Jedro

Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je zapuščinski postopek prekinilo. Ker gre v tem delu za spor o obsegu zapuščine, sodišče prve stopnje spornih dejanskih vprašanj ne sme reševati samo, ampak mora odločanje prepustiti pristojnemu pravdnemu sodišču. Enako velja za vračunanje darila v dedni delež dediča C. C. mlajšega, ki darilo sicer priznava, vendar je med dediči sporna njegova vrednost. Odveč je potemtakem sklicevanje pritožnice na trditveno in dokazno gradivo, ki ga je že posredovala zapuščinskemu sodišču, lahko pa to vpliva na presojo, čigava pravica je manj verjetna, in posledično na odločitev o tem, koga bo zapuščinsko sodišče napotilo na pravdo.

Utemeljena je pritožbena trditev, da ni sporna celotna terjatev zapustnika zoper dolžnika B. B., pač pa samo njen presežek nad 30.000,00 EUR. Za ta znesek je bila z dolžnikom sklenjena poravnava, čemur ostali dediči ne nasprotujejo. Sodišče bi torej moralo pritožnico napotiti na pravdo samo za 21.600,00 EUR, kolikor naj bi po stališču dedinje znašale dolgovane obresti. Čeprav gre v tem delu za pravno vprašanje, bo morala pritožnica svoje stališče dokazati v pravdi, ker se to vprašanje tiče obsega zapuščine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje: a) razveljavi v šesti, štirinajsti, šestnajsti, sedemnajsti in osemnajsti alineji točke I.A) izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; b) spremeni v točki I.B) izreka tako, da se znesek terjatve zniža na 21.600,00 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dedinjo A. A. napotilo na pravdo z zahtevkom, da v zapuščino po zapustniku spadajo v izreku sklepa našteta vozila in terjatev zapustnika kot podjetnika zoper dolžnika B., s. p., v višini 51.600,00 EUR, ter še, da se v dedni delež dediča C. C. mlajšega vračuna vrednost darila (stanovanjska hiša na naslovu ..., in dve garaži oziroma nepremičnini v k. o. ...) v višini 280.000,00 EUR na dan smrti zapustnika. Dedinji je določilo rok za vložitev tožbe in prekinilo zapuščinski postopek, dokler ne bo pravdni postopek pravnomočno končan.

2. Pritožila se je dedinja A. A., ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču očita, da ni obrazložilo, zakaj je štelo za manj verjetno njeno pravico, četudi je izkazano in nesporno, da so bila najmanj nekatera od vozil v trenutku smrti v lasti oziroma posesti zapustnika. Postopek izvršbe zoper zapustnikovega dolžnika se je po sklenjeni poravnavi za 30.000,00 EUR končal z umikom upnikovega predloga za izvršbo, vendar obstaja tudi terjatev iz naslova nateklih zamudnih obresti, ki s poravnavo niso bile zajete. Dedinja je predložila obrestni obračun, s katerim je to terjatev izkazala, zato sodišče njene pravice ne bi smelo šteti za manj verjetno. Dedič C. C. mlajši je od zapustnika leta 1999 prejel v dar vrstno stanovanjsko hišo z dvema garažama v k. o. ..., ki so bile ob daritvi stare približno petnajst let. Dedič je v hiši stanoval že pred sklenitvijo darilne pogodbe. Kljub temu je sodišče nekritično sledilo nedokazanim trditvam dediča, da naj bi nepremičnine prejel v četrti gradbeni fazi in da je v njih vlagal. Nasprotno pa je dedinja svoje trditve o zatrjevanem stanju nepremičnin ob daritvi in zatrjevani vrednosti darila na dan smrti zapustnika obrazložila in dokazala, zato je breme dokazovanja prešlo na dediča in bi sodišče na pravdo moralo napotiti njega.

3. Odgovora na pritožbo ni bilo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Kadar je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, mora sodišče po 212. členu Zakona o dedovanju (ZD) prekiniti zapuščinsko obravnavo in stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo (prvi odstavek 213. člena ZD). Enako ravna zapuščinsko sodišče takrat, ko so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

6. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je zapuščinski postopek prekinilo. Pritožnica namreč trdi, da je bil zapustnik ob svoji smrti še lastnik tudi v izreku sklepa našteti delovnih, tovornih in osebnih vozil ter priklopnega vozila, medtem ko ostali dediči trdijo, da je ta vozila že prej odtujil. Zapustnik naj bi bil tudi imetnik terjatve zoper dolžnika B., s. p., vendar je med dediči sporna višina te terjatve. Ker gre v tem delu za spor o obsegu zapuščine, sodišče prve stopnje spornih dejanskih vprašanj ne sme reševati samo, ampak mora odločanje prepustiti pristojnemu pravdnemu sodišču. Enako velja za vračunanje darila v dedni delež dediča C. C. mlajšega, ki darilo sicer priznava, vendar je med dediči sporna njegova vrednost. Odveč je potemtakem sklicevanje pritožnice na trditveno in dokazno gradivo, ki ga je že posredovala zapuščinskemu sodišču, lahko pa to vpliva na presojo, čigava pravica je manj verjetna, in posledično na odločitev o tem, koga bo zapuščinsko sodišče napotilo na pravdo.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da pritožnica verjetno upravičeno nasprotuje svoji napotitvi na pravdo glede dveh tovornih vozil, dveh osebnih vozil in priklopnega vozila, ki so našteta v šesti, šestnajsti, sedemnajsti in osemnajsti alineji izpodbijanega sklepa. Za ta vozila je namreč že zapuščinsko sodišče samo na naroku 4. 2. 2021 ugotovilo, da so bila na dan zapustnikove smrti še registrirana na zapustnikovo ime, iz česar je mogoče sklepati, da je manj verjetna trditev ostalih dedičev, da zapustnik ni bil več lastnik teh vozil. Pritožba nadalje upravičeno izpostavlja, da je za tovorno vozilo navedeno v štirinajsti alineji izpodbijanega sklepa, dedič C. C. mlajši celo sam priznal, da je bilo prodano 9. 6. 2014, torej po zapustnikovi smrti. Pritožnica ima prav, da je glede navedenih vozil manj verjetna pravica ostalih dedičev, ki trdijo, da tudi ta vozila ne spadajo v zapuščino. Glede preostalih vozil je odločitev o napotitvi na pravdo pravilna. S sklicevanjem na zavarovalne pogodbe namreč pritožnica ne more izkazati njihove lastnine, kar ji je bilo v dosedanjih sklepih pritožbenega sodišča v tej zadevi že pojasnjeno.

8. Pač pa je utemeljena pritožbena trditev, da ni sporna celotna terjatev zapustnika zoper dolžnika B. B., pač pa samo njen presežek nad 30.000,00 EUR. Za ta znesek je bila z dolžnikom sklenjena poravnava, čemur ostali dediči ne nasprotujejo. Sodišče bi torej moralo pritožnico napotiti na pravdo samo za 21.600,00 EUR, kolikor naj bi po stališču dedinje znašale dolgovane obresti. Čeprav gre v tem delu za pravno vprašanje, bo morala pritožnica svoje stališče dokazati v pravdi, ker se to vprašanje tiče obsega zapuščine.

9. Neutemeljeno pa je pritožbeno nasprotovanje napotitvi na pravdo zaradi vračunanja darila pritožničinemu sodediču. V zvezi s tem je med dedičema sporna samo vrednost zapustnikovega darila. Pri vračunanju darila dediču v njegov dedni delež se darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi (52. člen ZD). Pritožnica se sklicuje na oceno GURS, po kateri je vrednost podarjenih nepremičnin na dan smrti zapustnika znašala 293.274,00 EUR. Ta vrednost pa ne odraža nujno tudi stanja ob daritvi (marca 1999). Sodišče prve stopnje se je zato utemeljeno oprlo na darilno pogodbo, v kateri sta pogodbenika, zapustnik kot darovalec in dedič C. C. mlajši kot obdarjenec, v 7. členu ocenila vrednost podarjene nepremičnine na 16,500.000,00 SIT. Po pretvorbi navedenega zneska v zdaj veljavno valuto (68.853,00 EUR) in njegovi valorizaciji, upoštevaje javno dostopne podatke SURS o stopnji inflacije v času od marca 1999 do januarja 2014 (77,2 %) je mogoče sklepati, da so bile podarjene sporne nepremičnine ob zapustnikovi smrti vredne 122.007,00 EUR, torej znatno manj, kot zatrjuje pritožnica. Verjetneje se zdi, da so na višjo oceno GURS v resnici vplivala zatrjevana dedičeva vlaganja. Presoja sodišča prve stopnje, da zato na pravdo napoti pritožnico, je torej pravilna.

10. Sodišče druge stopnje je po navedenem pritožbi delno ugodilo. Izpodbijani sklep v točki I.A) je delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo ob izdaji novega sklepa skrbneje oceniti, katera od naštetih vozil so bila ob zapustnikovi smrti še njegova last, in glede na to sprejeti ustrezno odločitev o napotitvi dedičev na pravdo. Izpodbijani sklep v točki I.B) je spremenilo v delu, ki se nanaša na višino sporne terjatve. V preostalem delu je izpodbijani sklep potrdilo, saj zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Izpodbijani sklep je bilo kljub navedenim pomanjkljivostim mogoče preizkusiti, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo (2. in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).