Jedro

Na podlagi sporazuma ima tožnica torej drugačen zahtevek, od tega, ki ga uveljavlja, za katerega pa poleg tega že ima izvršilni naslov (sporazum). To je zaznalo tudi sodišče prve stopnje (pa na to ni v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo tožeče stranke, čeprav bi jo moralo), ko je obrazložilo, da je „... to tožbo šteti kot zahtevek za izpolnitev obveznosti, vendar ne na način, kot sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo, pač pa je tožnica zahtevek spremenila na ta način, da je toženec dolžan plačati kupnino za stanovanje njej.“ Kaj daje tožnici pravno podlago zahtevati “izpolnitev obveznosti, vendar ne na način, kot sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo“, torej drugače, kot je bilo dogovorjeno, sodišče prve stopnje ni obrazložilo, pritožbeno sodišče pa podlage za to ob dosedanjih ugotovitvah sodišča prve stopnje ne najde.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožnici plačati 52.269,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2016 in 4.413,13 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpostavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna, ko sodišče po eni strani obrazloži, da zahtevek ni zastaral, ker gre za judikatno terjatev, po drugi strani pa, da je treba tožbeni zahtevek šteti za obogatitveni (in ne zahtevek, ki bi izhajal iz notarskega zapisa). Če drži slednje, je sodišče pri presoji ugovora zastaranja napačno uporabilo materialno pravo.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo napačno, saj stranki nista nikoli podaljševali rokov. Sodišče sicer navede, da sta to storili s konkludentnimi dejanji, pa ne navede, katera dejanja naj bi to bila, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti.

Obveznost toženca iz notarskega zapisa je vezana na izpolnitveno obveznost tožnice. Kupnine ni mogel plačati, ker tožnica ni v roku izpolnila svojih izpolnitvenih ravnanj, 9. 3. 2006 je prišla v zamudo, saj bi pogodbo za nakup stanovanja morala skleniti najkasneje v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze. Za neizpolnitev je odgovorna tožnica.

Ugotovitev, kdaj točno je nastopila zamuda, je bistvenega pomena za odločitev o zastaranju.

Nejasna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje o ugovoru pravnomočno razsojene stvari. Zahtevek v tej zadevi se le po višini razlikuje od tistega, o katerem je bilo odločeno v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru In 246/2009. Sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve navaja, da nobena od strank ni odstopila od pogodbe in da do prenehanja dogovora ni prišlo. To pomeni, da tožnica še zmeraj lahko zahteva izpolnitev v skladu z dogovorom, tako, da toženec plača kupnino za stanovanje, ki si ga bo tožnica izbrala v skladu z dogovorjenimi kriteriji.

Pritožnik graja tudi zaključke sodišča prve stopnje o višini primerne kupnine, sodišče je neutemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca S. B. 3. Tožnica predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje 5. 11. 2003 v obliki notarskega zapisa sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev, na podlagi katerega bi morala tožnica skleniti prodajno pogodbo za primerno stanovanje(1) v roku največ šest mesecev od dne pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze, toženec pa je dolžan v istem roku plačati kupnino za to stanovanje. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana s sodbo I P 559/2009 z 8. 9. 2005(2) in da tožnica prodajne pogodbe ni sklenila, toženec pa kupnine ni plačal, tako da do izpolnitve dvostranske obveznosti ni prišlo.

6. V predpisani obliki sklenjeni sporazum o delitvi skupnega premoženja sicer nima učinka pravnomočnosti, ima pa učinek neposredne izvršljivosti, a ta mora biti točno določen.(3) Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (20.a člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Po zapadlosti terjatve (2. in 3. odstavek 20.a člena ZIZ), ki je dogovorjena v izvršljivem notarskem zapisu, upnik lahko zahteva izvršitev obveznosti. S sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru In 246/2009 z 18. 5. 2011 ni bilo pravnomočno odločeno o v tem postopku uveljavljani terjatvi, odločeno je bilo le, da predlagana izvršba ni dopustna(4). Pritožbene trditve, da sodišče v tej zadevi odloča o stvari, o kateri je bilo pravnomočno odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru In 246/2009, zato niso utemeljene.

7. Pritožnika je treba opozoriti, da ni dvoma o tem, da so dolžni udeleženci v obligacijskem razmerju, torej tudi on, svoje obveznosti izpolniti (9. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Dolžni so jih izpolniti tako, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi oz. pošteno v vsem, kot se glasi (1. odstavek 239. člena OZ). Pritožnik ima prav, ko izpostavlja, da tožnica na podlagi sporazuma (tožbeni zahtevek v tožbi utemeljuje zgolj na tej podlagi), ni upravičena do zahtevka, ki ga je postavila. Izpolnitev je namreč v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (1. odstavek 282. člena OZ).

8. Na podlagi sporazuma ima tožnica torej drugačen zahtevek, od tega, ki ga uveljavlja, za katerega pa poleg tega že ima izvršilni naslov (sporazum). To je zaznalo tudi sodišče prve stopnje (pa na to ni v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo tožeče stranke, čeprav bi jo moralo), ko je obrazložilo, da je „... to tožbo šteti kot zahtevek za izpolnitev obveznosti, vendar ne na način, kot sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo, pač pa je tožnica zahtevek spremenila na ta način, da je toženec dolžan plačati kupnino za stanovanje njej.“ Kaj daje tožnici pravno podlago zahtevati “izpolnitev obveznosti, vendar ne na način, kot sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo“, torej drugače, kot je bilo dogovorjeno, sodišče prve stopnje ni obrazložilo, pritožbeno sodišče pa podlage za to ob dosedanjih ugotovitvah sodišča prve stopnje ne najde(5). Kot dejansko podlago takšnega zahtevka je sodišče prve stopnje navedlo, da se s tožencem očitno nista mogla dogovoriti, katero je primerno stanovanje, za katerega naj toženec plača kupnino, toženec pa tudi po vložitvi tožbe ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti. Ker tožeči stranki svojega materialnopravnega gledišča ni razkrilo, ta tožbenih trditev izven gole pogodbene podlage tožbenega zahtevka ni podala. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da posledice neizpolnitve pogodbene obveznosti ureja 103. člen OZ, ki ga je sodišče prve stopnje spregledalo. Dodaja še, da se izpolnitev zapadle obveznosti iz izvršljivega notarskega zapisa zahteva v izvršbi (20.a člen ZIZ). Trditev o tem, da bi tožnica izbrala kakšno drugo posledico neizpolnitve (ob tem, ko je tožbeni zahtevek drugačen od pogodbeno dogovorjene izpolnitve), pa tožnica ni postavila.(6)

9. Utemeljene so tudi pritožbene trditve v smeri 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Razlogi o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve in razlogi o zastaranju terjatve kot judikatne, si nasprotujejo. To velja tudi za razloge o pogodbeni in hkrati kvazideliktni podlagi tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se je sodišče prve stopnje z neupravičeno obogatitvijo ukvarjalo, ne da bi pravdnima strankama razkrilo svoje pravno naziranje. V zvezi z zaključki o neupravičeni obogatitvi je tehten navrženi pritožbeni pomislek o nezdružljivosti hkratne veljavnosti pogodbe oz. sporazuma in neupravičene obogatitve. Nejasni so tudi razlogi sodišča o tem, zakaj je višina toženčeve neupravičene obogatitve opredeljena z višino njegove neizpolnjene obveznosti.

10. Pritožnik še utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo njegovih trditev, da tudi tožnica ni izpolnila svoje obveznosti po pogodbi (skleniti prodajno pogodbo), ki jih bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati in oceniti. Obe stranki (precej na splošno) trdita in dokazujeta, da do izpolnitve toženčeve obveznosti ni prišlo iz razlogov na nasprotni strani. Sodišče teh trditev doslej ni presojalo, pa jih bo (če bodo tožbene trditve po opravljenem materialnem procesnem vodstvu ustrezno dopolnjene, da bodo utemeljevale postavljeni tožbeni zahtevek) moralo.

11. Sodišče prve stopnje je torej ob odločanju o tožbenem zahtevku bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo (določbe OZ o izpolnitvi pogodbe), zaradi česar je nekatera dejstva ugotovilo nejasno in ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, kar je terjalo razveljavitev sodbe (354. in 355. člen ZPP). Da bo mogoče o postavljenem tožbenem zahtevku pravilno odločiti, bo moralo sodišče prve stopnje najprej opraviti materialno pravdno vodstvo v smeri zgoraj opisanega, če bodo tožbene trditve ustrezno razjasnjene in dopolnjene, ob uporabi določb OZ o izpolnitvi pogodbe, posledicah neizpolnitve in drugih relevantnih določb obravnavati vse ugovore tožene stranke, nato pa o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

12. Zaradi racionalnosti ponovljenega postopka pritožbeno sodišče dodaja, da ob dosedanjem stanju stvari nima pomislekov v stališče sodišča prve stopnje(7) o tem, da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe, pa tudi ne o tem, da je bil toženec še večkrat po izteku roka pripravljen izpolniti obveznost. Zadnje ugotovitve imajo lahko tudi pomen v smislu 341. člena OZ.

13. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z 2. in 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Kakšno je primerno stanovanje je opredeljeno v sporazumu.

Op. št. (2): Kdaj je postala pravnomočna sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Op. št. (3): Tako: sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 479/2008. Op. št. (4): Ker izvršilni naslov upnici ni dajal upravičenja terjati tistega, kar je z izvršbo terjala in ne ker bi bila nasploh nedopustna.

Op. št. (5): 4. odstavek 112. člena OZ v primeru spremenjenih okoliščin omogoča ohranitev pogodbe, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo.

Op. št. (6): Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka, kot je bilo obrazloženo, zahteva izpolnitev obveznosti, lahko pa pod pogoji iz naslednjih členov OZ odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine (103. člen OZ). Če je po sklenitvi pogodbe prišlo do okoliščin, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, je treba uporabiti pravila 112. člena OZ. Če je prišlo do odpada pogodbene podlage (kavze), je lahko sklenjeni posel (sporazum) celo prenehal veljati, pogodbenika pa imata možnost uveljaviti kondikcijski zahtevek, s katerim zahtevata nazaj tisto, kar sta v izvrševanju pogodbe dala.

Op. št. (7): Kar pa sodišča prve stopnje ne razbremenjuje, da v sodbi, ki bo sledila ponovljenemu postopku, obrazloži ugotovitve o vseh pravno odločilnih dejstvih, da bo sodba sposobna pritožbenega preizkusa.