Jedro

Denacionalizacijski upravičenec ni postal jugoslovanski državljan dne 28.8.1945, ko je začel veljati zakon o državljanstvu FLRJ, če je ob uveljavitvi novele navedenega zakona, to je 4.12.1948, ki je uveljavila 2. odstavek 35. člena tega zakona, živel v tujini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 10.5.1993, s katero je ugotovil, da se J.E.K. in sestra E.A.K. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 14/94 - ZDRS) nista štela za jugoslovanska in slovenska državljana. Nista bila vpisana v evidenco državljanov po doslej veljavnih predpisih, ker na dan 28.8.1945 na podlagi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ nista postala jugoslovanska in tako tudi ne slovenska državljana. V postopku je bilo ugotovljeno (dopis Ministrstva za kulturo, Arhiva RS, z dne 23.3.1993), da sta bila vpisana v "izpisu Nemcev iz ljudskega popisa z dne 31.7.1941" kot osebi nemške narodnosti. Prav tako sta bila vpisana v seznam oseb nemške narodnosti, ki ga hrani prvostopni organ. Iz posebne evidence pa je tudi razvidno, da sta bila že v decembru 1945 oba izseljena v tujino. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe še navaja, da tožnica zmotno meni, da bi morali biti ugotovljeni vsi trije pogoji iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, ker po 3. odstavku 63. člena ZDen, nelojalnega ravnanja zoper narode in državo FLRJ v tem postopku ni mogoče ugotavljati. Tožnica si napačno razlaga tudi datum bivanja v tujini. To ni 28.8.1945, ampak 4.12.1948, ko je stopila v veljavo novela zakona o državljanstvu FLRJ, ki je uveljavila 2. odstavek 35. člena zakona in je imela retroaktivno veljavo. Iz navedenega razloga je irelevantna tudi navedba v zaplembeni odločbi, da je bilo premoženje zaplenjeno jugoslovanskima državljanoma, saj takrat navedena novela še ni bila uveljavljena. Prvostopni organ je pravilno ugotovil dejansko stanje in tudi pravilno odločil. Zoper navedeno odločbo je tožnica sprožila upravni spor in v tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila zakon. Upravičenca denacionalizacije na dan 28.8.1945 nista bila v tujini, saj celo sam upravni organ ugotavlja, da sta bila izseljena v decembru 1945. Izdan tudi ni bil nikakršen akt, s katerim bi kazalo, da sta bila upravičenca nelojalna oziroma da sta se pregrešila zoper državljanske dolžnosti. Vprašljiv je tudi zaključek, da sta se osebi izjavili za pripadnika nemške narodnosti, saj je edini dokaz o tem izpisek Nemcev iz ljudskega popisa z dne 31.7.1941, ki ga je opravil okupator sam in nikakor ne more biti izraz osebne odločitve posameznika. Na to kaže tudi dejstvo, da se je upravičenka I.K. večkrat preimenovala, tako kot so se menjavali okupatorji na ozemlju Slovenije. Napačna je tudi interpretacija 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri naj bi bila za odločitev, da se oseba ni štela za državljana SFRJ dovolj, da sta izpolnjena le dva od treh v 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ navedenih pogojev. Tako tolmačenje bi pomenilo, da so bili s 3. odstavkom 63. člena ZDen retroaktivno spremenjeni pogoji glede državljanskega statusa posameznikov, kar bi bilo hkrati tudi v nasprotju z določbo 39. člena ZDRS. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da se oba upravičenca štejeta za slovenska in jugoslovanska državljana po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve ZDRS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. V zvezi s tožbeno navedbo, da je vprašljiv zaključek tožene stranke, da sta se imenovana izjavila za pripadnika nemške narodnosti, ker je edini dokaz o tem "izpis Nemcev iz ljudskega popisa z dne 31.7.1941, ki ga je opravil okupator sam in da to ne more biti izraz osebne odločitve posameznika, pa tožena stranka dodaja, da je v ta seznam okupator vnesel le tiste, ki so se ob popisu zavestno opredelili za nemško narodnost oziroma za pripadnike nemškega naroda.

Tožba ni utemeljena.

V navedenem primeru gre za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije (3. odstavek 63. člena ZDen), ker eventuelna denacionalizacijska upravičenca (v nadaljevanju: upravičenca) nista bila vpisana v evidenco o državljanstvu. Pri ugotavljanju državljanstva, povezanega z denacionalizacijskim postopkom, je upravni organ dolžan upoštevati vse predpise o državljanstvu, ki so veljali od rojstva oseb, katerih državljanstvo ugotavlja, do trenutka, ko se ugotavlja njihovo državljanstvo oziroma, če so te že umrle, do njihove smrti (39. člen ZDRS) ter določbe ZDen. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da upravičenca nista bila vpisana v evidenco o državljanstvu na podlagi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48). Po navedeni zakonski določbi niso pridobile jugoslovanskega državljanstva osebe nemške narodnosti, ki so ob njeni uveljavitvi živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim ali državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Da se oseba ni štela za jugoslovanskega državljana, so morali biti kumulativno izpolnjeni vsi trije že prej navedeni pogoji. Določba 3. odstavka 63. člena ZDen pa določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva za denacionalizacijske upravičence, ki niso vpisani v evidenco o državljanstvu, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Na podlagi navedenih zakonskih določb sodišče zavrača tako tožbeno navedbo, da upravičenca na dan 28.8.1945 nista bila v tujini, zato sta tega dne postala jugoslovanska državljana, kot tudi navedbo, da pomeni tolmačenje tožene stranke, povezano s 3. odstavkom 63. člena ZDen retroaktivno spremenjene pogoje glede državljanskega statusa posameznikov in naj bi zato bilo tudi v nasprotju z določbo 39. člena ZDRS. Novela zakona o državljanstvu FLRJ, ki je dne 4.12.1948 uveljavila določbo 2. odstavka 35. člena je po svoji vsebini imela retroaktivni učinek, kar pomeni, da se je za vse osebe, ki so ob njeni uveljavitvi (4.12.1948) živele v tujini in pri katerih sta bila izpolnjena tudi ostala dva pogoja iz te določbe, štelo, da z dnem 28.8.1945 (uveljavitev osnovnega državljanskega zakona) niso postale jugoslovanski in s tem tudi ne slovenski državljani. Ker v zadevi ni sporno, saj tožnica tega ne izpodbija, da sta upravičenca dne 4.12.1948 živela v tujini, je tožena stranka pravilno presodila, da je pri obeh upravičencih izpolnjen zakonski pogoj, da sta dne 4.12.1948 živela v tujini. Tožnica je tudi v zmoti, ko trdi, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen pomeni retroaktivno spremenjene pogoje glede državljanskega statusa in da je v nasprotju z določbo 39. člena ZDRS. ZDen je posebej uredil pogoje povezane z denacionalizacijo podržavljenega premoženja in s tem v zvezi je v 3. odstavku 63. člena posebej določil, da v postopku ugotavljanja državljanstva za upravičence, ki niso vpisani v evidenco o državljanstvu, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po mnenju sodišča je torej zakon postavil fikcijo, da ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, razlog nelojalnega ravnanja vselej obstaja, zaradi česar ga upravni organ v tem postopku ni dolžan dokazati, upravičenec pa ga v postopku tudi ni upravičen izpodbijati. Iz navedenega razloga na samo odločitev v tej stvari ne more vplivati trditev tožnice, da upravičencema ni bil izdan nikakršen akt, s katerim bi bilo ugotovljeno, da sta bila upravičenca nelojalna oziroma, da sta se pregrešila zoper državljanske dolžnosti. Tožbeno navedbo, ki izraža tožničine pomisleke glede vrednosti izjave upravičencev pri ljudskem popisu z dne 31.7.1941, pa sodišče zavrača. Iz spisovnih podatkov izhaja, da tožnica niti v postopku pred upravnim organom niti v tožbi, razen navedene pavšalne trditve, ni navedla nič takega, kar bi verodostojnost navedenega dokaza omajalo in bi tako sodišču vzbudilo dvom o pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Glede na vse navedeno sodišče ne dvomi, da je tožena stranka pravilno sklepala o dejanskem stanju in na tej podlagi tudi pravilno uporabila materialne predpi se, na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).