Jedro

Obsojenec z navedbami, da je sodišče v izpodbijanih sklepih ravnalo nezakonito, saj je predložil nov dokaz, pa z zahtevo za obnovo postopka ni uspel, ne opozarja na nikakršno pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, temveč izraža le nestrinjanje s presojo nižjih sodišč, ki sta natančno povedali, zakaj sta zahtevo za obnovo postopka zavrgli.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 140,00 EUR.

Obrazložitev

1. R. Š. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 25676/2010 z dne 24. 2. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 25676/2010 z dne 4. 9. 2012 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila izrečena kazen devet mesecev zapora. Zoper to sodbo je vložil obsojenec zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki pa jo je sodišče z uvodoma navedenima sklepoma pravnomočno zavrglo.

2. Zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti (sodišče jo je prejelo 30. 12. 2013), ki jo je z dopisom z dne 21. 1. 2014 še dopolnil. V zahtevi in dopolnitvi opozarja na to, da je sodišču predlagal nov dokaz, lastnoročni dopis oškodovanke, poslan odvetniku Z. C., in da je tako sodišče ravnalo nezakonito, ko je ta dokaz zavrglo. Po njegovi oceni bi namreč moralo sodišče angažirati izvedenca grafološke stroke za ugotavljanje istovetnosti pisave oškodovanke. Nadalje pa zatrjuje tudi, da se je sodišče pri izreku sodbe oprlo na nedovoljen dokaz. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Skladno z določilom prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

4. V konkretni kazenski zadevi je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper tako imenovano „drugo odločbo“, kjer je od presoje Vrhovnega sodišča, oziroma od dejstva, ali gre za zadevo, ki izpolnjuje kriterije, navedene v že omenjenem prvem odstavku 420. člena ZKP, odvisno, ali bo zadevo obravnavalo ali ne. Pri presoji konkretne vloge Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec z navedbami, da je sodišče v izpodbijanih sklepih ravnalo nezakonito, saj je predložil nov dokaz, pa z zahtevo za obnovo postopka ni uspel, ne opozarja na nikakršno pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, temveč izraža le nestrinjanje s presojo nižjih sodišč, ki sta natančno povedali, zakaj sta zahtevo za obnovo postopka zavrgli. Ocenili sta, da dokazi, na katere se sklicuje obsojenec in katere bi sicer lahko predlagal že na glavni obravnavi, pa jih ni, očitno niso takšne narave, da bi pripeljali do drugačne odločitve. V pretežni meri niti ne navaja novih dejstev ali novih dokazov, temveč si prizadeva za ponovno, predvsem pa drugačno dokazno oceno že v rednem postopku zbranega dokaznega gradiva. Kršitev pravice do obrambe pa je uveljavljal tako v pritožbi zoper sodbo, kakor tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega, pa s temi navedbami ni uspel. Z izražanjem nestrinjanja z dejanskimi zaključki nižjih sodišč pa vložnik ne očita sodišču niti kršitve materialnega niti procesnega zakona, še toliko manj izpostavlja vprašanje, ali gre za zadevo, ki je pomembna za sodno prakso, temveč le izpodbija pravnomočno sodno odločbo iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Ker torej zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev, navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom drugega odstavka 423. člena tega zakona zavrglo kot nedovoljeno.

6. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je višina povprečnine odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah.