Jedro

Cenitve ni mogoče enačiti z javno listino v smislu 1. odst. 224. člena ZPP, ko je v skladu s 3. odst. cit. 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena, ampak gre pri cenitvi za dokazovanje z izvedencem po določilih 243. - 256. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. odst. 1. točke izreka) potrdi .

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu glede ugotovitve, da je osebni avtomobil Citroen ZX 1,6 Aura letnik 1992 posebno premoženje tožnika ter da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 1.800.000,00 SIT iz naslova vlaganj tožnika v stanovanje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2001 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je skupno premoženje pravdnih strank tovorni avtomobil TAM 2000, kotna sedežna garnitura z vzorcem rož, regal za dnevno sobo v masivnem hrastu, štirje lestenci, električni rezbalnik Bosch, električni hoblič Iskra, in da znaša delež tožnika na tem premoženju 60%, delež toženke pa 40%. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je skupno premoženje pravdnih strank en lestenec, električni hoblič Black & Decker, računalnik s tiskalnikom in barvni TV Gorenje. Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženki pravdne stroške v znesku 85.509,00 SIT.

Tožnik se po pooblaščencu pritožuje zoper sodbo v zavrnilnem delu ( glede plačila 1.800.000,00 SIT iz naslova vlaganj v stanovanje v I. ), iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se njegovemu zahtevku ugodi ter naloži v plačilo pravdne stroške, skupaj s pritožbenimi stroški toženi stranki podrejeno, da se sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je že v tožbi trdil, da je vlagal v stanovanje tožnice in o tem predložil popis opravljenih del ter cenitev cenilca V.M., katero je napravil po ogledu. Tožnik je tudi v svoji izpovedi opisal, katera dela so bila v stanovanju izvedena, o delih je bil cenilec tudi zaslišan in o delih je izpovedala tudi priča I.P.. Toženka pa je njegove trditve zanikala in trdila, da je njegova dela v stanovanju plačala po računu, ki pa je ponarejen. Toženka je torej vlaganja priznala, le trdila je, da je vse plačala. Na tožniku je dokazno breme o obsegu in višini vlaganj, to pa je dokazal s svojo izpovedbo in izpovedbo priče P in cenitvijo cenilca M.. Ker toženka ni priznala cenitve cenilca M., pribavljene pred pravdo, je zato sodišče štelo, da bi moral cenitev napraviti sodni izvedenec. Takšno stališče pa je napačno. Cenitev cenilca M. je listina in torej dokaz, ki ga mora sodišče oceniti. Če je toženka oporekala cenitvi, je na njej dokazno breme, da ta dokaz, listina (cenitev) ni verodostojna. Stranka, ki trdi, da listina ni pristna in vsebina le te ni verodostojna, mora to dokazati. Sodišče zato ni imelo podlage, da breme novega izvedenskega mnenja naprti tožniku. Ker toženka ni dokazala neverodostojnosti listine - cenitve cenilca M., bi moralo sodišče upoštevati to cenitev ter izpoved tožnika in priče P. in njegovemu zahtevku ugoditi. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik sam priskrbeti video posnetek. Že v tožbi je predlagal, da sodišče samo le tega pribavi. Ker ga sam ni mogel pribaviti, je za to prosil sodišče. Po določbi 228. člena ZPP sodišče naloži drugi osebi, da predloži listino. Samo po sebi pa je jasno, da tožnik osebno ne more pridobiti od javnega zavoda njihovo listino (posnetke).

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v obravnavani zadevi v dokazne namene predlagal pribavo video posnetka pri TV K. glede oddaje "pomagajmo si". Sodišče prve stopnje mu je zato v skladu s 1. odst. 226. člena ZPP (ki določa, da mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb) s sklepom na naroku dne 15.6.2004 (list. št. 69 spisa) naložilo, da posnetek pribavi in ga predloži sodišču v roku 45 dni, pri čemer ga je opozorilo, da dokaza s predvajanjem posnetka ne bo izvedlo, če tega v navedenem roku ne bo predložil. Da posnetka sam ni mogel ( ne more ) priskrbeti, tožnik ni trdil niti v tožbi, niti na naroku 15.6.2004, niti ni to sporočil sodišču v danemu roku 45 dni. Šele na naroku 2.11.2004 je (dokazno nepodprto) zatrdil, da posnetka zaradi varstva osebnih podatkov ni mogel pridobiti in predlagal, da le tega pridobi sodišče. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko takemu predlogu (po preteku danega mu roka 45 dni) ni sledilo.

Kot tožnik v pritožbi tudi sam pravilno navaja, je na njem dokazno breme o obsegu in višini vlaganj v toženkino stanovanje. 212. člen ZPP namreč določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je obseg in višino vlaganj dokazoval s svojo izpovedbo ter priče P. in cenitvijo cenilca M.. Vse to pa je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, zato nasprotni pritožbeni očitek, da izpovedb in cenitve, kot listinskega dokaza, sodišče prve stopnje ni ocenilo, ne drži. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so bila v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank izvršena vlaganja v toženkino stanovanje in da je nekatera opravil oz. financiral tožnik (o tem sta izpovedali tudi priči P. I. in V. P.). Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi moral tožnik dokazati tudi višino vlaganj in to z izvedencem gradbene stroke. V skladu z 243. členom ZPP namreč sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Cenilnega zapisnika cenilca M. namreč sodišče ni moglo upoštevati, ker je le-temu toženka nasprotovala (ker je cenilec napravil cenitev po naročilu tožnika že pred pravdo, kar je cenilec tudi sam povedal na zaslišanju (list. št. 71 spisa), "da je v cenilnem zapisniku upošteval tista dela oz. vlaganja, kar mu je povedal tožnik, nekatere obnovljene stvari pa je zaznal tudi sam, ker so bile vidne", oz. še pisno v vlogi z dne 17.6.2004 (list. št. 75 spisa), "da je cenitev vlaganj izdelal pretežno na podlagi izjav tožnika in tudi ugotovil, da posameznih postavk v cenitvi zato ne more utemeljeno pojasniti." Zato take cenitve sodišča prve stopnje upravičeno ni moglo (smelo) upoštevati in je naložilo tožniku, da plača predujem za izvedenca gradbene stroke (kot je tudi sam predlagal že v tožbi) in ga opozorilo, da v kolikor predujma ne bo plačal, dokaza z izvedencem ne bo izvedlo. Ker v danem roku tožnik predujma ni plačal, sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvedlo, vrednost zatrjevanih vlaganj tožnik ni izkazal in je odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je njegov zahtevek v tem delu zavrnilo, pravilna. Napačno je namreč pritožbeno razlogovanje, da bi morala toženka dokazati neverodostojnost cenitve M., saj obravnavane cenitve ni mogoče enačiti z javno listino v smislu 1. odst. 224. člena ZPP, in ko je v skladu s 3. odst. cit. 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena, ampak gre za dokazovanje z izvedencem po določilih 243. - 256. člena ZPP. Ob vsem povedanem je zato pritožba neutemeljena, in ker sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP) kršitev ni zasledilo, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem potrdilo (353. člen ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).