Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 1.600 EUR. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožnici prisojene odškodnine v okvir prisojenih odškodnin za takšno vrsto škode, zato ni pogojev za njeno zvišanje. Sicer pa pritožba ne navede konkretnega primera iz sodne prakse, ki bi bil primerljiv s tožničinim primerom in kjer bi bila prisojena odškodnina višja od konkretnega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 199/2020 z dne 4. 2. 2020 je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je tožnici dolžan plačati odškodnino v višini 3.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2018 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 2.025,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe ter glede odločitve o stroških postopka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker odločba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ni obrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Ni dovolj, da sodišče navede, da je tožnici priznalo 2.228,70 točk, saj na podlagi tega ni znano, kateri stroški so ji priznani in v kakšni vrednosti. Tožnici iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pripada celoten vtoževani znesek v višini 2.000 EUR. Kot je pojasnil izvedenec medicinske stroke, je tožnica trpela srednje hude telesne bolečine en dan, nato pet dni trajne lahke telesne bolečine ter še tri tedne občasne lahke telesne bolečine. Opravila je Rtg slikanje, razne preglede, izogibati se je morala soncu, rano so ji kirurško oskrbeli z zašitjem, prav tako pa je poleg razpočne rane na glavi utrpela še udarnine mehkih tkiv na obeh komolcih ter v predelu hrbta.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica je ob škodnem dogodku utrpela tri centimetrsko razpočno rano v zatilju lasišča ter udarnine mehkih tkiv na obeh komolcih ter v predelu hrbta. Vse navedeno se kvalificira kot lažja telesna poškodba.

7. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, upoštevaje torej objektivne materialne zmožnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

8. Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 1.600 EUR. Pritožba ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje glede obsega telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je podrobno opisalo v 10. točki obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožnici prisojene odškodnine v okvir prisojenih odškodnin za takšno vrsto škode1, zato ni pogojev za njeno zvišanje. Sicer pa pritožba ne navede konkretnega primera iz sodne prakse, ki bi bil primerljiv s tožničinim primerom in kjer bi bila prisojena odškodnina višja od konkretnega primera.

9. Pritožbeno sodišče zavrača očitek pravdnih strank, da stroškovna odločitev ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravilnost odmere pravdnih stroškov in s tem pravilnost odločitve je mogoče preveriti na podlagi prijave pravdnih stroškov obeh pravdnih strank, torej njunih specificiranih stroškovnikov, ki se nahajata v spisu in predstavljata del pravdnega spisa (list. št. 84 in 83), na katerih je sodišče prve stopnje označilo, katere stroške je priznalo in v kakšni višini.

10. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče pravdnima strankama priznalo pravdne stroške glede na njun uspeh v pravdi ter jih ovrednotilo ob upoštevanju Odvetniške tarife. Razvidno je skupno število priznanih točk posameznemu pooblaščencu in koliko znaša znesek priznanega DDV-ja. Znani so tudi zneski na račun kilometrine, pričnine in izvedenine, kar omogoča pritožbeni preizkus in vložitev konkretizirane pritožbe.

11. V tožnici priznanem znesku 2.228,70 točk je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe drugega odstavka 12. člena OT, da je stranka dolžna pooblaščenemu odvetniku plačati storitev po tarifi, veljavni v času, ko je bila storitev opravljena, torej je sodišče prve stopnje upoštevalo vrednost točke 0,6 EUR. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta je sodišče tožnici pravilno priznalo nagrado za sestavo tožbe po tar. št. 18/1 OT 300 točk, za sestavo prve pripravljalne vloge po tar. št. 19/1 OT 300 točk, za sestavo druge pripravljalne vloge 225 točk po tar. št. 19/2 OT, za sestavo tretje pripravljalne vloge 150 točk po tar. št. 19/3 OT, za sestavo četrte pripravljalne vloge prav tako po tar. št. 19/3 OT 150 točk. Sodišče prve stopnje tožnici pravilno ni priznalo dopisa sodišču z dne 19. 3. 2018, saj se navedeni dopis v spisu ne nahaja. Za zastopanje na naroku dne 24. 10. 2018 je sodišče tožnici za pripravljalni in prvi narok priznalo 300 točk po tar. št. 20/1 OT ter za odsotnost iz pisarne 40 točk, za zastopanje na naroku dne 9. 1. 2019 po tar. št. 20/2 OT 150 točk ter za odsotnost iz pisarne 40 točk. Za zastopanje na naroku dne 9. 1. 2019 je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožnici urnino le v višini 150 točk, saj je narok trajal od 12.45 do 14.52. V skladu s prvim odstavkom 6. člena OT se namreč odvetniku prizna urnina za zastopanje na naroku v višini 50 točk za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro. Nadalje je tožnici pravilno priznalo za zastopanje na naroku dne 13. 3. 2019 150 točk in za odsotnost iz pisarne 40 točk, ter za zastopanje na naroku dne 22. 11. 2019 150 točk in za odsotnost iz pisarne 40 točk. Na podlagi uporabe tretjega odstavka 11. člena OT je stranka dolžna povrniti odvetniku tudi izdatke za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke Te izdatke lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk pa še 1 % od presežka nad 1.000 točk. Ker je prvo sodišče višino povprečnine obračunalo 2 % od skupne vrednosti storitve v višini 43,7 točk, je zmotno uporabilo tretji odstavek 11. člena OT. Tožnica je torej na podlagi pravilne uporabe tretjega odstavka 11. člena OT upravičena do povračila za izdatke iz drugega odstavka 11. člena OT le v višini 31,86 EUR. Ker je to v tožničino korist, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni poseglo. Prvo sodišče je na odvetniške stroške pravilno priznalo tudi 22% DDV. Na račun kilometrine je sodišče tožnici priznalo znesek 59,20 EUR, torej v višini, kot ga je priglasila sama. Na račun pričnine je prvo sodišče priznalo 9,40 EUR. Upoštevalo je tudi plačan predujem za izvedenca v višini 684,42 EUR.

12. Ker torej niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne uradoma upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 709/2007, II Ips 503/2009, II Ips 312/2008, in Višjega sodišča: I Cp 540/2015, II Cp 3445/2013.