Jedro

Okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki temelji na njegovem strahu pred Pasdaranom.

2. Po uvodnem povzetku tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje in na osebnih razgovorih je tožena stranka zaradi stališča, da tožnik za svoje izjave ni predložil dokazov, ugotavljala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 3. Ob presoji prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-11 je tožena stranka ocenila, da tožnik ni izkazal dolžne skrbnosti pri utemeljevanju svoje prošnje, saj nekateri njegovi odgovori niso bili zadovoljivi. Med drugim ni pojasnil, (1) zakaj ne pri podaji prošnje ne na prvem osebnem razgovoru ni omenil, da so ga uslužbenci Pasdarana večkrat prišli iskati, (2) zakaj je najprej navajal, da bi na dan, ko so ga prišli iskat, moral delati dopoldne, nato popoldne, na tretjem osebnem razgovoru pa, da tisti dan sploh ni delal, ker je moral k zdravniku peljati sina, (3) zakaj je najprej trdil, da nobenemu ni želel povedati, kje je, ko je pobegnil, nato pa, da je povedal samo bratu in ženi, ter (4) zakaj je bil tako prepričan, da ob zapustitvi države ni bil iskana oseba. Tožena stranka odgovorov kot so "verjetno sem pozabil oz. niste vprašali, govoril sem samo glavne stvari", ni štela za opravičljive. Po njenem mnenju ni prepričljiva niti tožnikova izjava, "da je bil prepričan, da na dan, ko je zapustil državo, ni bil na seznamu iskanih oseb, ker ni nikogar ubil", saj je tožnik sam povedal, da so ga od začetka julija večkrat iskali tako pri starših kot tudi na delovnem mestu. To je po stališču tožene stranke še toliko bolj neverjetno, ker je tožnik večkrat poudaril, da je Pasdaran neusmiljena organizacija, ki lahko osebe neutemeljeno zapre (kot tožnikovega bratranca) ali celo ubije, česar se tudi sam boji. Tožena stranka pripominja, da so bili tožnikovi odgovori glede razloga za zapustitev Irana neprepričljivi in mestoma kontradiktorni. Zaradi mnenja, da take izjave niso iskrene, je presodila, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.

4. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-12 je tožena stranka ugotovila, da tožnik od Pasdarana ni prejel nobenega dokumenta. Zato je navedeni zakonski pogoj ocenila za nebistven.

5. Ob upoštevanju tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-13 je tožena stranka presojala skladnost in verjetnost tožnikovih izjav ter njihovo morebitno nasprotovanje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam v zvezi z njegovim primerom.

6. Po mnenju tožene stranke so tožnikove izjave na več mestih kontradiktorne, neprepričljive in malo verjetne ali celo neverjetne. Večkrat jih je namreč spreminjal tako v zvezi z zapustitvijo države kot tudi glede nastopa težav. Pri podaji prošnje je povedal, da je državo zapustil na nezakonit način in preko Irana odšel v Turčijo peš ter nato pot ilegalno nadaljeval do Slovenije. Na prvem osebnem razgovoru 13. 8. 2021 pa je svojo izjavo spremenil in povedal, da je državo zapustil legalno z letalom in preko Katarja letel v Turčijo, kot dokaz pa je priložil kopijo elektronske letalske karte. V pojasnilo je odgovoril, da je odšel peš v Turčijo (v mesto Van) za mesec dni, ko ga je Pasdaran prišel iskati na dom, z namenom, da bi ugotovil, ali ga bo Pasdaran še vedno iskal. Na vprašanje, zakaj tega, da je dvakrat odšel v Turčijo, ni omenil na prvem osebnem razgovoru, je odgovoril, da je tam povedal samo glede glavne poti. Tožena stranka ni sprejela razlage, saj je tožnik, kot je razvidno iz njegovih izjav, mesec dni bival v Turčiji, kar ni zanemarljivo in bi to, če bi bilo res, povedal vsakokrat, ko bi bil o tem vprašan. Poudarila je, da tožnik tam ni bil le nekaj ur ali dni, da bi bilo njegovo ravnanje zanemarljivo v zvezi z razlogi, zaradi katerih je v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito.

7. Iz nadaljnjih tožnikovih izjav je razvidno, da mu je brat, ko je bil v Turčiji, povedal, da ga še vedno iščejo zaradi razgovora, zato se je (tožnik) vrnil v Teheran in nato po treh dneh legalno z letalom preko Dohe ponovno odšel v Turčijo. Na vprašanje, zakaj se je iz mesta Van v Turčiji, kjer naj bi bival, vrnil v Iran, če mu je brat povedal, da ga išče Pasdaran, je tožnik odgovoril, da je Istanbul od mesta Van oddaljen 1500 kilometrov in ni imel nobenega dokumenta, da bi nadaljeval pot. Tožena stranka tožnikovim izjavam ni verjela, saj je menila, da bi bilo absurdno in popolnoma neverjetno, da bi se tožnik vrnil v Iran in tvegal, da ga primejo, če bi mu njegov brat res sporočil, da ga Pasdaran še vedno išče. Poudarila je, da je to še toliko bolj neverjetno, ker tožnik želi prikazati, da je Pasdaran izredno nevarna organizacija, ki ne spoštuje osnovnih človekovih pravic. Zato je tožena stranka dvomila, da tožnik iz Vana ni želel nadaljevati poti do Istanbula, ker je bil brez osebnega dokumenta, saj je celotno pot iz Turčije do Slovenije opravil na ilegalen način (brez osebnega dokumenta), kljub temu pa ga to ni oviralo pri potovanju.

8. Tožnik je na vprašanje, ali je imel kakšne težave pri legalnem odhodu iz države, ko je bil na letališču, odgovoril, da ne, saj še vedno ni bil na črni listi; nanjo te dajo, če se pri njih ne oglasiš po enem mesecu iskanja. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik sam povedal, da so ga večkrat iskali že od začetka julija, tako pri starših doma kot tudi v službi, zato bi bilo po njenem mnenju popolnoma neverjetno, da bi lahko tožnik, ki naj bi ga Pasdaran iskal s takšno intenzivnostjo, brez kakršnikoli težav z letališča zapustil državo. Ocenila je, da ni zanemarljivo niti dejstvo, da je tožniku 11. 8. 2020 Medicinska fakulteta v Teheranu dala potrdilo o cepljenju proti Covid-19, iz katerega med drugim izhaja, da zanj ne obstaja nobena prepoved potovanja iz Teherana v Doho in nato naprej v Istanbul. Tožena stranka dvomi, da bi iranski varnostni organi brez kakršnihkoli težav dovolili zapustiti državo nekomu, ki ga Pasdaran išče že več kot mesec dni. Opozarja še, da je tožnik trdil, da se je ves čas bivanja v Iranu skrival in ni zapuščal hiše, vendar je kljub temu odšel do Medicinske fakultete in pridobil potrdilo o cepljenju.

9. Glede na ugotovitve tožene stranke so neskladnosti tudi v tožnikovih izjavah, kam je odšel, ko ga je Pasdaran začel iskati. Na prvem osebnem razgovoru je povedal, da je odšel v Mahabad in tam ostal teden dni ter da ni želel nobenemu povedati, kje je, saj ve, da Pasdaran nadzoruje telefonske komunikacije, na drugem osebnem razgovoru pa, da se je iz Vana (Turčije), kjer je ostal mesec dni, vrnil v Teheran, kjer je ostal tri dni in nato z letalom ponovno odšel v Turčijo. Ko je bil soočen z dejstvom, da je na osebnem razgovoru povedal, da je odšel v Mahabad in ne v mesto Van v Turčiji, je odgovoril, da je v Mahabad odšel, ko so ga iskali v frizerskem salonu 5. 8. 2020, nato pa izjavo ponovno spremenil in povedal, da je v Mahabad odšel v začetku julija, ko so ga uslužbenci Pasdarana prvič iskali na delovnem mestu. Po oceni tožene stranke tožnikove trditve niso neskladne le glede odhoda v Mahabad, ampak tudi glede tega, koliko časa je tam ostal, saj naj bi v Mahabadu ostal zgolj tri dni in nadaljnje tri dni še v Teheranu in ne en teden, kot je to navajal na prvem osebnem razgovoru

10. Na drugem osebnem razgovoru je tožnik spremenil tudi izjavo v zvezi s tem, komu je povedal, kje je. Prvič je izrecno izjavil, da tega ni želel povedati niti bratu, na drugem osebnem razgovoru pa je dejal, da je povedal tako bratu kot tudi ženi. Po mnenju tožene stranke bi si tožnik moral zapomniti, ali in komu je povedal, kje je, glede na to, da je na prvem osebnem razgovoru izrecno dejal, da bratu ni želel povedati, kje je, saj Pasdaran prisluškuje telefonskim pogovorom. Tožena stranka ni videla razloga za to, da bi Pasdaran iskal tožnika pri njegovih starših in ne pri ženi, s katero je živel pred odhodom iz države. Navajanje, da se je žena po tožnikovi zapustitvi Irana preselila k njegovim staršem, zaradi česar so ga iskali tam in ne na naslovu njegovega prebivališča, ni skladno s tožnikovo trditvijo na prvem osebnem razgovoru, ko je povedal, da se bo žena verjetno kmalu preselila k staršem. Iz navedenega je po mnenju tožene stranke mogoče sklepati, da je žena vsaj še 13. 8. 2021 živela v najemniškem stanovanju, kjer je pred zapustitvijo Irana živel tudi tožnik.

11. Iz nadaljnjih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je tožnik glede bratrančevega izginotja najprej trdil, da bratrančevi starši niso vedeli, kje je bratranec in so o njegovem izginotju spraševali tako policijo kot tudi Etelat, vendar niso imeli nobene informacije, zaradi česar so predvidevali, da je bratranca odpeljal Pasdaran. Na drugem osebnem razgovoru pa je tožnik spremenil izjavo in povedal, da je bratrančeva mati po dveh ali treh mesecih od izginotja odšla na policijo, kjer je izvedela, da je bratranec v priporu. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je pri podaji prošnje povedal, da so bratrančevi starši predvidevali, da je bratranca odpeljal Pasdaran, ker tako policija kot Etelat nista vedela ničesar o njegovem izginotju, je odgovoril, da je to mogoče pozabil povedati. Po mnenju tožene stranke tožnikovi odgovori niso opravičljivi in ne prispevajo k njegovi kredibilnosti.

12. Tožena stranka je ocenila da v obravnavani zadevi niso relevantne tožnikove izjave, da se ne bi mogel zaposliti v javni upravi ali postati župan, ker je Kurd, saj je tožnik nikalno odgovoril na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je kdaj kandidiral ali poskusil postati župan. Prav tako se nikoli ni poskušal zaposliti v javni upravi, saj je bil zadovoljen s službo frizerja. Tožena stranka ni zaznala diskriminacije tožnika zaradi njegove narodnosti, saj je tožnik ni doživel, pa tudi sicer gre le za pavšalna navajanja in hipotetična predvidevanja. Poleg tega je tožnik sam povedal, da so uslužbenci Pasdarana, ki je organ državne uprave, tudi Kurdi, s čimer si prihaja v nasprotje z lastno trditvijo, da Kurdi ne morejo biti zaposleni v javni upravi.

13. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da so tožnikove izjave malo verjetne ali celo neverjetne, v določenem delu med seboj izrazito kontradiktorne, v pomembnem delu pa neprepričljive. Zato je menila, da so tožnikove izjave notranje neskladne.

14. V nadaljevanju je tožena stranka preverjala zunanjo skladnost tožnikovih izjav (skladnost z informacijami). Izjave glede bratrančevega izginotja in priprtja v priporu brez kakršnekoli pravne podlage ter trditev, da Pasdaran pri svojem delovanju ne uporablja sodnih nalogov ali vabil oz. da ne izdajajo nobenih dokumentov, je primerjala s poročilom organizacije ACCORD z 12. 6. 2017 z naslovom Postopkovne in pravne informacije o aretacijah in pridržanju s strani različnih varnostnih organov in pri tem proučila tudi iranski Kazenski zakonik. Tožniku je omogočila, da se izjavi glede predloženih informacij in poda svoje mnenje, vendar na navedeno poročilo v postavljenem roku ni odgovoril; zato je tožena stranka sklepala, da nanj nima pripomb.

15. Po proučitvi informacij je tožena stranka ugotovila, da ne drži tožnikova trditev, da Pasdaran ne izdaja sodnih nalogov, vabil oz. kakršnihkoli drugih dokumentov. Poudarila je, da so varnostni organi dolžni izvršiti aretacije na podlagi nalogov, le izjemoma je to možno brez naloga, vendar pa mora v takem primeru pravosodni uradnik obtoženega nemudoma pisno obvestiti o ovadbi in razlogih zanjo. Priprtega se v priporu ne sme zadržati več kot 24 ur, ne da bi se začela preiskava. Iz navedenega po mnenju tožene stranke izhaja, da bi tožnikov bratranec moral dobiti kakršenkoli dokument, iz katerega bi izhajalo, da je že več kot dve leti v priporu, kot to trdi tožnik. Prav tako pa bi moral tožnik, če bi bil res iskana oseba, kot to želi prikazati, dobiti vsaj vabilo, iz katerega bi bilo razvidno, da ga Pasdaran vabi na zaslišanje. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da proučene informacije niso skladne s tožnikovimi trditvami, zaradi česar njegova zunanja verodostojnost ni podana.

16. V nadaljevanju je tožena stranka presojala merilo iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.4 Po povzetku tožnikovega potovanja je ugotovila, da za zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče, saj je bil v Sloveniji skoraj sedem mesecev, preden je izrazil s tem povezan namen.

17. Zaradi navedenega je tožena stranka presodila, da tožnik ni splošno verodostojen in da ni mogoče verjeti njegovim izjavam, da ga ogroža Pasdaran.

18. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka najprej presojala v okviru pogojev za priznanje statusa begunca. Menila je, da bi bilo mogoče razloge, s katerimi tožnik uveljavlja utemeljen strah pred preganjanjem, pripisati političnemu prepričanju. Vendar pa se je sklicevala na svojo ugotovitev, da ne verjame tožnikovim trditvam, da ga je v Iranu iskal Pasdaran, ker je izjavil, da je nepravično, da je Pasdaran ugrabil njegovega bratranca. Zato je presodila, da tožnik ni bil izpostavljen preteklemu preganjanju, in dodala, da tožnikove izjave o strahu pred Pasdaranom niso podprte ne z dokazili ne z izjavami, poleg tega niso skladne s splošno dostopnimi informacijami (Pasdaran med drugim izdaja vabila na zaslišanje in naloge za aretacijo). Glede na navedeno je tožena stranka pri individualni presoji o upravičenosti do statusa begunca ugotovila, da tožnikovi razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni in da tožnik ni v zadostni meri izkazal subjektivnega strahu, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. Ker s svojimi izjavami ni izkazal, da je v nevarnosti pred prihodnjim preganjanjem, po presoji tožene stranke ni upravičen do statusa begunca.

19. Tožnikove navedbe je tožena stranka sicer obravnavala v okviru resne škode. Vendar glede na zgornje stališče o tožnikovi verodostojnosti ni mogla zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo zaradi razlogov, ki so bili presojani že v okviru statusa begunca, v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Ugotovila je še, da tožnik ni uveljavljal resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Zato je presodila, da v obravnavani zadevi ni podlage za priznanje subsidiarne zaščite niti po tretji alineji 28. člena ZMZ-1. _Povzetek tožnikovih navedb_

20. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

21. Tožnik navaja, da je izkazal svojo istovetnost. V zvezi s presojo o skladnosti svojih izjav izpostavlja, da ni imel pooblaščenca, zaradi česar svojih pravic ni mogel ustrezno zavarovati in bolj natančno pojasniti. Meni da bi prisotnost pooblaščenca (svetovalca za begunce) omogočila razjasnitev in dopolnitev prošnje za mednarodno zaščito. Trdi, da njegova izpovedba na dveh razgovorih ni tako bistveno različna, da bi bilo možno sklepati na njegovo neverodostojnost. Poudarja, da je izpovedoval iskreno, poleg tega mu je bilo rečeno, naj bodo njegovi odgovori jedrnati, zaradi česar je stvari izrazil preprosteje in nenatančno. Opozarja, da tudi tožena stranka ni bila natančna, saj je iz zapisnika o zaslišanju razvidno, da je tožnik zapustil Afganistan.

22. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da ni pravilno sklicevanje tožene stranke na formalne akte Irana, saj ne gre za demokratično državo, ki bi zagotavljala temeljne človekove pravice. Tožnik trdi, da je ZDA Pasdaran (IRCG) uvrstila med teroristične organizacije in ob sklicevanju na poročila Human Rights Watch poudarja, da Iran izvaja represijo nad svojimi državljani in muči pridržane osebe. Prav tako naj bi nasilno zatrl upor in da so varnostne sile uporabile nezakonito in prekomerno silo. Izpostavljeno naj bi bilo tudi nepravilno sklicevanje sodne oblasti na ohlapne določbe kazenskega zakona pri vodenju postopkov proti protestnikom in ostalim, ki so se zavzemali za varovanje človekovih pravic. Poleg tega naj bi bilo opozorjeno na nepravične sodne postopke, v katerih priznanje temelji na mučenju.

23. V pripravljalni vlogi tožnik še navaja, da ni vešč prava, saj je tujec, ki ne pozna ne jezika ne sodne prakse. Zato ne more razumeti pomena in pomembnosti osebnega razgovora kot je to sposobna tožena stranka. Meni, da prevajalec ni oseba, ki varuje prosilčev pravni položaj. Trdi še, da okoliščine nastajanja zapisov na Wikipediji ne vplivajo na resničnost zapisanega. Poudarja še, da je iz Izvedbene Uredbe Sveta (EU) 2021/138 razvidna omemba Direktorata za notranjo varnost iranskega Ministrstva za obveščevalno dejavnost in varnost, torej vladnega organa Irana. Zato meni, da je neprimerno sklicevanje tožene stranke na pravno ureditev v Iranu, saj je njen vladni organ na seznamu omejevalnih ukrepov zaradi boja proti terorizmu.

_Povzetek navedb tožene stranke_

24. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicevala na razloge izpodbijane odločbe. Poudarila je, da svetovalci za begunce v postopkih po ZMZ-1 dajejo podporo in zagotavljajo pravno pomoč le pred Upravnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem. Poleg tega je tožnik nikalno odgovoril na vprašanje, ali želi pravnega zastopnika, in pritrdilno na vprašanje, ali je razumel informiranje pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, prav tako ni imel pripomb na zapisnik. Navaja, da poziv tožniku, naj odgovarja jedrnato, ne pomeni, naj bodo odgovori na vprašanja različni.

25. V nadaljevanju tožena stranka poudarja, da ni primerno tožnikovo sklicevanje na Wikipedijo, saj gre za brezplačno spletno enciklopedijo, ustvarjeno s prispevki prostovoljcev s celega sveta. Trdi še, da za pojmovanje IRCG kot teroristične organizacije ne zadošča s tem povezana označba nekdanjega predsednika ZDA Trumpa. Poudarja, da nobena druga država IRCG ni označila za teroristično organizacijo in da to ni razvidno niti iz mednarodnih poročil. Ne glede na navedeno izpostavlja, da tožnik v Iranu ni imel zatrjevanih težav, zaradi česar ni utemeljeno njegovo sklicevanje na poročilo Human Rights Watch.

_Presoja tožbe_

26. Dne 16. 2. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Prav tako je pregledalo v tožbi in tožnikovi pripravljalni vlogi navedene spletne strani. Sodišče ob upoštevanju stališča tožnikovega pooblaščenca, da zaslišanje tožnika ni potrebno, saj je treba presojati obširne izjave, ki jih je podal v upravnem postopku, ni izvedlo s tem povezanega dokaza (zaslišanje tožnika). Tudi sicer iz tožnikovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)5, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.6

27. Tožba ni utemeljena.

28. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

29. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 30. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze. Vendar pa mu mora biti tako glede navajanja relevantnih dejstev kot tudi predložitve dokazov dana možnost. Zato je s tem povezana dolžnost uradne osebe, da v sodelovanju s prosilcem ugotovi, katera so ta dejstva, med drugim tudi tako, da mu postavlja ustrezna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev.7 To po presoji sodišča pomeni, da je tožena stranka dolžna razjasnjevati vse zatrjevane okoliščine, ki so v prosilčevem primeru pomembne (odločilne) z vidika priznanja mednarodne zaščite.

31. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.8 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.9 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti10 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih pritožnikovih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.11

32. V razlogih izpodbijane odločbe tožena stranka kot bistveno izpostavlja okoliščino, da tožnikove niso bile skladne in prepričljive.

33. Iz tožbenih navedb ni razvidno določno nasprotovanje navedenemu stališču tožene stranke, zaradi česar sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tudi sicer je dokazna ocena tožene stranke o neskladnosti tožnikovih izjav vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene12 (razvidna je iz povzetka izpodbijane odločbe v točkah od 6 do 15 obrazložitve te sodbe). Ob upoštevanju navedenih izhodišč upravno sodne prakse in s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenim tožbenim očitkom, (1) „da tožnikova izpovedba na dveh razgovorih ni tako bistveno različna, da bi bilo možno sklepati na njegovo neverodostojnost“ in (2) „da je tožnik izpovedoval iskreno, poleg tega mu je bilo rečeno, naj bodo njegovi odgovori jedrnati, zaradi česar je stvari izrazil preprosteje in nenatančno“, ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Ob takem stanju stvari, ko ni podan subjektivni element13, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav niti ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.14 Zgolj s posplošenim tožbenim sklicevanjem na poročili Human Rights Watch in The Washington post, oznako nekdanjega predsednika Trumpa, da je IRCG teroristična organizacija, ter Izvedbeno Uredbo in posplošenimi trditvami o represiji nad iranskimi državljani, nepravičnimi sodnimi postopki in neobstoju pravne države, pa tožnik prav tako ni individualno in konkretno izkazal preganjanja zaradi političnega prepričanja.

34. Na navedeno stališče ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, iz katerih je smiselno razvidno, da je bila tožnikova možnost uveljavljanja pravic v postopku za priznanje mednarodne zaščite bistveno okrnjena.

35. S tem v zvezi sodišče najprej ugotavlja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.15 Iz zapisnika o vložitvi prošnje za mednarodno zaščito z dne 14. 7. 2021, ki je dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in ustnih izjav (80. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), je namreč razviden pritrdilen tožnikov odgovor na vprašanje, ali je razumel ustno informiranje pred sprejemom prošnje. Zapisnik je bil tožniku prebran v kurdskem jeziku in nanj ni imel pripomb. Teh ni imel niti na zapisnika o osebnem razgovoru z dne 13. 8. 2021 in 28. 9. 2021. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je tudi iz vseh zapisnikov razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja in ga seznanila z neskladnostmi v njegovih izjavah, torej mu je zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Glede na navedeno tožniku ni bila kršena pravica do izjave, saj je tožena stranka v obravnavani zadevi s postavljanjem vprašanj razjasnjevala vse okoliščine, ki bi bile v njegovem primeru pomembne z vidika priznanja mednarodne zaščite.

36. Na táko presojo ne more vplivati tožnikov tožbeni ugovor, da ni imel pooblaščenca, ki bi mu omogočil dopolnitev in razjasnitev prošnje za mednarodno zaščito. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je namreč prosilcem zagotovljena le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II16, skladno s katero je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem.17 Na vprašanje, ali pri sprejemu prošnje želi odvetnika oziroma pravnega zastopnika, pa je tožnik odgovoril nikalno.

37. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Nanaša se na ugotovitev, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. 2 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov. 3 Nanaša se na ugotovitev, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. 4 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. 5 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 6 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve). 7 Glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, Marec 2015, stran 12. 8 Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 9 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 10 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 11 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 12 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 13 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 14 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 15 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 16 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 17 Navedeno je urejeno v prvem odstavku njenega 22. člena, iz katerega je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice _lahko_ nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).