Jedro

Slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca same po sebi še niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, tudi po presoji sodišča torej ne zadostuje za obstoj resne škode.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena ter pete alineje prvega odstavka 49. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ- 1) zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (5. točka izreka).

2.Toženka je ugotovila: (i) da tožnik ni izkazal istovetnosti; (i) da je 15. 12. 2023 vložil prvo prošnjo z mednarodno zaščito; (iii), da je bil postopek s Prošnjo 1 ustavljen, ker je tožnik 19. 12. 2023 samovoljno zapustil azilni dom; (iv) da je bil tožnik 18. 10. 2024 na podlagi Uredbe Dublin III vrnjen v Republiko Slovenijo iz Zvezne republike Nemčije; (v) da je tožnik 24. 10. 2024 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja 2); (vi) da je v Prošnji 2 navedel: da je berberske narodnosti, muslimanske veroizpovedi, da vojaškega roka ni služil, da je izvorno državo zapustil leta 2023 zaradi ekonomskih razlogov in revščine, da ima v Maroku še mamo in brata; da prvič ni počakal v Sloveniji, ker je bila njegova ciljna država Italija. Toženka je povzela tožnikov izjavo iz osebnega razgovora: da dokazov nima; da je vse življenje živel v Maroku, kjer je končal 4 razrede osnovne šole; da je zapustil Maroko zaradi ekonomskih težav, saj je delal le občasna dela; da si želi ustvariti družino, svoje stanovanje; da že 15 leti ni ustvaril ničesar; da je oče umrl, mama je bolna, zato želi delati in mami pošiljati denar; da je imel svojo restavracijo, ki jo je moral zapreti; da je zaslužil po 300 eur mesečno, s čimer ni mogel preživljati mame; da država Maroko ne pomaga ljudem, ki imajo ekonomske težave; da bi v Maroko živel enako kot prej; da je delal v hotelih in restavracijah s hrano, da mu niso želeli ponuditi pogodbe.

3.Toženka je po ugotovitvi, da tožnik vlaga Prošnjo 2 zaradi ekonomskih razlogov oziroma revščine, saj je navedel, da ne zasluži dovolj za preživljanje svoje družine, Prošnjo 2 štela za očitno neutemeljeno. Ugotovila je, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Pojasnila je, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja, na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 in sicer na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Toženka je izpostavila, da je tožnik, ki se mu v Maroku ni nič konkretnega zgodilo, odšel zaradi želje po delu in slabega ekonomskega stanja, česar pa ne gre povezati s preganjanjem. Predstavljene težave tožnika po oceni toženke niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenja človekovih pravic. Pojasnila je, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju socialnih, družinskih in ekonomskih stisk oziroma želja posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Toženka je ugotovila, da je tožnik zapustil izvorno državo samo in zaradi lastne želje po delu v Evropi in posledičnem zaslužku, ki pa po oceni toženke ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožnik ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja, tožnikovih težav po oceni toženke ni mogoče povezati z navedenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega je toženka tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in Prošnjo 2 zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Toženka je še pojasnila, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih težav posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, po oceni toženke niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je poudarila, da mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki imajo ekonomske težave, ampak je namenjena osebam, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takega strahu noče uživali varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

4.Iz obrazložitve izhaja, da je toženka po ugotovitvi: (i) da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo; (ii) da tožnik ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini; (iii) da ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo; (iv) da ni razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država; (v) da je kot razlog za odhod navedel slabo plačilo za delo in revščino, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka; (vi) da ni mogoče sklepati, da bi bil tožnik v primeru vrnitve, soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje ogroženo; Prošnjo 2 zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

5.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Povzetek navedb tožnika

6.Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava in vrne toženki v ponoven postopek.

7.Ponavlja, da je v postopku navedel, da je Berber, pripadnik manjšine v Maroku. To, da prihaja iz varne tretje države, po mnenju tožnika še ne pomeni, da ni toženka dolžna pridobiti ažurnih informacij iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne institucije o tem, ali so v izvorni državi negotove razmere in se sklicuje na 39. in 42 člen Direktive 2013/32 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013. S sklicevanjem na 42. člen Direktive 2013/32 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 navaja, da toženka, kljub temu, da je tožnik navedel, da je imel probleme zaradi svoje nacionalne pripadnosti v izvorni državi, ni opravila presoje, ali je Maroko za tožnika zaradi njegovih posebnih okoliščin varna izvorna država. Odločba je po mnenju tožnika v tem delu brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Meni, da bi morala toženka pridobiti informacije o izvorni državi in, da odločba ne vsebuje obrazložitve o neutemeljenosti oziroma utemeljenosti okoliščin za subsidiarno zaščito, zato je ni mogoče preizkusiti. Navaja še, da dejstvo, da tožnik ne poseduje originalnega dokumenta s sliko, ni zadosten razlog za zavrnitev prošnje, ker je mogoče to dejstvo ugotavljati tudi na druge načine.

Povzetek navedb toženke

8.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da tožnik ni navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Ponavlja, da tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite. Tožnik ni navedel nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Povzema, da je tožnik kot glavni razlog navedel slabo ekonomsko situacijo (občasno delo, majhen zaslužek), kar pa ni podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Poudarja, da kljub pozivu tožnik ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oz. da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Predlaga, da sodišče tožnikovo navedbo, da naj bi zapustil izvorno državo zaradi svoje nacionalne pripadnosti v izvorni državi, obravnava kot tožbeno novoto. Tožnik v postopku ni navedel nič takega, kar bi lahko preverjala z informacijami v izvorni državi.

O sodni presoji

9.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-7616/2023 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

10.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

11.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.¹ Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.²

12.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

13.Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.³ Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.⁴ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁵