Jedro

Tožnica je podpisala vlogo, ne da bi ob tej priliki ali kasneje izrazila svoje pridržke. Na tak način vložen zahtevek za priznanje starostne pokojnine je bil za obe stranki zavezujoč. Zato na veljavnost in zakonitost na tej podlagi izdanega sklepa tožene stranke z dne 22.1.1992 ne morejo vplivati zadržki, ki jih je tožeča stranka začela uveljavljati naknadno, po dokončnosti in pravnomočnosti omenjenega sklepa. Zato je tudi neutemeljeno stališče tožeče stranke naj bi bilo pravo v zvezi s presojo resne in svobodne volje tožnice, zmotno uporabljeno (28. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ji prizna pravico do starostne pokojnine od 1.1.1992 dalje in ne od 31.12.1991 kot je bilo določeno s sklepom tožene stranke z dne 22.1.1992. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da niso podani razlogi za spremembo ali razveljavitev dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, kot jih opredeljuje 269. in 270. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 - ZPIZ), niti ne obstoja dejanska in pravna podlaga za uporabo določila 289. člena omenjenega zakona. Trditvena podlaga tožeče stranke, da je bila z nasvetom referentke tožene stranke zavedena in posledično s tem oškodovana, je ostala nedokazana.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper to pravnomočno sodbo je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka, ki uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da je bila njena prava volja, da se starostno upokoji s 1.1.1992, saj je bila 31.12.1991 dejansko še na delu v šoli. To pravno relevantno dejstvo pa niti v predsodnem niti v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno. Zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Poudarja tudi, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Predlaga razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je pritožbene dokazne predloge tožeče stranke obravnavalo in obrazloženo zavrnilo. Zato ni utemeljen očitek tožeče stranke, naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (očitno po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP) s tem, ko ni sprejelo drugačne dokazne ocene izpovedb v postopku zaslišanih prič. V preostali vsebini revizijskih razlogov pa se tožeča stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki je ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (385. člen ZPP), pa sta sodišči pri odločanju pravilno uporabili materialno pravo. Svoj zahtevek na spremembo dokončnega sklepa tožene stranke z dne 22.1.1992 o priznanju pravice do starostne pokojnine od 1.1.1992 dalje, je tožnica utemeljevala z napakami volje oziroma ugotovitvijo njene dejanske volje ob vložitvi zahteve za uveljavitev strostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da napake v poslovni volji tožnice ni bilo. V izpodbijani sodbi je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da iz samega ravnanja tožnice, ko se je za upokojitev odločila med šolskim letom (ko je dopolnila 55 let starosti ter 30 let in 3 mesece pokojninske dobe), po upokojitvi pa na podlagi pogodbe o delu nadaljevala s poučevanjem, izhaja njena volja, da se upokoji pod pogoji in način, določen s takrat še veljavnim zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Na veljavnost njene izjave v zahtevi, vloženi pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni moglo vplivati pojasnilo referentke, da bodo določbe novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju strožje, saj takšno ravnanje nima elementov nedopustnosti oziroma protipravnosti. Zato zatrjevano dejstvo, da so tožnico spravile v zmoto informacije strokovnih delavk tožene stranke - tudi če bi bilo izkazano in dokazano - ni pravno relevantno dejstvo za presojo svobodne volje tožeče stranke ob uveljavitvi pravice iz pokojninskega zavarovanja.

Bistvena za odločitev v tem sporu je tedaj ugotovitev, da je bila dejanska volja tožnice ob vložitvi zahteve za priznanje starostne pokojnine prava. Iz njene vloge z dne 22.11.1991, oddane pri območni delovni enoti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Kranju izhaja, da se želi upokojiti z dnem 31.12.1991, saj ji je prenehalo delovno razmerje pri Osnovni šoli 30.12.1991. To vlogo je tožnica podpisala, ne da bi ob tej priliki ali kasneje izrazila svoje pridržke. Na tak način vložen zahtevek za priznanje starostne pokojnine je bil za obe stranki zavezujoč. Zato na veljavnost in zakonitost na tej podlagi izdanega sklepa tožene stranke z dne 22.1.1992 ne morejo vplivati zadržki, ki jih je tožeča stranka začela uveljavljati naknadno, po dokončnosti in pravnomočnosti omenjenega sklepa. Zato je tudi neutemeljeno stališče tožeče stranke naj bi bilo pravo v zvezi s presojo resne in svobodne volje tožnice, zmotno uporabljeno (28. člen ZOR).

Ker torej uveljavljeni revizijski razlogi niso izkazani, prav tako tudi ne uradno upoštevni revizijski razlogi, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temeljijo odločitve revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).