Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik prošnjo za podaljšanje statusa oddal 29. 9. 2017, kar pa ni v 30 dneh pred potekom njegovega statusa, ki mu je potekel 30. 9. 2017. Dodatno sodišče še pojasnjuje, da ker je tožniku subsidiarna zaščita potekla 30. 9. 2017, tožena stranka pa je tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite prejela šele 2. 10. 2017, to pomeni, da na dan, ko je tožena stranka prejela tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, tožnik te zaščite ni več imel, ker mu je dva dni pred tem že potekla. O podaljšanju pa ni mogoče odločati, če je ta pravica pred tem že ugasnila.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo obravnavati kot predlog za uvedbo novega postopka. Tožnik je namreč podal vlogo na obrazcu, ki se nanaša na prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, na samem obrazcu pa ni posebej navedel razlogov za podaljšanje oziroma ponovno prošnjo, zato take vloge tožena stranka niti glede na vsebino (ne glede na njeno ime) ne bi mogla obravnavati smiselno kot ponovne prošnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vrnil izpolnjeni obrazec iz priloge 1 Uredbe o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic oseb z mednarodno zaščito, ki ga je tožena stranka prejela 2. 10. 2017. V skladu s tretjim odstavkom 66. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mora oseba izpolnjen obrazec pristojnemu organu vrniti 30 dni pred potekom statusa. Kot izhaja iz spisa upravne zadeve, je bila nazadnje tožniku podaljšana subsidiarna zaščita do 30. 9. 2017. Tožena stranka je tožniku obvestilo o pogojih za podaljšanje subsidiarne zaščite, posledicah, če podaljšanja ne uveljavlja, in možnosti vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, poslala 20. 7. 2017, tožniku pa je bilo to pisanje vročeno 25. 7. 2017. Tožnik je obrazec oddal 29. 9. 2017, kar pa ni v 30 dneh pred potekom njegovega statusa, ki mu je potekel 30. 9. 2017. Torej prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite ni vložil v predpisanem roku. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da pristojni organ zahtevo zavrže, če ni bila vložena v predpisanem roku. Ker je tožnik zamudil zakonsko predpisan rok za vložitev prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite, niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o njegovi prošnji za podaljšanje te zaščite, zato je organ zahtevo zavrgel. 2. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka obvestila o pogojih za podaljšanje subsidiarne zaščite ni vročila, saj je tožnika v predmetnem upravnem postopku zastopal Pravno informacijski center nevladnih organizacij in se v skladu s četrtim odstavkom 88. člena ZUP šteje, da je pisanje stranki vročeno takrat, ko je vročeno strankinemu pooblaščencu. Takšne vročitve pa tožena stranka ni izkazala. Sicer pa je tožnik predlog za podaljšanje subsidiarne zaščite podal pred iztekom subsidiarne zaščite. Poleg tega je odločitev tožene stranke brez kakršnekoli vsebinske presoje v nasprotju s temeljnim načelom azilnega postopka, to je načelo nevračanja in predstavlja tudi kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin (EKČP) in 18. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Tožena stranka vloge tudi ni obravnavala kot predloga za uvedbo novega postopka. Tožnik predlaga, naj sodišče sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožnik je naknadno tožbo še dopolnil, pri čemer v dopolnitvi tožbe navaja, da ima zdravstvene težave, da ne dojema sveta okoli sebe, je zaprt vase in nima kontakta z nikomur. V času, ko mu je tožena stranka vročala predmetno obvestilo, ni bil sposoben razsojanja, zaradi česar ni bila podana njegova procesna sposobnost. Pri tem se sklicuje na priloženo zdravniško dokumentacijo. Tožnika bi moral zastopati zakoniti zastopnik, kateremu se vročajo vsa pisanja. Nadalje še navaja, da mu zaradi nespremenjenih razmer v izvorni državi še vedno grozi resna škoda v smislu nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Razmere v Afganistanu so se še dodatno poslabšale, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na poročilo Amnesty International, ki opozarja, da so evropske vlade izpostavile nevarnosti na tisoče Afganistank in Afganistancev, ki so jih prisilno vrnile v države, kjer jim grozijo razne zlorabe človekovih pravic. Citirano poročilo dokumentira grozljive primere ljudi, ki so jih v Afganistan vrnile nekatere države, saj so bili ubiti, poškodovani v bombnih napadih ali pa živijo v stalnem strahu pred preganjanjem zaradi svoje spolne usmerjenosti ali spreobrnitve v krščanstvo. Noben del Afganistana ni varen. Nadalje se sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi F.G. proti Švedski, da je treba opraviti oceno nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja ne glede na to, ali se prosilec na to sklicuje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožniku 25. 7. 2017 vročen dopis o poteku njegovega statusa skupaj z navodili, kaj mora storiti, in možnostjo, da lahko vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZMZ-1. Seznanjen je bil s posledicami in izgubo pravic, ki jih ima v skladu s prvim odstavkom 90. člena ZMZ-1. Enako obvestilo je prejel že leta 2013, zato mu postopek ni bil čisto neznan. Glede pooblastila pa tožena stranka dodaja, da ga je tožniku dala njegova takratna zakonita zastopnica in je njeno pooblastilo prenehalo s sprejetjem pravnomočne odločitve o postopku mednarodne zaščite. Tega se je tožnik zavedal, saj je v postopku prvega podaljšanja pooblastil novi pooblaščenki in tudi ta postopek se je končal s pravnomočno odločbo. Postopek podaljšanja subsidiarne zaščite je namreč nov postopek, ki posledično zahteva tudi novo pooblastilo. Tožnik je res podal vlogo za podaljšanje statusa pred iztekom statusa, pa vendar ne v roku, ki je določen v tretjem odstavku 66. člena ZMZ-1. Prošnje ni vložil v predpisanem roku in je bilo zato potrebno njegovo prošnjo zavreči. Prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite pa ni mogoče obravnavati kot predlog za uvedbo ponovnega postopka, kot to predlaga tožnik. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da zaradi zamude roka ne more biti vrnjen v izvorno državo. V tem primeru bi bilo kršeno načelo nevračanja. Če pa sodišče meni, da prošnje ni bilo mogoče obravnavati zaradi nepravočasnosti, pa predlaga, da se njegova prošnja obravnava kot ponovna prošnja za mednarodno zaščito. Če je bila oddana na obrazcu za podaljšanje, to ni pomembno, saj se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da je treba vloge obravnavati glede na njihovo vsebino.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če ni bila v vložena v predpisanem roku. V skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZMZ-1 mora prosilec izpolnjen obrazec, ki velja kot prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite, organu vrniti 30 dneh pred potekom statusa. Tožena stranka je po mnenju sodišča v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazložila, zakaj je ugotovila, da zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Sodišče pri tem pritrjuje razlogom v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik prošnjo za podaljšanje statusa oddal 29. 9. 2017, kar pa ni v 30 dneh pred potekom njegovega statusa, ki mu je potekel 30. 9. 2017. Dodatno sodišče še pojasnjuje, da ker je tožniku subsidiarna zaščita potekla 30. 9. 2017, tožena stranka pa je tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite prejela šele 2. 10. 2017, to pomeni, da na dan, ko je tožena stranka prejela tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, tožnik te zaščite ni več imel, ker mu je dva dni pred tem že potekla. O podaljšanju pa ni mogoče odločati, če je ta pravica pred tem že ugasnila.

8. Sodišče se ne strinja z tožbenimi navedbami, da je bilo obvestilo o tem, da je potrebno status podaljšati, nepravilno vročeno. Iz vročilnice je razvidno, da je tožnik to obvestilo prejel 25. 7. 2017 in da je na njem lastnoročno podpisan. Po mnenju sodišča tožnik nima prav, ko zatrjuje, da bi morala tožena stranka to obvestilo vročiti pooblaščencu iz prejšnjega postopka. Tožena stranka namreč upravičeno ugovarja, da sta bila oba prejšnja upravna postopka že pravnomočno zaključena, tako postopek o priznanju subsidiarne zaščite kot tudi postopek o prvem podaljšanju subsidiarne zaščite. Zadnji postopek pa predstavlja povsem nov upravni postopek, kjer ne veljajo pooblastila iz postopkov, ki so bili že pred tem pravnomočno zaključeni. Ker je tožnik vložil zadnjo prošnjo za podaljšanje mednarodne zaščite po uveljavitvi ZMZ-1, ki pravico do pritožbe ureja drugače kot prejšnji zakon, zoper to sodbo tudi ni pritožbe.

9. Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki o tem, da ker zaradi zavrženja iz procesnih razlogov tožena stranka ni opravila vsebinske presoje, da je zaradi tega ravnala v nasprotju z 3. členom EKČP in 18. členom URS. Vsebinska presoja prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite, torej presoja, ali bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan izpostavljen nečloveškemu ravnanju, je lahko relevantna le v primeru, če bi tožena stranka tudi po vsebini obravnavala tožnikovo vlogo. Upravni organ pa mora najprej, ko prejme zahtevo, ugotoviti, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za obravnavo zahteve, kot jih določa ZUP. Ena od teh procesnih predpostavk pa je tudi ta, da je zahteva vložena v predpisanem roku. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, organ zahtevo s sklepom zavrže in v tem primeru ni nobene možnosti, da bi jo lahko vsebinsko obravnaval. To enako velja za obravnavani primer, ko zahteva ni bila vložena v predpisanem roku, kot tudi za vse ostale primere, ko niso podane procesne predpostavke za obravnavo zahteve (npr. če stranka ne bi bila pod vlogo podpisana, kljub pozivu, naj dopolni vlogo, če bi bilo o isti zadevi enkrat že pred tem pravnomočno odločeno ipd.). Iz navedenega razloga v tem upravnem sporu tudi niso relevantne navedbe o tem, kakšne so trenutne razmere v Afganistanu. Te navedbe bi bile namreč relevantne le v primeru, če bi tožena stranka vsebinsko obravnavala tožnikovo vlogo. Sodba ESČP v zadevi F.G. proti Švedski pa ni primerljiva s to zadevo, saj v tistem primeru ni šlo za zavrženje vloge zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk. Ne glede na navedeno pa to, da je bila tožnikova zahteva zavržena, še ne pomeni da bo tožnik neposredno na podlagi izpodbijanega sklepa vrnjen v Afganistan. Tožnik namreč še vedno lahko vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ali si kako drugače uredi status in šele v primeru, če si ga ne bi in bi se hkrati začel postopek odstranitve, bi se lahko postavilo vprašanje varnosti vrnitve v izvorno državo.

10. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo obravnavati kot predlog za uvedbo novega postopka. Tožnik je namreč podal vlogo na obrazcu, ki se nanaša na prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, na samem obrazcu pa ni posebej navedel razlogov za podaljšanje oziroma ponovno prošnjo, zato take vloge tožena stranka niti glede na vsebino (ne glede na njeno ime) ne bi mogla obravnavati smiselno kot ponovne prošnje. Pač pa lahko skladno s 5. alinejo prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je potekla subsidiarna zaščita, pa v roku ni vložila prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite.

11. Sodišče pa tudi ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da so zdravstvene težave vplivale na to, da tožnik v roku ni vložil vloge za podaljšanje subsidiarne zaščite. Tožnik je sicer v dokaz predložil določeno zdravstveno dokumentacijo in sodišče tudi meni, da je iz upravičenih razlogov ni mogel predložiti že prej (kar je eden od pogojev, da se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo - skladno z 52. členom ZUS-1), saj tožena stranka glede na zavrženje iz procesnih razlogov ni bila dolžna upoštevati načela zaslišanja stranke in je v konkretnem primeru zahtevo zavrgla ne da bi se tožnik pred tem izjasnil o razlogih za zavrženje. Vendar pa konkretno pri zdravniškem potrdilu, datiranem z dnem 18. 10. 2017, ni izpolnjen drugi pogoj iz 52. člena ZUS-1, to je, da je ta dokaz obstajal že v času odločanja na prvi stopnji. Sklep je bil namreč izdan 5. 10. 2017, zdravniško potrdilo pa je datirano šele s kasnejšim datumom. V tem smislu pa sta upoštevni mnenji „A.˝, ki sta obe datirani v času pred izdajo izpodbijanega sklepa, vendar pa tudi na podlagi te dokumentacije ni mogoče sklepati, da tožnik ves čas od 25. 7. 2017 do 30. 8. 2017 ne bi bil zmožen, razumeti, da je potrebno oddati vlogo za podaljšanje subsidiarne zaščite. Iz navedene dokumentacije je razvidno, da gre pri tožniku za anksiozno motnjo, ni pa razvidno, da bi bilo stanje tako, da tožnik ne bi bil sposoben razsojanja. Poleg tega se mnenji nanašata na obdobje iz marca in aprila 2016, kar je precej oddaljeno obdobje od časa, ko bi moral tožnik vložiti prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, pa tudi sicer po mnenju sodišča ni možno, da tožnik ves čas od 25. 7. 2017, ko je bil obveščen, da je treba vložiti vlogo za podaljšanje, do 30. 8. 2017 ne bi bil sposoben razsojanja.

12. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe v tem, da ni sorazmeren ukrep, da se tožnikova vloga zavrže v primeru, kot je obravnavani, ker naj bi bil v nasprotnem primeru vrnjen v izvorno državo. V tem primeru namreč tožena stranka nima možnosti, da bi lahko uporabila test sorazmernosti, saj ZUP določa, da se v primeru zamude roka zahteva zavrže. ZUP ne daje možnosti, da bi upravni organ zahtevo zgolj lahko zavrgel, temveč jo mora zavreči, če nastopijo za to pravno relevantne okoliščine. Test sorazmernosti bi lahko prišel v poštev takrat, kadar bi imel organ možnost različnih odločitev, ne pa takrat ko ima na voljo le eno predpisano ravnanje.

13. Ker je izpodbijani sklep pravilen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za svoje zaslišanje in zaslišanje psihoterapevtke, saj gre v konkretnem primeru za presojo sklepa, ki je procesne narave, razen tega pa je sodišče na podlagi predložene dokumentacije pojasnilo, zakaj meni, da ni izkazano, da tožnik v času vročitve obvestila ne bi bil sposoben razsojanja in zato po mnenju sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi privedla do drugačne odločitve.