Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 12. 12. 2019 in se vanj ni več vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo toženke odpravi ter ugodi prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite oz. podredno, da zadevo vrne v ponoven postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izdani odločbi. Hkrati pa še navaja, da je tožnik 12. 12. 2019 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani, njegovo sedanje bivališče toženki ni znano. Meni, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

4. Tožba se zavrže iz naslednjih razlogov:

5. Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. Navedeno je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 6. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 12. 12. 2019 in se vanj ni več vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje. Sodišče se ob tem sklicuje na stališče oziroma ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017), po kateri to sodišče šteje, da z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokaže, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga izpodbijana s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS).

7. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo. Iz istih razlogov tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe. Če pa procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe niso podane, to pomeni, da noben dokaz, ki bi se izvedel na obravnavi, ne bi mogel vplivati na odločitev. Torej je podan razlog za opustitev obravnave po 2. alineji drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.