Jedro

Pogodbeni odnos je razdeljen na sklenitveno fazo in fazo izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. V obravnavani zadevi je v ospredju sklenitvena faza, torej vprašanje, ali sta se pogodbeni stranki dogovorili o delu (dograditvi televizijskega sistema za 20 dodatnih sob) in ceni za to delo. Nobenega dvoma ni, da je tožeča stranka 3.3.2015 naslovila na toženo stranko zadnjo konkretno in popolno pisno ponudbo za omenjeni posel. Te ponudbe pa tožena stranka ni takoj na jasen in nedvoumen način zavrnila, temveč je to storila šele po zaključku faze izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke. Ker pa je med ponudnikom in naslovnikom obstajala stalna poslovna zveza glede dograjevanja televizijskega sistema in izgradnje wi-fi omrežja v hotelskih sobah tožene stranke, se šteje, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena. Ko je namreč naslovnik glede določenega blaga (ali storitve) v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, se šteje, da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil (tretji odstavek 30. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zato je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zaključilo, da sta pravdni stranki v konkretnem primeru sklenili pogodbo o dograditvi televizijskega sistema za 20 dodatnih hotelskih sob tožene stranke, in sicer v skladu s ponudbo tožeče stranke z dne 3.3.2015, upoštevaje ob tem, da tožena stranka ni zmogla procesnega bremena, da je takšno ponudbo (oziroma njen del) pravočasno zavrnila.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izrek o stroških v točki III izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh poravnati (poleg 2.051,83 EUR s pp) še 171,35 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki tudi 514,06 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Su 1386/2018 z dne 24.9.2018 je za odločanje o pritožbah v konkretnem pritožbenem postopku pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi okrajnega sodišča z dne 14.1.2016 v I. in III. točki izreka ter odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki znesek 12.685,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2016 dalje do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki tudi pravdne stroške v višini 2.051,83 EUR s pp.

3. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje, oziroma jo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni vsebinsko odločilo o sami stvari, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke ter dokaz z zaslišanjem delavcev, ki jih je tožena stranka predlagala za potrditev njenih navedb, kdo je dejansko opravil dela v zvezi z montažo oziroma vgradnjo TV sistema. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov, ki jih je v spis predložila tožena stranka in iz katerih jasno izhaja, da med strankama do sklenitve pogodbe ni prišlo. To je jasno razvidno iz elektronskega sporočila z dne 21.8.2015 ter elektronskega sporočila z dne 27.2.2015. Ta sporočila je zapisala direktorica tožene stranke M.K.. Cena med strankama za opravljena dela nikdar ni bila dogovorjena. Tožena stranka spornih del ni naročila, zato jih ni dolžna plačati. Vzpostavitev TV sistema so za toženo stranko opravili njeni zaposleni delavci. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 17.10.2017 kot dokaz predlagala zaslišanje delavcev, ki so pri njej opravljali dela. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni nastopila prekluzija, ne glede na to, da je tožena stranka šele kasneje (po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo) podala pripravljalno vlogo, v kateri je konkretno predlagala zaslišanje konkretnih delavcev. V tej zvezi se pritožba sklicuje tudi na elektronsko sporočilo z dne 27.2.2015, iz katerega izhaja, da so montažo leta 2009 opravili sami delavci tožene stranke. Tožena stranka je vložila v sodni spis celo vrsto elektronskih sporočil, zato ne držijo navedbe sodišča, da tožena stranka v spis sploh ni vložila elektronske korespondence. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 215. in 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo pravico toženi stranki, da je direktorica tožene stranke kot stranka zaslišana pred sodiščem. S tem je bila kršena pravica do enakega varstva pravic strank v postopku, pri čemer obravnavana pritožba na tem mestu opozarja na obširno sodno prakso. Ker je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke zaslišan, bi morala biti zaslišana tudi direktorica tožene stranke.

4. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Zoper sklep o pravdnih stroških se je po svoji pooblaščenki pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da stroškovno odločbo ustrezno spremeni. Sodišče prve stopnje bi moralo tožeči stranki glede na podatke v sodnem spisu priznati še dodatnih 50 odvetniških točk za urnino ter dodatnih 160 točk za nagrado za odsotnost iz pisarne. Poleg tega sodišče prve stopnje tožeči stranki tudi ni priznalo 250 priglašenih odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 18.5.2018. 6. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da jo zavrne kot neutemeljeno. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

7. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožene stranke zoper sodbo:

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

9. Obravnavani spor se nanaša na dograditev televizijskega sistema za 20 dodatnih sob v hotelu tožene stranke v letu 2015, pri čemer je tožeča stranka kot zainteresirana izvajalka te storitve v končni fazi pogajanj dala toženi stranki konkretno (glede na vrsto, količino in ceno del) pisno ponudbo z dne 3.3.2015 (priloga A16). Za ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so med pravdnima strankama nesporna. Prav tako v dokaznem postopku na prvi stopnji ni bilo nobenega dvoma o tem, da je tožeča stranka v okviru omenjene dograditve toženi stranki dobavila 21 LCD televizorjev in 50 daljinskih upravljalnikov, ki jih je tožena stranka tožeči stranki tudi plačala. Nenazadnje je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali tudi v preteklem obdobju (tožeča stranka je s toženo stranko že od leta 2009 naprej sklepala posle: v letu 2012 je v G.H.D. dogradila televizijski sistem v šestem nadstropju ter obnovila televizijski sistem v starem delu hotela, v letu 2013 je izvedla posel izgradnje wi-fi omrežja).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki do trenutka, ko je tožeča stranka dala končno ponudbo z dne 3.3.2015 (za ceno 29.452,52 EUR, ki vključuje tudi ceno za televizorje in daljinske upravljalce), pogajali o ceni za celotno opravljeno delo (ki vključuje tudi montažo in montažni material)1, ki se nanaša na dograditev televizijskega sistema za 20 dodatnih sob. V tej zvezi je tožeča stranka dala toženi stranki najprej ponudbo z dne 14.10.2014, nato pa še ponudbo z dne 19.2.2015. Na ti ponudbi je tožena stranka dajala svoje pripombe in protipredloge, nenazadnje je to storila v elektronskem sporočilu z dne 27.2.2015 (priloga A19). Tožeča stranka je na ta vprašanja in pripombe tožene stranke odgovorila v elektronskem sporočilu z dne 3.3.2015 (priloga A20) ter toženi stranki istega dne poslala tudi svojo končno (popravljeno) pisno ponudbo (priloga A16).

11. Iz spisovnega gradiva jasno izhaja, da je tožena stranka šele ob zaključku del vzpostavitve TV omrežja v 19-ih sobah, natančneje, po prejemu končnega obračuna z dne 6.8.2015 (priloga A3), v elektronskem sporočilu z dne 21.8.2015 (na kar konkretno opozarja obravnavana pritožba) tožečo stranko konkretno obvestila, da nasprotuje cenam za montažna dela in cenam materiala iz končnega obračuna.

12. Pogodbeni odnos je razdeljen na sklenitveno fazo in fazo izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. V obravnavani zadevi je v ospredju sklenitvena faza, torej vprašanje, ali sta se pogodbeni stranki dogovorili o delu (dograditvi televizijskega sistema za 20 dodatnih sob) in ceni za to delo. Nobenega dvoma ni, da je tožeča stranka 3.3.2015 naslovila na toženo stranko zadnjo konkretno in popolno pisno ponudbo za omenjeni posel2. Te ponudbe pa tožena stranka ni takoj na jasen in nedvoumen način zavrnila, temveč je to storila šele po zaključku faze izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke. Ker pa je med ponudnikom in naslovnikom obstajala stalna poslovna zveza glede dograjevanja televizijskega sistema in izgradnje wi-fi omrežja v hotelskih sobah tožene stranke, se šteje, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena. Ko je namreč naslovnik glede določenega blaga (ali storitve) v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, se šteje, da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil (tretji odstavek 30. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zato je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zaključilo, da sta pravdni stranki v konkretnem primeru sklenili pogodbo o dograditvi televizijskega sistema za 20 dodatnih hotelskih sob tožene stranke, in sicer v skladu s ponudbo tožeče stranke z dne 3.3.2015, upoštevaje ob tem, da tožena stranka ni zmogla procesnega bremena, da je takšno ponudbo (oziroma njen del) pravočasno zavrnila. V tej zvezi tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbeno kritiko, ki se nanaša na predsklenitveno fazo pogodbenega razmerja (elektronsko sporočilo z dne 27.2.2015), oziroma na zaključek izpolnitvene faze tega razmerja (elektronsko sporočilo z dne 21.8.2015).

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je vsa dela v zvezi z dograditvijo TV sistema za 19 dodatnih sob (po končnem obračunu z dne 6.8.2015) izvedla tožeča stranka. Ta okoliščina je jasno razvidna iz same vsebine elektronske pošte (elektronska pošta z dne 18.6.2015, 30.6.2015, 30.6.2015 – priloga A25), ki jo je med izvajanjem del direktorica tožene stranke pošiljala na naslov tožeče stranke3. Po drugi strani pa tožena stranka ni zmogla dokazati, da je omenjeno delo opravila sama po svojih delavcih. Tožena stranka namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča v postopku na prvi stopnji ni pravočasno4 podala konkretnega oziroma opredeljenega dokaznega predloga, da se glede potrditve dejstva, kdo je izvedel sporna dela, zaslišijo njeni zaposleni delavci M.K., M.V. in J.J.. V tej zvezi se zato obravnavana pritožba ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da je tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 17.10.2017 predlagala zaslišanje delavcev (brez kakršnekoli konkretne opredelitve oziroma poimenovanja teh oseb). Poleg tega tožena stranka te zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka sploh ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje, temveč se na to kršitev sklicuje šele v obravnavani pritožbi, pri čemer niti ne pojasni, zakaj je brez svoje krivde ni mogla predhodno navesti v postopku na prvi stopnji (ko je sodnik zavrnil ta dokazni predlog na zadnjem naroku za glavno obravnavo). Zaradi tega se pritožbeni argumenti v tem delu ne morejo upoštevati (286.b člen ZPP).

14. Prav tako je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko je na zadnjem naroku za glavno obravnavo zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke M.K.. V tej zvezi je sodišče prve stopnje 14.6.2018 izdalo pravočasen in ustrezno obrazložen procesni sklep, s katerim je odločilo, da naroka, ki je bil razpisan za 26.6.2018, ne bo preklicalo (in da ne bo izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorice tožene stranke) zaradi posplošene navedbe o nezmožnosti pristopa direktorice tožene stranke na ta narok zaradi predhodno planiranega letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je namreč vabilo za ta narok in vabilo za zaslišanje toženi stranki pravočasno (glede na razpisan narok) vročilo (odpravljeno je bilo s pošto že 30.4.2018) in s tem objektivno omogočilo omenjeni osebi, da ustrezno uskladi izrabo časa letnega dopusta in pristopi na narok na sodišče. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo oziroma razumno obrazložilo, zakaj ni na tem mestu upoštevalo zdravniškega potrdila, ki ga je odvetnik tožene stranke predložil sodišču prve stopnje šele ob zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo, upoštevaje ob tem, da je bilo zdravniško potrdilo datirano z dnem 8.5.2018, pri čemer se nanj tožena stranka dotlej sploh ni sklicevala, niti v vlogi za preložitev naroka z dne 31.5.2018, niti v izjavi z dne 28.5.2018. Upravičeni razlogi za odsotnost direktorice tožene stranke z zadnjega naroka za glavno obravnavo nikakor niso bili podani, o čemer je bila tožena stranka tudi pravočasno obveščena. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje zagotovilo toženi stranki, da je imela v postopku enake procesne možnosti kot nasprotna stranka. Pravica do poštenega sojenja oziroma enakega varstva pravic torej v konkretnem primeru ni bila kršena.

15. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper sklep o stroških:

16. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno kritiko, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki iz naslova urnine priznati še dodatnih 50 odvetniških točk in iz naslova nagrade za pripravljalno vlogo z dne 18.5.2018 še dodatnih 250 odvetniških točk po tarifni št. 19/3 Odvetniške tarife, torej skupaj 171,35 EUR (137,70 EUR + 2 % administrativnih stroškov + 22 % DDV). Pritožba pa nima prav glede kritike, ki se nanaša na odločitev o nagradi za odsotnost iz pisarne. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, kot je to razvidno iz točke II izreka te sodne odločbe.

17. Glede na uspeh v pritožbenem postopku je tožeča stranka upravičena tudi do stroškov pritožbenega postopka v višini 514,06 EUR s pp, in sicer za pritožbo zoper sklep o stroških v višini 142,79 EUR (250 odvetniških točk za pritožbo + 2 % za materialne stroške + 22 % DDV) in 341,27 EUR za odgovor na pritožbo tožene stranke (625 odvetniških točk za odgovor, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV).

1 Priloga A16. 2 V tej zvezi je tožeča stranka tudi dobavila televizorje in daljinske upravljalnike, ki jih je tožena stranka tudi plačala. 3 To pravno pomembno dejstvo so na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje potrdili tudi direktor tožeče stranke ter priči U.P. in T.P..

4 Kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe.