Jedro

Za določitev pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine na podlagi meril iz 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih so pomembne ugotovitve o obsegu poškodb, o trajanju zdravljenja, o potrebnih zdravniških posegih, o zapletih pri zdravljenju ter o bolečinah in drugih neprijetnostih, ki jih je tožnik prestal pri vsem tem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 3.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.10.1994 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 182.110,00 SIT. Ugotovilo je, da se je tožnik ponesrečil dne 4.9.1992. Škodo mu je dolžna povrniti tožena stranka na podlagi zavarovanja pod pogoji AO plus. Na podlagi izvedeniškega mnenja je ugotovilo podatke o poškodbi in zdravljenju ter določilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1,500.00,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 1.700.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za znesek 900.000,00 SIT ter glede pravdnih stroškov. V tem obsegu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Sodbo izpodbija glede zneska 1,000.000,00 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne zahtevek za 1,000.000,00 SIT, podredno pa, da v tem obsegu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Znesek, za katerega vlaga revizijo, predstavlja odškodnino za telesne bolečine. Tožena stranka meni, da ta odškodnina, kolikor presega znesek 500.000,00 din, ni utemeljena. Opozarja, da tečejo na nesporni znesek 500.000,00 SIT od dneva prvostopne sodbe dalje zamudne obresti, kar bistveno zvišuje prisojeno odškodnino. Znesek, ki ga priznava, šteje za primeren. Zavzema se za poenotenje sodne prakse ter navaja, da prisojeni znesek odstopa od odškodnin, ki jih sicer priznavajo sodišča. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Za določitev pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine na podlagi meril iz 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih so pomembne ugotovitve sodbe prve stopnje o obsegu poškodb, o trajanju zdravljenja, o potrebnih zdravniških posegih, o zapletih pri zdravljenju ter o bolečinah in drugih neprijetnostih, ki jih je tožnik prestal pri vsem tem. Vse te ugotovitve temeljijo na izvedeniškem mnenju izvedenca dr.Arpada Norčiča, ki mu tožena stranka ni oporekala. Prvostopne ugotovitve o poškodbah in bolečinah je potrdilo sodišče druge stopnje. Ugotovljeno dejansko stanje je podlaga tudi za revizijsko odločanje. To dejansko stanje pa je naslednje: dne 4.9.1992 se je tožnik poškodoval kot motorist. Ugotovljena je bila globoka odrgnina na goleni ter kompliciran večfragmentarni zlom leve golenice. Prelom je bil operativno oskrbljen s ploščico in vijaki. Zlom se ni zaraščal. Dne 24.4.1993 je bil ugotovljen prelom ploščice ter odmrli kostni fragment v predelu preloma golenice. Potrebna je bila ponovna operacija. Do 3.8.1993 je moral tožnik uporabljati berglje. Zdravljenje je bilo končano 2.11.1993. Iz navedenega izhaja, da je bilo zdravljenje dolgotrajno. Tožnik je moral skoraj celo leto uporabljati berglje. Izvedenec je ugotovil, da so bile potrebne tri operacije. Zapleti pri zdravljenju so nastali zaradi narave poškodbe in jih ni mogoče pripisati tožniku. Vse to in druge podrobnosti, ki jih opisuje izvedenec in povzemata sodbi, kaže, da je šlo za poškodbo, ki je tožniku povzročila znatne bolečine in vrsto drugih težav in neprijetnosti. Vse to opravičuje tožnika do odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ter za bodoče bolečine (200. in 203. čl. ZOR) v znesku 1,500.000,00 SIT, ki ga je določilo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje. Ta odškodnina je v skladu z merili, ki jih določa 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in ki so se konkretno izoblikovala v sodni praksi. Prisojeni znesek ne odstopa od odškodnin v podobnih primerih. Zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo s prisojeno odškodnino zmotno uporabljeno materialno pravo.

Povsem neutemeljeno povezuje tožena stranka višino odškodnine z zamudnimi obrestmi. Te so sankcija za plačilno zamudo in so odvisne od trajanja zamude, torej od odločitve tožene stranke, da izpolni, kar je po sodbi dolžna. To pa seveda ni razlog za določitev nižje odškodnine, za kakršno se zavzema tožena stranka.

Uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).