Jedro

Tožnica je po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dopolnila svoje navedbe, tožena stranka pa je odgovorila na to vlogo tožnice v svoji pripravljalni vlogi, pri čemer je nasprotovala takšnim navedbam tožnice ter navajala, da ni znano, pri katerih dejavnostih je okvaro utrpela, vojaškega urjenja pa na splošno ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Vendar pa sodišče prve stopnje, ne glede na pravočasno navajanje novih dejstev, tega dela tožbenega zahtevka ni ustrezno obravnavalo, saj je štelo, da je tožnica upravičena do odškodnine le zaradi zdrsa z vrvi in posledičnega padca, ter ji je le iz tega naslova dosodilo odškodnino, ne da bi ugotavljalo dejansko stanje v smeri, ali je poškodba tožnice posledica vojaškega urjenja in ne (zgolj) padca z vrvi spornega dne. Zato v tem delu pritožba utemeljeno očita sodbi zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Nepravilno oziroma vsaj preuranjena je dokazna ocena, da je tožnica odgovorna za nastanek poškodbe v višini do 50 %. Potrebno je izhajati iz ugotovitve izvedenca, da je tožnico pri plezanju lahko ovirala poškodba, zaradi česar ni mogla na enak način kot zdrava oseba loviti vrvi z nogami. Ker ni ugotovljeno oziroma razčiščeno, ali je bila tožnica ustrezno opozorjena, da lahko kadarkoli preneha s plezanjem, niti ji ni mogoče očitati krivde za to, da nadrejenega ni opozorila, da ne zmore več plezati, je takšen soprispevek, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kvečjemu bistveno prevelik, ne glede na to, kaj bi ugotovilo sodišče prve stopnje v novem sojenju. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati, da z ustreznim varovanjem sploh ne bi prišlo do padca, saj je izvedenec pojasnil, da se plezalca lahko varuje z dodatno varovalno vrvjo ali uporabo plezalnega pasu in samolovilne naprave.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v drugem odstavku točke I izreka in v točki II izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek točke I izreka).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka). V presežku, do zahtevanih 44.974,27 EUR in za zakonske zamudne obresti od 2. 10. 2010 do 14. 10. 2010, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 139,24 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki je izvirala iz škodnega dogodka z dne 6. 3. 2009, ko je v okviru izpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja, to je vojaškega usposabljanja, padla z višine pri obveznem plezanju po vrvi. Plezala je na podlagi ukaza nadrejenih in morala vajo izvajati kljub preutrujenosti, pod vrvjo pa ni bila nameščena ustrezna blazina, ki bi lahko ublažila udarec pri morebitnem padcu. Tožnica je trdila, da je zaradi padca utrpela telesne poškodbe, stres zlom vratu desne stegnenice, spondilozo petega ledvenega in prvega križnega vretenca ter odrgnine rok. Tožena stranka naj bi bila za škodo odgovorna, ker ni zagotovila varnih delovnih pogojev. Po pridobitvi mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke pa se je izkazalo, da tožnica pri padcu ni utrpela zatrjevanega stres zloma vratu desne stegnenice ter spondiloze petega ledvenega in prvega križnega vretenca, saj je izvedenec ugotovil, da je padec poslabšal stanje ter da je tožnica v času med 6. 3. 2009 in 14. 3. 2009 utrpela tovrstne poškodbe, ki so pogoste pri vojakih na usposabljanju, še posebej pri ženskah, nastanejo pa kot posledica intenzivnega treninga pri ponavljajočem se upogibanju hrbtenice, lahko pa je poškodbo utrpela že prej, v okviru vojaškega usposabljanja. Tožnica je po pridobitvi izvedeniškega mnenja odškodnino za povzročeno škodo zahtevala na drugi pravni podlagi in sicer na podlagi objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni argumentirano opredelilo, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. O tem se je izreklo le v 9. točki sodbe, ko je navedlo, da plezanje na vrvi kot del vojaškega urjenja ne predstavlja dejavnosti, ki bi po svoji naravi in načinu upravljanja pomenila povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi, tudi takrat ne, če bi se s takšno dejavnostjo ukvarjale ženske. Pri presoji objektivne odgovornosti tožene stranke se je omejilo izključno na plezanje po vrvi in prezrlo navedbe tožnice, ki jih je ta podala v svoji vlogi z dne 20. 11. 2015. Tožnici, ki se je šele na podlagi ocene izvedenskega mnenja seznanila s pravim vzrokom svoje poškodbe in lahko podala ustrezno trditveno podlago, ni mogoče očitati, da bi bila s svojimi navedbami prekludirana. Šlo je za dejstvo, za katerega tožnica ob vložitvi tožbe ni vedela. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo mnenja izvedenca, da je stres zlom vratu desne stegnenice dokazano značilna poškodba na vojaških usposabljanjih, še posebej pri ženskah. Glede na pojavnost tovrstnih poškodb je vojaško usposabljanje nevarna dejavnost, v kolikor se nanaša na ženske, ker gre za takšno dejavnost, ko iz konkretnih okoliščin izvira večja škodna nevarnost za okolico, ki presega tako imenovane nevarnosti vsakodnevnega življenja. Če sodišče ne bi štelo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost, pa bi moralo zahtevek presojati na podlagi pravil o pogodbeni odškodninski odgovornosti, pri čemer se pritožba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 97/2011. Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožnice ni seznanila z oceno tveganj za nastanek poškodbe, kar bi sicer morala storiti. Tožnica je utrpela škodo, ki je v vzročni zvezi z opravljanjem dela za toženo stranko. Poudarja, da je padec dne 6. 3. 2009 vplival na zdravstveno stanje tožnice in je v vzročni povezavi s škodo, ki jo je tožnica utrpela, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Prav tako izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o ugotovljenem 50 % soprispevku oziroma sokrivdi tožnice k nastanku škode. Sodišče prve stopnje pri presoji prispevka tožnice k nastanku namreč ni upoštevalo specifičnosti usposabljanja kandidatov za vojaka in posledice, ki bi tožnico zadele, če ne bi izpolnila ukaza. Tožnica je bila vajo dolžna izvršiti, ker je bil takšen ukaz nadrejenega. Sklicuje se na zaslišanje priče A.A., ki je izpovedala, da je inštruktor govoril, da mora tožnica splezati po vrvi še enkrat kljub pomanjkanju moči. Po njegovi izpovedbi je tožnica izpovedala, da ne more in da nima več moči, da bi splezala, priča pa je še povedala, da ni bilo možnosti, da bi rekel, da ne zmoreš, ampak moraš izvršiti ukaz in vajo opraviti. Priča se ni spomnila, da bi nadrejeni pred začetkom izvajanja vaje povedal, da se lahko spleza do vrha le, če se kandidat čuti sposobnega, temveč je izpovedal nasprotno, da se ne spomni, da bi dobil navodilo, da ni potrebno splezati do vrha. Sodišče prve stopnje je večjo težo pripisalo izpovedbi priče B.B., ki je bil tožnici nadrejen. Njegovo pričanje je bilo v nasprotju s predpisi, ki urejajo obveznost vojakov v Slovenski vojski v delu, ko je izpovedal, da bi tožnica lahko odklonila izvajanje vaje, če se ne bi počutila sposobna za njeno izvedbo in da bi bilo to v skladu s pravili službe. Pravila službe takšne določbe nimajo, imajo pa določbo, da se o ukazih nadrejenih ne razpravlja in da lahko vojak odkloni izvršitev ukaza le v primeru, če je ogroženo njegovo ali sovojakovo življenje. Odklonitev izvršitve ukaza bi za tožnico nedvomno pomenilo sankcijo, po vsej verjetnosti pa tudi ne bi uspešno dokončala usposabljanja za vojakinjo in tega poklica ne bi mogla opravljati. Zato meni, da ni sprispevala k nastanku škode do 50 % oziroma da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede pritožbenih stroškov pa šteje, da so nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je tožnica po uspešno zaključenem osnovnem usposabljanju enkrat že samostojno plezala po vertikalno nameščeni vrvi, kritičnega dne pa je pri isti dejavnosti utrpela poškodbo, ker ji je pri plezanju zdrsnilo. Vodja usposabljanja B.B. je tožnici svetoval, naj ne pleza do vrha. Tožnica bi morala plezati tako, da bi si vrv lahko prepognila s stopali. Tako bi med vzpenjanjem po vrvi lahko napravila tudi premor, se ustavila ter prekinitev izkoristila za počitek. Takšno plezanje ni zahtevno, čeprav od spretnosti zahteva predvsem določeno umiritev, s čimer se prepreči preveliko nihanje vrvi, kar lahko onemogoča zadržanje vrvi med stopali, ko se vrv prepogne ter se s tem ustvari določeno podlago, na katero se lahko plezalec opre ter za trenutek prekine plezanje. Tožnici ni bilo treba plezati do vrha, lahko bi se povzpela do polovice in če bi tako ravnala, bi lahko škodo tudi preprečila. Glede stroškov postopka navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo državnemu pravobranilcu stroškov prihoda na narok, med drugim tudi kilometrino na relaciji C. - D. - C., za vsak narok v višini 50 EUR, glede na to, da je Republiko Slovenijo zastopalo Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek v C. ter da Zunanji oddelek v C. Državnega pravobranilstva zastopa Republiko Slovenijo v sporih pred Zunanjim oddelkom Delovnega sodišča v D. V primeru, ko državo zastopa Državno pravobranilstvo RS, so stroški prevoza pooblaščenca potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP.

5. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s trditvami tožnice, da je poškodbo utrpela v času med 6. 3. 2009 in 14. 3. 2009 zaradi usposabljanja, zato je v tem delu odločitev najmanj preuranjena.

7. Tožnica je prvotno, s tožbo, zahtevala plačilo odškodnine zaradi poškodbe, ki jo je kot vojakinja, zaposlena v Slovenski vojski, utrpela na delu pri toženi stranki zaradi padca z vrvi dne 6. 3. 2009. Potem, ko je v sodnem postopku šele sodni izvedenec medicinske stroke E.E., dr. med., specialist kirurg, v svojem izvedenskem mnenju z dne 25. 10. 2015 ugotovil, da pri tožnici ni prišlo do stres frakture vratu desne stegnenice ter spondiloze petega ledvenega in prvega križnega vretenca zaradi padca dne 6. 3. 2009, temveč da je šlo za mehanizem poškodb in vpliv predhodnih stanj ter da je stres zlom vratu stegnenice nastal kot posledica kroničnih ponavljajočih se aktivnosti in je pogost pri vojakih na usposabljanju, še posebno pri ženskah, smiselno enako pa je ugotovil tudi glede spondiloza vretenc, je tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2015 dopolnila navedbe ter podala trditveno podlago, ki je ustrezna in ki se sklicuje na objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke kot tudi na pogodbeno odškodninsko odgovornost, prav tako pa toženi stranki očita, da delovnega procesa ni organizirala v skladu s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji; ZVZD).

8. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), ki je veljal v času, ko se je tožnica poškodovala, v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja.

9. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi, v skladu s 5. členom ZVZD.

10. Kot je navedeno zgoraj, je tožnica po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dopolnila svoje navedbe, tožena stranka pa je odgovorila na to vlogo tožnice v svoji pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2015, pri čemer je nasprotovala takšnim navedbam tožnice ter navajala, da ni znano, pri katerih dejavnostih je okvaro utrpela, vojaškega urjenja pa na splošno ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Vendar pa sodišče prve stopnje, ne glede na pravočasno navajanje novih dejstev, tega dela tožbenega zahtevka ni ustrezno obravnavalo, saj je štelo, da je tožnica upravičena do odškodnine le zaradi zdrsa z vrvi in posledičnega padca, ter ji je le iz tega naslova dosodilo odškodnino, ne da bi ugotavljalo dejansko stanje v smeri, ali je poškodba tožnice posledica vojaškega urjenja in ne (zgolj) padca z vrvi dne 6. 3. 2009. Zato v tem delu pritožba utemeljeno očita sodbi zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo ter sodbo v tem delu razveljavilo, vključno z odločitvijo o stroških postopka v II. točki izreka, saj bo o njih mogoče odločiti, ko bo znan celoten uspeh v pravdi.

11. Bistveno je torej, da tožnica pravočasno uveljavlja odškodnino (tudi) zaradi zloma vratu stegnenice in spondiloze vretenc, ki je nastala kot posledica kroničnih ponavljajočih se aktivnosti v času od 6. 3. 2009 do 14. 3. 2009, ter da poškodba ni nastala pri zdrsu z vrvi, kajti enkratna poškodba bi tudi po ugotovitvi izvedenca privedla do drugačnega tipa preloma, katerega simptomatika bi bila takojšna in se tožnica nadaljnjega urjenja ne bi mogla več udeležiti. Izvedenec je opozoril, da dejstvo, da je tožnica zdrsnila po vrvi lahko prej govori za težave s kolkom že pred obravnavanim dogodkom. Plezoči se namreč pri plezanju po vrvi oprijema in s tem preprečuje zdrs z addukcijo obeh nog v stegnih in stopalih, roke pa uporablja za dvigovanje. V kolikor bi se vaja morala izvajati tako, da bi bilo treba na vrv splezati brez opore nog, bi bilo to po ugotovitvi izvedenca mogoče, sicer pa se lahko plezajoči ob normalni uporabi nog pri plezanju brez vrvi brez težav zadrži na vrvi. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz navedenih ugotovitev, ki so predmet trditvene podlage tožnice ter tožbeni zahtevek v delu, ki se neposredno ne nanaša na zdrs z vrvi ter ožganino rok in strah zaradi padca, obravnavalo glede na zgoraj obrazloženo ter ustrezno dopolnilo dokazni postopek.

12. Pritožbeno sodišče povzema ugotovitve izvedenca tudi v zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi padca tožnice z vrvi. Kot je opozoril izvedenec, so bile lahko težave tožnice pri plezanju, ko ni mogla z nogami oprijeti vrvi in si tako zagotoviti opore pri plezanju, posledica težav s kolkom, ki so nastale že pred obravnavanim padcem z vrvi, saj je to lahko vplivalo na addukcijo nog, ki je bila zaradi eventualne poškodbe pri plezanju zmanjšana. Sodišče prve stopnje je v posledici padca z vrvi tožnici dosodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR, iz naslova telesnih bolečin in strahu, na podlagi ugotovitve izvedenca iz varstva pri delu F.F., da tožena stranka pri izvajanju usposabljanja ni izvedla vseh varnostnih ukrepov, predvsem pod vrv ni namestila ustrezne blazine, ki bi ublažila padec oziroma udarec. Izvedenec je ugotovil, da v Sloveniji ni predpisov, ki bi določali, na kakšen način se izvaja plezanje po vrveh in kakšni varnostni ukrepi se morajo ob tem izvajati za preprečitev morebitnih poškodb. Zato se je uprl na navodila proizvajalca športne opreme G. d. o. o. ter podal mnenje, da je potrebno pod plezalno orodje namestiti blazine debeline 50 cm. Tožena stranka je uporabila blazine debeline 5 do 10 cm, ki v konkretnem primeru niso predstavljale zadostne zaščite v primeru padca. Uporaba rokavic, ki bi sicer preprečila ali zmanjšala poškodbe rok pri plezanju, pa ni običajna praksa. Izvedenec je navedel, da sta potrebna dva meseca za pridobitev dovolj moči in obvladovanja tehnike plezanja. Če je tožnica plezala dvakrat, to po mnenju izvedenca ni dovolj, da bi po demonstraciji in prikazu plezanja to tehniko obvladala. Usposabljanje bi se moralo izvajati postopoma na varni višini od tal, da se vojak navadi pravilno ujeti in namestiti plezalno vrv med noge, stopalo in nart, saj nastane problem, ko plezalcu med plezanjem na višini plezalna vrv uide zaradi nezbranosti ali utrujenosti. Takrat je celotna teža telesa zadržana z rokami, plezalec pa skuša vrv ponovno namestiti med nogama in če to traja predolgo, plezalec ne more več z rokama zadržati teže telesa in sledi padec. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se je to zgodilo v obravnavani zadevi ter da je zaradi utrujenosti tožnica izgubila vrv med nogami in lastne teže telesa ni mogla več zadrževati. Zato je pravilno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Upoštevalo je ugotovitve izvedenca, da bi se moralo usposabljanje izvajati postopoma, na varni višini od tal, da bi se tožnica navadila pravilne tehnike plezanja in tudi pridobila ustrezno moč. Obstajajo pa tudi dodatni varnostni ukrepi kot varovanje s plezalnim pasom in dodatno varovalno vrvjo ali uporaba plezalnega pasu in samolovilne naprave, glede katerih tožena stranka ni trdila, da bi jih uporabljala. Zato je utemeljeno zavrnilo navedbe tožene stranke, da je bila tožnica na dan škodnega dogodka usposobljena za samostojno plezanje po vertikalno nameščeni vrvi.

13. Nepravilno oziroma vsaj preuranjena pa je dokazna ocena, da je tožnica odgovorna za nastanek poškodbe v višini do 50 %. Potrebno je izhajati iz ugotovitve izvedenca, da je tožnico pri plezanju lahko ovirala poškodba, zaradi česar ni mogla na enak način kot zdrava oseba loviti vrvi z nogami. Glede vprašanja, ali bi tožnica lahko odklonila plezanje, pa je sodišče prve stopnje povzelo izpoved priče B.B., da bi lahko tožnica odklonila izvajanje vaj iz razloga, ker se ne čuti sposobne za izvedbo naloge, kar bi bilo v skladu s pravili službe. Izpovedal je še, da običajno da navodila ob začetku vaje in med samo vajo in sicer, da vojak lahko spleza do vrha, če se čuti sposobnega, če ne, pa do koder zmore. Priča A.A. pa je glede tega izpovedala, da se ne spomni, če je bilo tako povedano, podobno pa je izpovedala tudi priča H.H. Sodišče prve stopnje je štelo, da bi morala tožnica, če je ugotovila, da ne more splezati, na to opozoriti takratnega vodjo B.B. Ker tega ni storila, je sama prispevala k nastanku škode. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje v tem delu ni razčistilo dejanskega stanja ter ni ugotovilo, ali so bila navodila dana tako, kot to trdi B.B. Sodišče prve stopnje le zaključi, da bi tožnica morala opozoriti nadrejenega, da ne more več plezati. Ta odločitev je pomembna, saj v kolikor delavcu ni rečeno, da lahko prekine z vajo oziroma ne izvrši ukaza, ni mogoče od njega pričakovati, da bo vajo prekinil oziroma, da si ne bo prizadeval ukaza v celoti izvršiti. Prav tako je sporen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica nadrejenega opozoriti, da ne more plezati. Postavlja se namreč vprašanje, ali je to sploh izkustveno mogoče. Splošno znano je, da se takšni dogodki, kot so plezanje in zdrs z vrvi, dogodijo zelo hitro, oziroma da takrat, ko plezalec čuti, da ne more več nadaljevati, lahko zelo hitro pride do zdrsa in padca ter poškodbe. Dejansko bi torej morala tožnica, po stališču sodišča prve stopnje, ko ni več mogla vrvi prijeti z nogami, o tem povedati prisotnemu nadrejenemu, čakati njegovo odobritev oziroma nadaljnji ukaz, pri čemer pa je treba upoštevati, da tožnica ni imela več moči, da bi se držala in bi verjetno že bistveno pred tem zdrsnila oziroma padla. Zahteva, da bi torej tožnica morala takrat, ko ni več čutila moči, komunicirati z nadrejenim, po stališču pritožbenega sodišča ne more predstavljati okoliščine, ki bi utemeljevala soprispevka tožnice k nastanku škode. Ker torej ni ugotovljeno oziroma razčiščeno, ali je bila tožnica ustrezno opozorjena, da lahko kadarkoli preneha s plezanjem, niti ji ni mogoče očitati krivde za to, da nadrejenega ni opozorila, da ne zmore več plezati, je takšen soprispevek, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kvečjemu bistveno prevelik, ne glede na to, kaj bi ugotovilo sodišče prve stopnje v novem sojenju. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati, da z ustreznim varovanjem sploh ne bi prišlo do padca, saj je izvedenec pojasnil, da se plezalca lahko varuje z dodatno varovalno vrvjo ali uporabo plezalnega pasu in samolovilne naprave. Zato je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijani del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 1.500,00 EUR, saj tudi v primeru, ko bi se v novem sojenju izkazalo drugačno dejansko stanje, predvsem v zvezi z eventualno predhodno poškodbo, ki bi tožnico ovirala pri oprijemu vrvi z nogami, ta soprispevek, ki ga je sodišče prve stopnje že upoštevalo, v nobenem primeru ne bo večji od 50 %.

14. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (prvi odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

15. Sodišče prve stopnje je glede višine odškodnine iz naslova zdrsa z vrvi in padca pravilno ugotovilo, da je tožnica utrpela odrgnine obeh rok. Imela je od vrvi ožgane roke, bolečine v rokah in v predelu dimelj. Rano so ji oskrbeli pri toženi stranki, naslednji dan pa pri dežurnem zdravniku, jemala je tudi protibolečinske tablete. Iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da odrgnine dlani, razen trenutnih lažjih telesnih bolečin, niso povzročale trajnih bolečin. Poškodba, razen čiščenja odrgnin, ni zahtevala posebnega zdravljenja in se je sanirala v enem tednu. Potreben je bil obisk pri splošnem zdravniku in sicer eden in čiščenje odrgnin. Upoštevaje stopnjo bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici iz tega naslova utemeljeno priznalo 1.500,00 EUR kot odškodnino oziroma glede na soprispevek, glede katerega pa je pojasnjeno, da je v tem delu oziroma zavrnilnem delu upoštevan kvečjemu v previsokem obsegu, tožnici iz tega naslova dosodilo odškodnino v višini 750,00 EUR, v skladu s 179. členom OZ.

16. Tudi glede strahu je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Upoštevalo je intenziteto in trajanje primarnega strahu, ki je bil povezan z nenadnim padcem ter ob ugotovitvah izvedenca tožnici tudi pravilno iz tega naslova priznalo 1.500,00 EUR oziroma 750,00 EUR ob upoštevanju soprispevka. Glede na navedeno je torej v tem delu pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je sodišče prve stopnje zavrnilo (353. člen ZPP).

17. Pritožba tožene stranke pa utemeljeno navaja, da je državni pravobranilec upravičen do kilometrine na razdalji C. - D. - C., glede na to, da je bila tožba vložena v D. in ob dejstvu, da državno pravobranilstvo nima svoje izpostave oziroma zunanjega oddelka v D. Gre za isto sodno območje oziroma okrožje, v okviru katerega je torej dopustno šteti, da so stroški, tudi če so večji zaradi relacije med C. in D., še vedno potrebni stroški za pravdo v smislu 155. člena ZPP.

18. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s poškodbo, ki naj bi nastala zaradi usposabljanja, pri tem pa ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo lahko saniralo pritožbeno sodišče. 19. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.