Jedro

Določanje načina odmere koncesnine in povprečne cene na enoto mineralne surovine, sta po izrecni zakonski ureditvi predmet predpisa, ki ga predpiše vlaga in ne koncesijske pogodbe. Presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane upravne odločbe glede višine vrednosti točke zato ne more temeljiti na vsebini pogodbenega odgovora o tem, čeprav je tak dogovor zapisan v koncesijski pogodbi.

Prehodna določba 3. točke četrtega odstavka 155. člena ZRud-1 določa, da prej veljavna uredba o načinu določanja plačila za rudarsko pravico preneha veljati z dnem uveljavitve tega zakona in da se uporablja le do uveljavitve novega predpisa, izdanega na podlagi tega zakona. Ta predpis pa je Uredba, ki je v skladu z navedeno zakonsko določbo v 36. členu določila tudi prenehanje uporabe prej veljavne uredbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka tožniku odmeril plačilo rudarske koncesnine za izkoriščanje mineralne surovine apnenec za industrijske namene, kalcit in tehnični kamen – apnenec, na pridobivalnem prostoru A., v znesku 80.967,80 EUR; pod 2. točko izreka je odločil, da mora tožnik polovico celotne dajatve vplačati na plačilni podračun države; pod 3. točko izreka je odločil, da mora polovico celotne dajatve vplačati na plačilni podračun Občine B.; pod 4. točko izreka je odločil, da mora tožnik plačati navedene zneske na vplačilne podračune v roku 30 dni po vročitve te odločbe in pod 5. točko izreka je odločil, da se bodo od zneskov, določenih v 2. in 3. točki izreka te odločbe, v kolikor zneski ne bodo plačani v predpisanem roku, plačale zakonske zamudne obresti. V svoji obrazložitvi se sklicuje na določbe 52. člena Zakona o rudarstvu (ZRud-1) in na določbe Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Ur. l. RS, št. 91/11 in 57/31, v nad. Uredba), ki v prvem odstavku 31. člena določa vrednost točke, ki se mora upoštevati pri določanju koncesnine za leto 2012 in sicer je to 0,009 EUR.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je izpodbijana odločba pravilno upoštevala določbe Uredbe, ki določa vrednost točke v višini 0,009 EUR. Že po prejšnji ureditvi, po Uredbi 43/00, je bila vrednost točke določena v izhodiščni višini 1,00 SIT, vendar je Vlada RS to vrednost usklajevala z rastjo cen življenjskih stroškov. Določitev višine vrednosti točke je bila tako v obeh primerih prepuščena podzakonskemu aktu. Tako ne drži navedba tožnika, da Uredba posega v njegove pridobljene ali pričakovane pravice. Prvostopenjski organ se je pri svojem odločanju pravilno oprl na veljavno pravno podlago, saj je upošteval predpis, ki velja v trenutku odločanja.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da tožena stranka pri odločitvi ne bi smela uporabiti Uredbe, temveč bi morala upoštevati vrednost točke kot jo je ob sklenitvi koncesijske pogodbe določala tedaj veljavna uredba, tj. Uredba 43/00. Z Uredbo se posega v tožnikove že pridobljene oziroma pričakovane pravice, zaradi česar je izpodbijana odločitev tudi v nasprotju z Ustavo RS. Tožnik je dne 10. 12. 2001 z RS sklenil koncesijsko pogodbo, ki predstavlja pravno podlago za plačevanje rudarske koncesnine. Koncesija mu je bila podeljena za obdobje 20 let. Koncesijska pogodba pa v 9. členu določa, da je tožnik dolžan plačevati koncesnino, ob upoštevanju količine pridobljene mineralne snovi in povprečne cene enote in vrednosti točke, določene v Uredbi 43/00. V skladu s 3. členom te Uredbe znaša vrednost točke 1,00 SIT in Vlada RS uskladi njeno vrednost za tekoče leto sorazmerno z rastjo cen življenjskih stroškov na območju RS. Na podlagi citirane določbe 3. člena Uredbe je Vlada RS, ob upoštevanju rasti cen življenjskih stroškov v RS, vrednost točke nazadnje določila oziroma valorizirala s sklepom o uskladitvi vrednosti točke, s katerim je odločila, da vrednost točke za odmero plačila za rudarsko pravico znaša 0,00617,6 EUR. Zato bi morala tožena stranka to vrednost uporabiti kot zadnjo vrednost točke. Uredba 43/00 ima torej po 9. členu Koncesijske pogodbe naravo dogovorjenega (pogodbenega) prava. Pogodbena volja strank iz koncesijske pogodbe pa je bila, da se vrednost točke ne povečuje, temveč izključno valorizira. Ker pri odmeri rudarske koncesnine za leto 2012 tožena stranka ni uporabila navedene uredbe, temveč je uporabila Uredbo, je to pripeljalo do skoraj 46 % višje koncesnine. Določba 31. člena Uredbe ima tudi učinek neprave retroaktivnosti, saj za naprej posega v že sklenjeno pogodbeno razmerje na način, da spreminja pogoje, od katerih je odvisna tožnikova pogodbena obveznost. Gre tudi za kršitev načela zaupanja v pravo, v ZRud-1 in Uredbi tudi niso izkazani prevladujoči razlogi v javnem interesu, ki bi opravičevali tako visoko povečanje vrednosti točke. Ker prevladujočih razlogov v javnem interesu ni, tudi ni mogoče oceniti sorazmernosti obravnavanega posega, za katerega Uredba tudi ne predvideva kakršnekoli odmene. Zaradi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da ne bo uporabilo Uredbe kot podzakonskega predpisa (exceptio illegalis) oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločba o odmeri plačila rudarske koncesnine. Upravno sodišče je v istovrstni zadevi I U 905/2014, med istima strankama, z istovrstnimi tožbenimi ugovori že odločilo in v zvezi s temi tožbenimi ugovori zavzelo tudi pravno stališče, ki ga sodišče v nadaljevanju povzema.

Izpodbijana odločba temelji na določbi drugega odstavka 52. člena ZRud-1, po kateri se način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine ter zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo določijo z odločbo, ki jo v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 53. člena in predpisom iz tretjega odstavka 54. člena ter določbami koncesijske pogodbe po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo. Po določbi tretjega odstavka 53. člena ZRud-1 povprečno ceno na enoto pridobljene mineralne surovine, način odmere, obračunavanja, plačevanja in nadzora nad plačevanjem rudarske koncesnine, predpiše vlada. Tudi Zakon o rudarstvu (ZRud) je v zadnjem odstavku 14. člena določal enako.

Navedeno pomeni, da sta določanje načina odmere koncesnine in povprečne cene na enoto mineralne surovine, po izrecni zakonski ureditvi predmet predpisa, ki ga predpiše vlada in ne koncesijske pogodbe. Tudi iz 49. člena ZRud-1, ki določa vsebino koncesijske pogodbe in iz 19. člena prej veljavnega ZRud, ki je določal vsebino te pogodbe, ne izhaja, da bi bilo določanje načina odmere rudarske koncesnine predmet koncesijske pogodbe. Zato se obveznost upoštevanja koncesijske pogodbe pri izdaji odločbe iz drugega odstavka 52. člena ZRud-1 ne more nanašati na določitev vrednosti točke kot elementa načina odmere rudarske koncesnine. Presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane upravne odločbe glede višine vrednosti točke zato ne more temeljiti na vsebini pogodbenega odgovora o tem, čeprav je tak dogovor zapisan v koncesijski pogodbi. Drugačno stališče ne izhaja niti iz drugega odstavka 70. člena Ustave, saj so tudi po tej ustavni določbi pogoji, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva, določeni z zakonom in ne s pogodbo.

Zato je sodišče v nadaljevanju izpodbijani akt v okviru tožbenih navedb presojalo z vidika njegove zakonitosti, torej z vidika vprašanja, ali je bil pri njegovi izdaji pravilno uporabljen zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila izdana na podlagi Uredbe, ki je bila sprejeta na podlagi prej navedenih določb ZRud-1. Sporna vrednost točke 0,009 EUR, ki je bila uporabljena za odmero koncesnine, temelji na prehodni določbi prvega odstavka 31. člena te Uredbe.

Tožnik sicer meni, da bi morala biti uporabljena uredba, ki je veljala v času sklenitve koncesijske pogodbe, vendar pa niti ZRud-1, niti Uredba, ne predvidevata uporabe te uredbe. Prehodna določba 3. točke četrtega odstavka 155. člena ZRud-1 namreč določa, da prej veljavna uredba o načinu določanja plačila za rudarsko pravico preneha veljati z dnem uveljavitve tega zakona in da se uporablja le do uveljavitve novega predpisa, izdanega na podlagi tega zakona. Ta predpis pa je Uredba, ki je v skladu z navedeno zakonsko določbo v 36. členu določila tudi prenehanje uporabe prej veljavne uredbe. Izpodbijana odločba je torej bila izdana v skladu z veljavnim zakonom in podzakonskim predpisom, ki izrecno izključujeta uporabo podzakonskega akta, na katerega se sklicuje tožnik.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da gre za nedopusten poseg v tožnikove pričakovane pravice. Za takšen poseg gre le tedaj, če je pridobitev pravice tako gotova, da bi to pomenilo zavarovan tožnikov pridobitni položaj. To pa pomeni, da vsako pričakovanje še ni pričakovana pravica.

Iz opisane zakonske ureditve tudi ne izhaja pravica do določanja vrednosti točke, za kakršnega se zavzema tožnik. Spremenljivost vrednosti točke je bila namreč vgrajena v metodologijo odmere plačila za rudarsko pravico že po ZRud, enako tudi po ZRud-1. Sprememba vrednosti točke torej sama po sebi ne predstavlja posega v tožnikov položaj v tolikšni meri, da bi pomenila izgubo kakšne na zakonu utemeljene pravice ali pravnega interesa. Enako velja tudi za način določitve vrednosti točke, saj tako ZRud kot ZRud-1 določata osnovo za izračun rudarske koncesnine in enoto, ki jo je treba uporabiti glede na to osnovo, ne pa tudi konkretne višine ali načina izračuna. Tudi s tega vidika zakonske ureditve ne gre za zatrjevani poseg v tožnikovo pričakovano pravico do odmere koncesnine z upoštevanjem vrednosti točke, ki bi bila določena z upoštevanjem rasti življenjskih stroškov.

Sodišče še dodaja, da zgolj dejstvo, da nova ureditev zaradi povečanja vrednosti točke za skoraj 46 % povečuje tožnikovo finančno obveznost in s tem njegove stroške, kar mu zmanjšuje dobiček, samo po sebi ne pomeni nedopustnega posega v njegovo gospodarsko pobudo in s tem v pravico iz 74. člena Ustave RS, ki pomeni predvsem svobodno podjetniško gospodarsko odločitev.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.