Jedro

Tožnik uveljavlja izplačilo dela pokojnine po določbah ZPIZ-2. Izplačilo dela pokojnine je bilo uvedeno šele z novelo ZPIZ-2B. Višina zneska je odvisna od višine starostne pokojnine, ki bi šla tožniku v času, ko uveljavlja izplačilo dela pokojnine. Toženec je zadevo utemeljeno najprej presojal po 27. členu ZPIZ-2, torej ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Višina pokojninske osnove pa je bila izračunana po določbi 30. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca številka ..., številka dosjeja ... z dne 23. 8. 2023 in številka ..., številka dosjeja ... z dne 13. 3. 2024 in da se tožniku prizna pravica do 40 % starostne pokojnine v znesku 1.195,77 EUR od 21. 7. 2023 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je poglaviten pritožbeni razlog neustavna razlaga določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).1 Tožnik se namreč ne strinja z izračunom toženca glede višine pokojnine. Toženec bi pri izračunu višine pokojnine moral upoštevati posamezne pokojninske osnove ter odmerne odstotke, ki so bili določeni in veljavni v času veljavnosti posamezne pokojninske zakonodaje tekom tožnikove pokojninske dobe. S tem, ko je toženec pri izračunu upošteval izključno določbe ZPIZ-2, je tožnika prikrajšal v njegovih pravicah, pridobljenih za čas veljavnosti prejšnje pokojninske zakonodaje. Upoštevaje določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83),2 ki je veljal v času od 1983 do 1991, bi bilo potrebno upoštevati pokojninsko osnovo v višini 3.922,95 EUR oziroma končni izračun 666,90 EUR. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92),3 ki je veljal v času od 1992 do 1999, bi izračun pokojnine znašal 3.474,62 EUR oziroma končni izračun 590,68 EUR. V skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1),4 ki je veljal v času od 2000 do 2013, je pokojninska osnova znašala 4.244,68 EUR oziroma končni izračun 923,22 EUR. Skladno s ZPIZ-2, ki velja v času od 2014 do 2023, ko je tožnik zaprosil za izplačilo 40 % starostne pokojnine, pa pokojninska osnova znaša 4.244,68 EUR oziroma končni znesek 808,61 EUR. Skupaj bi tako pokojninska osnova znašala 2.989,42 EUR. 40 % del starostne pokojnine bi tako znašal 1.195,77 EUR. Tožnik je bil tako pri izplačilu višine dela starostne pokojnine prikrajšan za 117,62 EUR. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki omenja odločitve Ustavnega sodišča RS. Sodišče se namreč sklicuje na časovno oddaljeni odločbi ustavnega sodišča in ne upošteva v zadostni meri družbenega razvoja in prilagajanja prava na ta razvoj. Pravica do pokojnine namreč uživa dvojno ustavno varstvo, in sicer po prvem odstavku 50. člena Ustave RS (pravica do socialne varnosti) in 33. členu Ustave RS (pravica do zasebne lastnine). Zakonodajalec ne sme izvotliti pravice do pokojnine. Posameznik si s plačevanjem prispevkov nalaga sredstva za življenje, ko ne bo več aktiven. Ustavno sodišče je tudi že v več odločbah jasno zapisalo, da je to varovana premoženjska pravica, ki je odvisna od obdobja in višine plačevanja prispevkov. Upoštevaje navedeno je potrebno pokojnino priznati v pravilni višini. Pomembno je tudi stališče ustavnega sodišča, da mora pokojnina v neki meri zagotavljati kontinuiteto življenjskega standarda, ki ga je imel zavarovanec v aktivni dobi. Gre torej za pravno varovano pričakovanje, ki ga je toženec glede na vsebino izdane odločbe izničil. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju:ZPP)5 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)6 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca številka zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 13. 3. 2024, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo številka zadeve ..., številka dosjeja ... z dne 23. 8. 2023. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ toženca odločil, da ima tožnik pravico do izplačila 40 % starostne pokojnine v znesku 1.078,15 EUR na mesec od 21. 7. 2023 dalje.

6.V zadevi je sporna odmera starostne pokojnine in s tem v zvezi višina priznanega zneska do izplačila 40 % starostne pokojnine.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik 22. 5. 2023 vložil zahtevo za priznanje pravice do izplačila 40 % starostne pokojnine po ZPIZ-2.

8.ZPIZ-2 v prvem odstavku 39.a člena določa, da zavarovancu, ki je obvezno vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih veljavnih do 31. decembra 2012, in sicer v skladu s prvim odstavkom 391. člena ali 394. členom tega zakona, se od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 40 % starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Zavarovancu se del pokojnine lahko izplačuje največ tri leta nadaljnje vključenosti v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Del pokojnine, ki se na podlagi navedene določbe izplačuje zavarovancu, je torej odvisen od izračuna starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve.

9.Kako se izračuna starostna pokojnina, pa je urejeno v tretjem poglavju ZPIZ-2. V prvem odstavku 30. člena je tako določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Določeno je tudi, da se za izračun pokojninske osnove upoštevajo osnove iz prvega odstavka 30. člena, zmanjšane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji iz katerihkoli zaporednih 24 let zavarovanja od 1. januarja 1970 naprej, ki so za zavarovanca najugodnejša. Povprečno stopnjo davkov in prispevkov iz tega odstavka določi in objavi minister, pristojen za finance.

10.Za odločitev o zadevi je torej ključno, da tožnik uveljavlja izplačilo dela pokojnine po določbah ZPIZ-2. Izplačilo dela pokojnine je bilo uvedeno šele z novelo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2B).7 Višina zneska je, kot je bilo že omenjeno, odvisna od višine starostne pokojnine, ki bi šla tožniku v času, ko uveljavlja izplačilo dela pokojnine. Za odmero pokojnine pa so ključne določbe ZPIZ-2, ne pa določbe prej veljavnih predpisov, na katere se sklicuje tožnik. Sodišče prve stopnje tako pravilno poudarja, da je toženec zadevo utemeljeno najprej presojal po 27. členu ZPIZ-2, torej ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Višina pokojninske osnove pa je bila izračunana po določbi 30. člena ZPIZ-2. V določbah ZPIZ-2 ni pravne podlage za uporabo prej veljavnih predpisov na način, kot se zavzema tožnik. Ne gre namreč niti za stanje po 389. členu ZPIZ-2, torej da bi šlo za varstvo pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih, saj tožnik pravice uveljavlja po določbah ZPIZ-2. Niti ne gre za stanje po 390. oziroma 391. členu, ki se nanašata na postopke pred uveljavitvijo tega zakona oziroma na varstvo pričakovanih pravic. Toženec je pri odločitvi pravilno uporabil določbe ZPIZ-2 in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

11.V zvezi s sklicevanjem tožnika na ustavne odločbe, ki se nanašajo na pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na odločbe ustavnega sodišča, iz katerih izhaja, da pokojninska odločba priznava le višino pokojnine na podlagi zakonodaje, veljavne ob izdaji odločbe. To izhaja tako iz odločbe številka U-I-93/93 z dne 9. 12. 1993, kot tudi iz odločbe U-I-36/00 z dne 10. 12. 2003. Sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da v tej zadevi ne gre za poseg v pričakovane pravice. S ZPIZ‑2 so bile določene pravice, ki gredo zavarovancem v času veljavnosti navedenega zakona. Glede pravic, ki so šle zavarovancem v času prej veljavnih zakonov, pa iz sodne prakse izhaja tudi že stališče, da obseg pravic, določenih z zakonom, se lahko spremeni in tudi zmanjša z veljavnostjo za naprej in da to ne pomeni ustavno nedopustnega posega,8 ki jo omenja tudi sodišče prve stopnje. Tako stališče je v več zadevah zavzelo tudi ustavno sodišče.9

12.Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ob sklicevanju na že omenjene ustavne odločbe ni v zadostni meri upoštevalo družbenega razvoja in prilagajanja prava na ta razvoj. V tej zadevi torej ne gre za retrogradno uporabo določb ZPIZ-2, temveč za odločanje upoštevaje določbe veljavnega ZPIZ-2, ki se nanašajo na odmero starostne pokojnine in s tem v zvezi tudi na izplačilo dela pokojnine po določbi 39.a člena ZPIZ-2.

13.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam krije stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

2Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.

4Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

5Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

6Ur. l. RS, št. 2/2004.

7Ur. l. RS, št. 102/2015.

8Glej sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 85/2018 z dne 22. 1. 2019.

9U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016, U-I-100/15 z dne 14. 9. 2017 in druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 27, 30, 30/1, 39a, 39a/1, 389, 390, 391, 391/1, 394

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.