Jedro

Podjetju s prevladujočim položajem se kljub njegovi posebni odgovornosti ne sme omejevati razumnega in sorazmernega varstva lastnih poslovnih interesov. Vrhovno sodišče je še opozorilo, da pravo varstva konkurence ni usmerjeno v varstvo potrošnikove možnosti izbire, temveč v zagotavljanje ponudbe različnih možnosti (izbire) glede na konkurenčno strukturo trga.

V okviru presoje škode je treba določno ugotoviti, kaj naj bi ta škoda predstavljala, ne pa svoje stališče o ''neposredni škodi potrošnikom'' opreti zgolj na podatek o ceni razcepnika, kot je bila določena v pogodbi o dobavi z B. d.o.o. z dne 3. 3. 2005.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Javne agencije za varstvo konkurence, št. 3072-2/2004/132 z dne 25. 10. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 691,74 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je podjetje A. d.d. v časovnem obdobju najmanj od 1. 12. 2002 do 5. 9. 2005 zlorabljalo prevladujoči položaj na medoperaterskem trgu širokopasovnega dostopa z bitnim tokom prek bakrenega omrežja na ozemlju Republike Slovenije s tem, da je operaterjem – internetnim ponudnikom pogojevalo priključitev ADSL s predhodnim zakupom ISDN priključka s strani končnih uporabnikov, čeprav ga ti niso potrebovali in to tehnično ni bilo nujno, saj so obstajale rešitve, s katerimi bi se lahko tej vezavi izognilo, ampak je z njimi odlašalo, ter tako v škodo potrošnikov omejevalo tehnični napredek in pogojevalo sklepanje pogodb s sprejemom dodatnih obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje niso povezane s predmetom teh pogodb, s čimer je kršilo 9. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) (1. točka izreka); da se v postopku presoje kršitve, navedene v 1. točki izreka, odmerijo stroški postopka kot stroški za izvedenca za opravljeno storitev v višini 991,44 EUR, ki bremenijo stranko, podjetje A., ki mora Javni agenciji Republike Slovenije za varstvo konkurence plačati stroške postopka v višini 991,44 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe na tam naveden račun (2. točka izreka); izrek se objavi na spletni strani agencije (3. točka izreka).

2. Tožnik je zoper citirano odločbo vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 54. člena ZPOmK-1. Sodišču je predlagal, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi, podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa, da sodišče naloži povrnitev stroškov postopka tožnika toženki v roku 8 dni, po poteku tega roka do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka je na tožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Tožnik je v več pripravljalnih spisih zavračal trditve toženke v odgovoru na tožbo ter dodatno navajal k tožbi.

5. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo s sodbo, I U 1871/2013 z dne 9. 12. 2014, in tožbo zavrnilo.

6. Vrhovno sodišče RS je s sklepom, X Ips 58/2015 z dne 14. 7. 2015, reviziji tožnika ugodilo, razveljavilo sodbo, I U 1871/2013 z dne 9. 12. 2014, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in jo vrnilo sodišču v ponovni postopek.

7. Toženka in tožnik sta po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča RS poslala sodišču še pripravljalni vlogi, kjer sta vztrajala pri svojih stališčih.

8. Po 58. členu ZPOmK-1 sodišče preizkusi odločbo urada v mejah tožbenega zahtevka in mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka v skladu s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Po tej določbi je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Po 57. členu ZPOmK-1 tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev ali predlagati novih dokazov. Sodišče zato takih pri presoji utemeljenosti tožbe ne upošteva.

9. Tožba je utemeljena.

10. S sodbo, I U 1871/2013 z dne 9. 12. 2014, je sodišče zavrnilo tožnikove ugovore, ki jih je ta vezal na: nepravilnosti (ponovnega) vodenja postopka pred toženko, pojem podjetja, napačno uporabo materialnega prava (ZPOmK-1 namesto ZPOmK), določitev upoštevnega trga, prevladujoč položaj tožnika, zlorabo prevladujočega položaja, (ne)izvedbo ugotovitvenega postopka in zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, tehnično stanje in specifičnost omrežja tožnika v spornem obdobju, neizkazanost protikonkurenčnih učinkov oziroma škode za potrošnike, tehnično in ekonomsko objektivno (ne)opravičljivo ravnanje tožnika, ustavitev postopka iz razlogov smotrnosti in odločitev o stroških postopka.

11. Upravno sodišče je s citirano sodbo ocenilo, da izpodbijana odločba temelji na popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava. Vendar je bila ocena Upravnega sodišča o pravilni uporabi materialnega prava napačna, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča. 12. Vrhovno sodišče povzema, da pri presoji zlorabe ni bistven očitek, da naj bi tožnik kljub objavi standarda za univerzalne razcepnike ne pričel z raziskovanjem možnosti njihove uporabe in zato tudi ni pomembna sama ''objava standarda'' za razcepnike s strani ETSI. Stališče Upravnega sodišča, da naj bi tožniku (že) objava standarda razcepnikov narekovala ''dolžnost'' raziskovanja možnosti za zagotovitev ADSl tudi tistim potrošnikom, ki po storitvi ISDN niso povpraševali, je tako zmotno. V okviru presoje nelojalnosti ravnanja je namreč odločilno le, od kdaj je obstajala (za potrošnike in druge internetne ponudnike) cenejša integrirana tehnična rešitev na relevantnem trgu, v okviru katere je vezava ADSL/ISDN de facto predstavljala nepošteno dodatno (pogodbeno) obveznost, in sicer zaradi nepoštene vezave samostojnih storitev. Torej je bistven očitek pogojevanja dveh storitev (kar tehnično ni bilo nujno) z vidika nalaganja dodatne obveznosti (zakupa ISDN priključka) potrošnikom v smislu povzročanja škode in posledičnega omejevanja tehničnega napredka. To pa nujno sovpada z vprašanjem dostopnosti in cene razcepnikov, torej z ugotavljanjem sistemske pocenitve zagotavljanja ADSL preko PSTN zaradi cenovno ugodnejših razcepnikov. Za ugotovitev obdobja dejanske kršitve pa je bistvena ugotovitev cene razcepnikov tudi za obdobje od 1. 12. 2002 do 2. 3. 2005. Zgolj ugotovitev o tehničnem obstoju standardizirane rešitve v odsotnosti konkretiziranega ugotavljanja ekonomske (ne)upravičenosti vezave storitev ISDN/ADSL z vidika očitka nalaganja dodatne (pogodbene) obveznosti potrošnikom glede na tedanje cene razcepnikov, tako ne more zadoščati za odločitev o zlorabi položaja za ugotovljeno obdobje kršitve od 1. 12. 2002 do 2. 3. 2005. Podjetju s prevladujočim položajem se kljub njegovi posebni odgovornosti ne sme omejevati razumnega in sorazmernega varstva lastnih poslovnih interesov. Vrhovno sodišče je še opozorilo, da pravo varstva konkurence ni usmerjeno v varstvo potrošnikove možnosti izbire, temveč v zagotavljanje ponudbe različnih možnosti (izbire) glede na konkurenčno strukturo trga. Stališče Upravnega sodišča, da pasivno vztrajanje pri pogojevanju priključitve ADSL s predhodnim zaklupom ISDN glede na obstoj razcepnikov predstavlja relevantno kršitev prevladujočega položaja, je zato pravilno. Če se zaradi tovrstne vezave dveh storitev posledično povzroča škoda potrošnikom in strukturi trga, ne gre za legitimno obliko konkurence s strani podjetja s prevladujočim položajem. Ker na monopolnem trgu ni konkurentov, bi potrošniki ostali brez zaščite, če pravo varstva konkurence preko regulacije trga ne bi varovalo tudi njihovega položaja v primerih odsotnosti konkurenčnih operaterjev. Pravilno je zato stališče, da ravno zvezanost storitev praviloma omogoča prevladujočemu podjetju, da to (še naprej) obdrži in vzdržuje svojo bazo uporabnikov. V okoliščinah konkretne zadeve je sporno ravnanje opredeljeno kot zloraba predvsem zaradi povzročitve neposredne škode potrošnikom v posledici njihove nemožnosti izbire oziroma ne-izbire zakupa priključka ISDN.

13. Upravno sodišče je torej pri razlagi ''škode'', povzročene potrošnikom zaradi sporne prakse vezave dveh storitev kot dodatne pogodbene obveznosti, pri katerem gre tudi za vprašanje ekonomskega vpliva sporne prakse na relevantnem trgu, napačno uporabilo materialno pravo. V okviru presoje škode je treba po mnenju Vrhovnega sodišča RS določno ugotoviti, kaj naj bi ta škoda predstavljala, ne pa svoje stališče o ''neposredni škodi potrošnikom'' opreti zgolj na podatek o ceni razcepnika, kot je bila določena v pogodbi o dobavi z B. d.o.o. z dne 3. 3. 2005. Ker je Upravno sodišče za obdobje celotnega trajanja kršitve (torej tudi pred 3. 3. 2005) pri presoji obstoja škode upoštevalo ta podatek, je v posledici napačne utemeljitve ''škode'' zmotno uporabilo 9. člen ZPOmK-1 (prej 10. člen ZPOmK). Glede na naravo očitane kršitve namreč ni odločilen trenutek ''objave'' standarda, temveč trenutek nastanka škode potrošnikom, ki pa je vezan ravno na (konkretizirano) ugotovljeno ceno razcepnikov – v zvezi z (nepoštenim) pogojevanjem sklepanja pogodb z dodatnim stroškom na nakup ISDN priključka v višini 105, 20 EUR.

14. Upravno sodišče na podlagi tožbe v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Kot je v revizijskem sklepu navedlo Vrhovno sodišče RS, je bila odločitev Upravnega sodišča, da je izpodbijana odločba sprejeta na podlagi pravilne uporabe materialnega prava ter posledično pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačna ter je zato sodba obremenjena s kršitvijo iz 2. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Sodišče je zato moralo izpodbijano odločbo, ker so (v upravnem postopku) ugotovljena pravno relevantna dejstva o škodi potrošnikom glede na ceno razcepnikov med strankama očitno sporna, odločbo odpraviti in vrniti zadevo v ponovno reševanje toženki. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo morala toženka izvesti predlagane dokaze (v smeri očitane kršitve zlorabe prevladujočega položaja v obdobju od 1. 12. 2002 do 5. 9. 2005) in dopolniti dejansko stanje v smeri ugotovitve trenutka nastanka škode potrošnikom in v odvisnosti od rezultata ponovno izvedenega postopka odločiti o zadevi. Pri ponovni odločitvi naj toženka upošteva tudi stališča iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, X Ips 58/2015 z dne 14. 7. 2015. 15. Ker je dejansko stanje ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno ter je posledično bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

16. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 285 EUR, kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške revizijskega postopka pa je sodišče odmerilo z upoštevanjem drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT-C). Tožnik v upravnem sporu ni ocenil vrednosti predmeta. Ne glede na navedeno sodišče meni, da gre za neocenljivo zadevo, zato je z uporabo drugega odstavka 25. člena ZOdvT-C na podlagi tarifne številke 3300 tožniku priznalo stroške v višini 282 EUR nagrade za postopek z revizijo, kar z 22 % DDV znaša 344,04 EUR. Skupaj torej 691,74 EUR. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.