicer pritrjuje pritožbenim naziranjem, da običajno dolžnik terjatve, odstopljene v zavarovanje, sploh ne izve, da je bila terjatev odstopljena v zavarovanje, če ne nastopi razlog za realizacijo zavarovanja. Vendar pa v predmetni zadevi ni bilo tako, saj je tožena stranka v 7. točki svoje pripravljalne vloge z dne 24. 09. 2008 (list. št. 32) izrecno navedla, da je bila (kot dolžnik odstopljene terjatve) o odstopu terjatve obveščena že ob sklenitvi Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje. Ker ne zatrjuje, da bi bila ta navedba (7. točka) pomota, pritožbeno poudarjanje, da tožena stranka obvestila nikoli ni prejela, ne vzbudi dvoma v prvostopno ugotovitev, da je bila tožena stranka z globalno cesijo seznanjena že od sklenitve pogodbe A12. Zato je pritožbena kritika sodišča prve stopnje v tistem delu, kjer sklepa na povezanost vseh vpletenih družb, nepomembna za odločitev o tožbenem zahtevku.

Po naznanitvi o cesiji je položaj dolžnika terjatve, ki je predmet zavarovanja, enak kot če bi bila terjatev normalno cedirana (Juhart, Cesija, GV založba, Ljubljana 1996, str. 207). To pomeni, da je dolžnik, ne glede na fiduciarno naravo odstopa zavezan samo novemu upniku (2. odstavek 419. člena OZ). Iz tega sledi, da je zmotno pritožbeno stališče tožene stranke, da bi jo novi upnik moral pozivati na izpolnitev obveznosti oz. jo obveščati o neizpolnjevanju obveznosti s strani cedenta.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da ni tožeča stranka tista, ki bi se morala ukvarjati z vprašanjem, koliko terjatev je že zaprtih iz prodajne pogodbe (A10) med T. d.o.o. in toženo stranko. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. To pomeni, da je na toženi stranki trditveno in dokazno breme bodisi za nastanek, bodisi za terjatev iz prodajne pogodbe (A10). Za odločitev o tožbenem zahtevku je glede na navedeno zadoščala ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi že letna višina odstopljenih terjatev skoraj štirikratno presegla višino celotne zavarovane obveznosti iz kreditne pogodbe (stran 6 prvostopenjske odločbe). Ker pridobi anticipirana fiduciarna cesija učinke šele z nastankom posamezne odstopljene terjatve, ko cedent pridobi razpolagalno sposobnost (prvi odstavek 417. člena OZ), bi tožena stranka morala zatrjevati (in dokazati), da terjatve, ki so bile predmet pogodbenega odstopa terjatev v zavarovanje, sploh niso nastale (in zato niso predmet pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje) oz. niso nastale v vtoževani višini (in je zato zahtevek tožeče stranke po višini pretiran). S pritožbenim ponavljanjem, da je odkupovala vse optične medije od družbe T., d.o.o. po prodajni pogodbi, dokler T., d.o.o. ni od pogodbe odstopil, ker ni več mogel zagotavljati in proizvajati optičnih medijev, pa tega ni storila. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da z izpolnitvijo cedentu obveznost ni prenehala (prim. 2. odst. 419. člena OZ, glej tudi Juhart, ibidem, str. 119).

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje zakonskih zamudnih obresti glede umaknjenega dela tožbenega zahtevka, „ko pa je vendarle te sodišče v drugem postopku že naložilo v plačilo družbi A., d.o.o., kar bi pomenilo dvakratno izplačilo obresti v tem delu.“ Kot je že zgoraj pojasnjeno, je bila tožena stranka, po tem, ko je bila obveščena o fiducirani cesiji, zavezana samo novemu upniku (prav tako kot tudi družba A., d.o.o.). Ker je bila v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, je dolžna plačati tudi zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka (prvi odstavek 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 299. člena OZ). Če bo tožeča stranka preveč poplačana iz odstopljenih terjatev, bo presežek izročila cedentu (426. člen OZ). Iz doslej obrazloženega sledi, da sodišče uradoma ne more upoštevati poplačil, ki jih je tožeča stranka eventualno prejela mimo prodajne pogodbe A10. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo, razen v okviru razvidnem iz naslova v nadaljevanju „K delni spremembi izpodbijane sodbe“, kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (prim. 353. člen ZPP).

K delni spremembi izpodbijane sodbe V RS je šele od 01. 01. 2007 dalje uradna valuta evro (tretji odstavek 2. člena Zakona o uvedbi eura – ZUE). Pred tem je bila tolar. Zato tečejo od dosojenih evrskih zneskov do 01. 01. 2007 zakonske zamudne obresti od tolarske protivrednosti prisojenih zneskov. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe odločilo kot izhaja iz točke I. izreka.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s stroški postopka po postavkah obrazložilo v predzadnjem odstavku na 7 strani svoje odločbe, podrobnejšo analizo pa opravilo na predloženem stroškovniku tožeče stranke, ki se nahaja v spisu. Zato pritožbeni očitek neobrazloženosti tega dela odločbe ni utemeljen. Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 154. člena ZPP, tj. da se ob delnem uspehu pravdnih strank v zvezi z odločitvijo o stroških upoštevajo „vse okoliščine primera,“ je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo tudi, da se stroški nastali po, tik pred koncem pravdnega postopka na prvi stopnji, delnem umiku tožbenega zahtevka, v celoti naložijo v plačilo toženi stranki.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke, ki v pritožbenem postopku ni uspela, je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP.

Stroškov, povezanih z odgovorom na pritožbo tožene stranke, pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj v njem ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli dopripomoglo k odločitvi o pritožbi tožene stranke. Torej je bil ta stroškov nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP).