Up-24/00 - 4

11. 9. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki jo zastopa B. B., odvetnik na V. na seji senata dne 11. septembra 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 884/99 z dne 2. 12. 1999 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 19/96 z dne 8. 4. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnica je kot delavka socialno varstvenega zavoda Center za usposabljanje, delo in varstvo Č. na K. v obdobju od junija 1992 do januarja 1993 prejemala prenizko plačo. V prvi polovici leta 1993 ji je bila izplačana razlika, v sodnem postopku pa je zahtevala še plačilo zakonitih zamudnih obresti. Tožbo je vložila zoper Republiko Slovenijo, ki je dejavnost zavoda financirala oziroma je zagotavljala tudi sredstva za plače.

1.Sodišče je zahtevek zavrnilo, ker Republika Slovenija ni pasivno legitimirana stranka v postopku, temveč bi bil to lahko le delodajalec kot zavezanec za izplačilo plač po materialnem pravu. Pritožnica meni, da je taka odločitev nezakonita in pomeni nedopusten poseg v njene človekove pravice iz 14., 22., 23., in 50. člena Ustave. Pritožnica meni - sklicujoč se na mnenje Inštituta za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani - da država lahko nastopa kot sospornik, lahko pa tudi kot samostojna pravdna stranka v postopku za plačilo obresti od premalo izplačanih plač. Med državo in delodajalcem, izvajalcem javne službe, naj bi obstajala pravna skupnost. Sodišča naj bi v spornem primeru odločila tudi drugače kot v podobnem primeru sodnikov, pritožnica pa naj bi bila postavljena tudi v drugačen položaj kot zaposleni v drugih dejavnostih.

2.Pritožnica je tožbo vložila skupaj z večjim številom sodelavcev. Znesek, ki ga je zahtevala pa ni presegal zneska, ki bi dovoljeval vložitev revizije. Zato so bila z vložitvijo pritožbe izčrpana vsa pravna sredstva in je ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo dopustna (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

3.Pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje pravnemu stališču sodišč, da Republika Slovenija kot tožena stranka ni pasivno legitimirana. S tem zatrjuje nepravilno uporabo prava. Odločitev so sodišča utemeljila z razlogi, oprtimi na razlago ustreznih zakonskih določb in predpisov, ki urejajo izplačevanje plač in ki ne posegajo na raven človekovih pravic ali svoboščin.

Odločitev, ali je podana pasivna legitimacija tožene stranke, je prepuščena sodišču, morebitna nepravilna odločitev sodišča s tem v zvezi pa je zato zgolj kršitev zakona in ne kršitev ustavnih pravic. Za ugotavljanje kršitve zakona, če pri tem ne gre obenem tudi za kršitev katere od ustavnih pravic, pa Ustavno sodišče ni pristojno. V skladu s 50. členom ZUstS namreč Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Če gre zgolj za očitek nepravilne uporabe materialnega ali procesnega prava, ki na raven človekovih pravic in svoboščin ne posega, bi Ustavno sodišče kvečjemu lahko presojalo, ali je izpodbijana sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi namreč lahko šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oz. arbitrarnosti. Vendar izpodbijanima sodbama v obravnavanem primeru takšnih pomanjkljivosti gotovo ni mogoče očitati. Sodišči sta odločitev o pasivni legitimaciji oprli na ustrezne določbe zakonov ter svojo odločitev tudi izčrpno obrazložili. Ustavno sodišče nima pomislekov do izpodbijanega stališča. Tudi iz nekaterih njegovih odločitev (na primer odločba št. U-I-134/96 z dne 23. 9. 1999, Uradni list RS, št. 86/99 in OdlUS VIII, 212 ter sklep št. U-I- 36/98 z dne 13. 10. 1999, OdlUS VIII, 222) posredno izhaja, da je zavezanec za plačilo plač delavcem le njihov delodajalec, neodvisno od tega, kje oziroma od koga pridobiva sredstva za opravljanje svoje dejavnosti. Republika Slovenija (država) je zavezanec le, kolikor nastopa kot delodajalec. Na tako stališče tudi ne more vplivati sporazum med Vlado in sindikati z dne 4. 2. 1993. Z njim se je Vlada obvezala zagotoviti namenska sredstva za plačilo razlik za premalo izplačane plače, ni pa s tem postala zavezanec za izplačilo posameznim delavcem, zaposlenim v javnih zavodih. Zavezanec za plačilo razlik je ostal isti, kot je sicer zavezanec za izplačilo plač, torej javni zavod, v katerem je bil posamezni delavec v delovnem razmerju.

5.Ustavno relevanten bi lahko bil očitek pritožnice, da naj bi sodišče v njenem primeru odločilo drugače kot v siceršnjih podobnih primerih. Če namreč sodišče samovoljno in arbitrarno odloči drugače, kot sicer redno odločajo sodišča v podobnih primerih, je lahko prekršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. V obravnavani zadevi je ta očitek neutemeljen. Pritožnica se sklicuje na domnevno drugačno odločitev v podobnem primeru sodnikov, ki da so z zahtevkom zoper isto toženo stranko uspeli. Vendar pri tem ne upošteva, da so sodniki v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (drugi odstavek 1. člena Zakona o sodniški službi, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZSS). Njihov delodajalec je torej Republika Slovenija in ne sodišče, pri katerem opravljajo sodniško službo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan