Jedro

Z izpodbijano odločbo je bil po uradni dolžnosti obnovljen postopek in odpravljena odločba z dne 24. 12. 2003, s katero je bil tožnik izbrisan iz registra zavezancev za DDV. Po posebni ureditvi stroškov postopka v 79. členu ZDavP-2, ki se v obravnavanem primeru uporablja, vsakega zavezanca za davek bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka kot so: stroški za prihod, zamuda časa in izgubljeni zaslužek. To so t.i. osebni stroški, ki jih tudi po 2. odstavku 113. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja, ne glede na uspeh, nosi stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj po uradni dolžnosti obnovil postopek prenehanja registracije za DDV tožnika, končanega z odločbo Davčnega urada Ptuj št. 61530-3/2003-216-91 -14/14 z dne 21. 12. 2003. V zadevi poseben sklep o uvedbi obnove postopka ni bil izdan (točka 1 izreka); odpravil odločbo z dne 24. 12. 2003, tožnik je identificiran za namene DDV neprekinjeno od 1. 10. 2002 dalje. Tožnik je v roku 30 dni po prejemu odločbe dolžan davčnemu organu predložiti obračune DDV-O za davčna obdobja, kot je navedeno (točka 2 izreka). Tožnik se šteje kot zavezanec za davek od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti neprekinjeno od 15. 10. 2000 dalje. Dolžan je v roku 30 dni po prejemu odločbe predložiti popravek Napovedi za odmero za leto 2003 in 2004 ter Obračun davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2005 (točka 3 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve, davčni organ in stranka trpita vsak svoje stroške, ki jih imata zaradi davčnega postopka (točki 4 in 5 izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bil tožnik na podlagi odločbe Ministrstva za šolstvo, znanost in šport (MŠZŠ) z dne 3. 10. 2000 vpisan v register zasebnih raziskovalcev in od 15. 10. 2000 v evidenco zavezancev za davek od dohodkov iz dejavnosti ter z odločbo Davčnega urada Ptuj z dne 26. 9. 2002 bil od 1. 10. 2002 dalje evidentiran kot zavezanec za DDV. Davčni organ je 9. 9. 2003 prejel od navedenega ministrstva v izvršitev odločbo z dne 4. 9. 2003, s katero je tožnik z dnem 26. 8. 2003 izbrisan iz registra zasebnih raziskovalcev. Prvostopenjski organ je po uradni dolžnosti za tožnika z navedenim dnem evidentiral prenehanje opravljanja dejavnosti in s tem zavezanosti za davek. Davčni organ je zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti po uradni dolžnosti z odločbo z dne 24. 12. 2003 odločil, da se tožnik z dnem 26. 8. 2003 izbriše iz registra zavezancev za DDV. Odločba je postala pravnomočna in dokončna dne 20. 1. 2004. Davčni urad Ptuj je 6. 2. 2007 prejel v izvršitev pravnomočno odločbo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju agencija) z dne 11. 1. 2007, ki jo je izdala v ponovnem postopku na podlagi novega dejstva iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. Up 1087/2004 z dne 30. 11. 2006 o odpravi odločbe Ministrstva za šolstvo, znanost in šport z dne 4. 9. 2003 o izbrisu, s čemer ostane v veljavi prvotna odločba navedenega ministrstva z dne 3. 10. 2000, kot da do izbrisa ne bi prišlo. Na podlagi navedenih podatkov zbranih v obnovljenem postopku je davčni organ ugotovil, da gre za obnovitveni razlog zaradi drugače rešenega predhodnega vprašanja pristojnega organa (agencije) kot je bilo obravnavano v prvotni odločbi o izbrisu z dne 24. 12. 2003. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ v zakonitem roku izdal odločbo na podlagi 4. odstavka 260. člena, 263. člena in 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, v nadaljevanju ZUP), s katero je odpravil odločbo Davčnega urada Ptuj z dne 24. 12. 2003. V obrazložitvi je navedel, da je s to odločbo vzpostavljeno stanje, kot da do izbrisa iz registra zavezancev za DDV ne bi prišlo, zato je tožnik dolžan predložiti obračune DDV-O in davčne obračune za davek od dohodkov iz dejavnosti. Obrazložitev stroškov je prvostopenjski davčni organ utemeljil s 5. odstavkom 213. člena ZUP, z obrazložitvijo, da posebni stroški postopka niso nastali.

Drugostopenjski organ je pritožbi delno ugodil in odločbo odpravil v 2. in 3. točki izreka ter vrnil v tem delu prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v preostalem pa pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Glede stroškov je navedel, da za odločitev o stroških postopka ni pristojen (2. odstavek 118. člena ZUP), ker organ druge stopnje odločbo prvostopenjskega organa odpravlja in zadevo vrača v ponoven postopek. Drugostopenjski organ se strinja z tožnikom, da za obdobje, ko ni mogel opravljati dejavnosti zasebnega raziskovalca (izbrisan iz registra), ne more biti zavezan k predložitvi davčnih obračunov. Prvostopenjski organ bi moral preveriti ali so v obdobju za leto 2002 od datuma izbrisa do ponovnega vpisa tožnika v register zavezancev, dejansko nastopili in bili izpolnjeni pogoji za registracijo tožnika za davek od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti - zasebni raziskovalec, kot tudi za vpis zavezanosti za namene DDV, s tem pa tudi pogoji za nastanek obveznosti iz naslova davkov, prispevkov in drugih obveznih dajatev kot tudi nastanek obveznosti za obračunavanje in plačevanje DDV.

Pritožbeni organ se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa glede stroškov postopka. Skupaj s pritožbo je tožnik podal zahtevek za vračilo stroškov, ki bi se naj nanašal na celotni davčni postopek od izbrisa 26. 8. 2003 dalje. Tožnik navaja, da je točka 5. izpodbijane odločbe povezana s celotnim postopkom zadeve od izbrisa do izdaje izpodbijane odločbe in šteje vse za en postopek, stroške pa naj bi mu povzročil davčni organ z izbrisom iz evidenc.

Pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik uveljavljal povračilo stroškov postopka zaradi prepovedi uporabe osnovnih sredstev, ki so bila neizkoriščena, sedaj pa so zastarela in neuporabna, stroškov porabljenega delovnega časa zaradi vlaganja pritožb (v specifikaciji navaja obiske na davčnem uradu in izpad delovnih ur, sestavo dopisa, v zvezi s pristojbinami za pritožbo pa je naknadno poslal elektronsko sporočilo, da v tem postopku odstopa od te zahteve), sestavo raznih dopisov (sporočilo o uporabi osnovnih sredstev in statusu delovanja z dne 13. 2. 2004, izjavo o osebnem delovanju do razrešitve statusa zasebnega raziskovalca, dopis davčnemu organu 11. 5. 2004) in povračila stroškov strokovne pomoči za pravilno uporabo obrambe (iz izjave razvidne na dopolnilnem zapisniku z dne 6. 3. 2007 izhaja, da ne razpolaga z računi za posvete pri odvetniku, na podlagi na katerih je dopise sestavil).

V dopolnilnem zapisniku 6. 3. 2007 o ustni obravnavi je prvostopenjski organ navedel, da zahteva tožnik povračilo stroškov od leta 2003, tožnika je seznanil, da ni bil dolžan plačati takse za vloge v zvezi s postopki pred davčnim organom, ki jih v zahtevku uveljavlja ter da je tožnik pojasnil, da se stroški v pritožbi pod tč. 2 - pristojbine, nanašajo na rubež pri postopku inšpiciranja in da jih v tem postopku ne uveljavlja. V postavki zahteva za povračilo stroškov „zastarela osnovna sredstva“ pod „računalniki“ so zajeti stroški, ki se nanašajo na pokrivanje potreb nabave iste opreme na današnjem tehničnem nivoju. Glede zahteve za povračilo stroškov - obisk na davčnem uradu je tožnik pojasnil, da se nanašajo na zadeve, ki jih je urejal v zvezi z rešitvijo celotne zadeve z izbrisom, glede zahtevka v zvezi s stroški strokovne pomoči pa, da je obiskal odvetnika A.A., da o tem pa nima računov.

V nadaljevanju se pritožbeni organ sklicuje 1. člen in 14. člen Pravilnika o stroških v upravnem postopku (Uradni list RS, št. 86/2005, v nadaljevanju Pravilnik), 1. in 3. odstavek 79. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira. Po 14. členu navedenega Pravilnika se za pooblaščence, ki so odvetniki, stroški odmerijo po Odvetniški tarifi, povrnejo pa se le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa tarifa. Tožnik ni predložil nobenih dokazil o morebitnem pooblaščencu, niti o stroških zastopanja.

Pritožbeni organ navaja, da je tožnik s pritožbo delno uspel, zato bi bil upravičen do povračila stroškov postopka. Tožnik je priglasil stroške, in sicer v zahtevku uveljavlja povračilo stroškov za potrebe nabave iste opreme na današnjem tehničnem nivoju, povračila stroškov postopka zaradi obiskov na davčnem uradu v zvezi z rešitvijo celotne zadeve z izbrisom, stroškov porabe časa za sestavo dopisov in ugovorov ter stroškov posveta z odvetnikom. Drugostopenjski organ ugotavlja, da stroške, ki jih tožnik zahteva, glede na 14. člena Pravilnika, ni bilo mogoče preveriti ali so v skladu z Odvetniško tarifo, prav tako ugotavlja, da tožnik zahteva vračilo svojih osebnih stroškov, zato je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da deluje DURS neustavno in v škodo državljanom in da sta obe odločbi nepravični. Dejstvo je, da je prišlo do nepravičnega, neutemeljenega izbrisa zasebnega raziskovalca, kot je to ugotovilo Vrhovno sodišče RS in da je tožniku povzročena škoda. Toženec mora za svoje početje prevzeti odgovornost, škodo poravnati in se tožniku v polni meri opravičiti. Kolikor sodišče ne bi ravnalo tako in ne bi ugotovilo zmotnega in nezakonitega in neustavnega ravnanja proti posamezniku, bi zmagala krivica in nepoštenost. Obema odločbama v celoti ugovarja, tožbo pa vlaga, ker mu je povzročena škoda. Sklicuje se na 5. točko pritožbe in zahteva takšno ureditev razmer. Drugostopenjski organ je relativno ugodil tožniku, kar je nezadostno, saj je tožnik že 8 let oškodovan. Utrpel je resne posledice, ki ogrožajo njegov obstoj in obstoj družine. Ne dvomi v zadostno utemeljenost tožbe in pričakuje minimalno povrnitev že povzročene škode. Sodišču predlaga, da v celoti prizna vse zahtevano v pritožbi, vključno z vsemi pritiklinami in zamudnimi obrestmi od datuma vložene tožbe naprej, ter MF in DURS prepove nadaljnje tovrstno delovanje proti tožniku. Priglaša stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnik prereka odločbo prvostopenjskega organa v 1., 4. in 5. točki oz. je da iz vsebine tožbe možno razumeti, da odločitev prvostopenjskega organa prereka v delu, ki se nanaša na priglašene stroške v postopku pred prvostopenjskim organom. Iz odločbe tožene stranke je razvidno, da v tem delu tožniku ni bilo ugodeno iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve, na katero se sklicuje tožena stranka v izogib ponavljanju. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev o stroških postopka. Z izpodbijano odločbo je bil po uradni dolžnosti obnovljen postopek in odpravljena odločba z dne 24. 12. 2003, s katero je bil tožnik izbrisan iz registra zavezancev za DDV. Po posebni ureditvi stroškov postopka v 79. členu ZDavP-2, ki se v obravnavanem primeru uporablja, vsakega zavezanca za davek bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka kot so: stroški za prihod, zamuda časa in izgubljeni zaslužek. To so t.i. osebni stroški, ki jih tudi po 2. odstavku 113. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja, ne glede na uspeh, nosi stranka.

V obravnavanem primeru je tožnik v pritožbi uveljavljal stroške postopka, ki jih je tožena stranka navedla v obrazložitvi svoje odločitve. Iz upravnih spisov je razvidno, da gre za zahtevo za povračilo stroškov postopka, ki so nastali zaradi prepovedi uporabe osnovnih sredstev, ki so bila neizkoriščena, stroškov porabljenega delovnega časa zaradi vlaganja pritožb, stroškov raznih dopisov, povračilo stroškov strokovne pomoči, ki pa ni dokumentirana. Tožena stranka je navedla vsebino stroškov, ki jih je tožnik zahteval v pritožbi, zapisniku z dne 26. 2. 2007 in dopolnilnem zapisniku z dne 6. 3. 2007. Pravilno je pojasnila je razloge, zakaj se zahtevani stroški ne obračunavajo v davčnem postopku, pa tudi ne po določbah ZUP in Pravilnika o stroških v upravnem postopku. Sodišče se z njenimi razlogi strinja, kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Tudi po mnenju sodišča ne gre po vsebini za takšne stroške, ki so lahko predmet upravnega oz. davčnega postopka, ne glede na uspeh pritožbe. Tožnik pa tudi v tožbi drugih dokazil oz. specifikacijo stroškov glede stroškov pravnega zastopanja ni dostavil, iz upravnih spisov ne izhajajo drugačne okoliščine, kot jih je navedla tožena stranka, tožnik pa v tožbi drugega tudi ni predložil, saj se sklicuje le na vsebino pritožbe.

Sodišče tudi ne more pritrditi razlogom tožnika, da gre za en postopek, ki naj bi se začel z izbrisom iz registra zasebnega raziskovalca oz. iz registra zavezancev za DDV v letu 2003 in končal z odločbo leta 2007, saj glede povrnitve stroškov obstojajo v ZUP določena pravila o tem, kako in na kakšen način se zahtevajo in do kdaj mora biti vložen zahteva za povrnitev stroškov. Po 116. členu ZUP mora povrnitev stroškov tožeča stranka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. Uradna oseba, ki vodi postopek, pa mora stranko na to opozoriti. Predmet obravnave v tem postopku so po povedanem lahko le tisti upravičeni stroški, ki so nastali v obnovljenem postopku in mu je sledila izdaja izpodbijane odločbe.

Glede na povedano tudi po mnenju sodišča niso izpolnjene zgoraj navedene pravne podlage, da bi se tožniku priznali stroški, ki jih zahteva v pritožbi, na katero se sklicuje tudi v tožbi, saj tudi po mnenju sodišča ne gre za stroške, ki jih lahko uveljavlja stranka v upravnem postopku oz. ni izkazano pravno zastopanje. Kolikor je tožniku prizadejana škoda, ko npr. navaja, da so računalniki zastareli, pa ima možnost sprožitve drugih mehanizmov pred pristojnim civilnim sodiščem, če izpolnjuje določene pogoje.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.