Jedro

Tožnik je imel z Republiko Hrvaško več kot le mimobežen fizični kontakt, saj je tam prespal, prebil en dan in podpisal pogodbo za rent-a-car. Iz tega nedvomno izhaja, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški in da je bila vzpostavljena zveza med tožnikom in varno tretjo državo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev sklepa št. 2142-67/2013/6 (1313-14) z dne 29. 3. 2013 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil navedeno prošnjo. Iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je tožnika zaradi ilegalnega prehoda državne meje obravnavala Policijska postaja Metlika. Bil je prijet v skupini več oseb. Vsi tujci, razen voznika, ki je bil državljan Hrvaške, so izrazili namero, da želijo v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Nato pa je tožnik skupaj z ostalimi podal izjavo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito. Po končanem postopku so policisti zoper voznika in zoper tožnika podali kazensko ovadbo po 308. členu Kazenskega zakonika. Tožnik se od postopka s policisti dalje nahaja v priporu. Dne 6. 3. 2013 je podal lastnoročno izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, 28. 3. 2013 pa je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Pri tožniku so bili najdeni dokazi o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške. Pri sebi je imel tudi najemno pogodbo za vozilo rent-a-car last podjetja A. na svoje ime, in sicer za čas od 9. 2. 2013 do 10. 2. 2013. To, da se je nahajal na ozemlju Republike Hrvaške, izhaja iz dokumentacije in tudi njegovih lastnih navedb pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je dejal, da Hrvaška zanj ni varna država. Na vprašanje, naj navede konkretne razloge, je navedel, da na Hrvaškem ni imel nobenih težav, saj se je tam zadrževal samo en dan na poti v kombiju in v neki hiši, kjer je eno noč prespal. Ima osebne zadržke do vračanja na Hrvaško in se na Hrvaško ne želi vrniti, ker zanj ni varna država, več pa na zastavljeno vprašanje ni odgovoril. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ), ki določa, da se v postopkih nacionalnega in evropskega koncepta varne tretje države prošnja prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Vlada Republike Slovenije je dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. V skladu s 60. členom ZMZ je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da se je tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zadrževal na Hrvaškem. Republiko Hrvaško je Vlada Republike Slovenije razglasila za varno tretjo državo. Glede na navedeno se je tožena stranka odločila, da prošnje tožnika ne bo obravnavala, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška. Tožnik je sicer navedel, da Republika Hrvaška zanj osebno ni varna država, vendar svoje izjave ni komentiral. Na podlagi opisanih dogodkov, ki jih je tožnik navedel, pa ni mogoče zaključiti, da Republika Hrvaška za tožnika ni varna tretja država, saj navedeni razlogi ne dokazujejo, da bi bilo tožniku ob vrnitvi na Hrvaško kršeno načelo nevračanja, omejen dostop do azilnega postopka, prav tako pa ne bi bilo ogroženo njegovo življenje ali osebnost zaradi rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Na podlagi dogodkov, ki jih je tožnik opisal, ni mogoče zaključiti, da bi bilo njegovo življenje ali osebnost na Hrvaškem ogrožena do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da Hrvaška zanj osebno ni varna tretja država. Tožnik je v svojih izjavah navajal, da se je na Hrvaškem nahajal le en dan v neki zaprti hiši v Zagrebu, kjer je prespal, naslednji dan pa je podpisal pogodbo za najem rent-a-car vozila, da bi ga lahko ilegalni sprovajalec odpeljal naprej. V času, ko se je nahajal na Hrvaškem, se mu ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi lahko bil tam ogrožen.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni ugotovila, da se je na Hrvaškem nahajal na način, ki bi med njim in tretjo varno državo vzpostavil zvezo, kot jo terja Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljevanju Procesna direktiva). V tej Direktivi je v a) točki drugega odstavka 27. člena navedeno, da je uporaba koncepta varne tretje države možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, vključno s pravili, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Pojem nahajanje je treba razlagati v duhu Procesne direktive in upoštevati njen namen, ki je v tem, da med prosilcem in zadevno tretjo varno državo obstaja tudi vsebinska povezava, zaradi katere je smiselno, da se ji prosilca izroči in prepusti vsebinsko odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tožena stranka v konkretnem primeru ni ugotovila nobene takšne okoliščine, ki bi nakazovala na zvezo med tožnikom in Republiko Hrvaško v navedenem smislu. Fizična prisotnost je zgolj indic in nujni, vendar ne zadostni pogoj za uporabo koncepta varne tretje države. V obstoju le-te mora nahajanje vsebovati še določene vsebinske elemente, da bi zadostilo minimalnim standardom, ki jih za države članice določa Procesna direktiva. Tožena stranka se do tožnikovega nahajanja na Hrvaškem v smislu Procesne direktive ni opredelila. Razen tega tožena stranka ne more uporabiti koncepta tretje varne države, če pred tem ne ugotovi dejstva, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala prošnjo tožnika in da ne bo njegove prošnje na isti ali podobni pravni podlagi zavrgla in je ne bo vsebinsko obravnavala, ampak bo tožnika izročila naslednji državi, iz katere je tožnik morebiti prišel. V obravnavani zadevi pa tožena stranka presoje, ali bo Republika Hrvaška tožnika sprejela in njegovo prošnjo vsebinsko obravnavala, sploh ni opravila. V spisu je moč najti le obvestilo hrvaškim organom, da Slovenija prošnje tožnika ne bo vsebinsko obravnavala, ker obstajajo dokazi o zadrževanju tožnika na Hrvaškem. Tožena stranka ni pridobila obvestila hrvaških organov, da bodo tožnika sploh sprejeli. Sam ZMZ tega pogoja sicer ne zahteva, vendar je ZMZ potrebno razlagati v skladu s Procesno direktivo, Ženevsko konvencijo in Protokolom o statusu beguncev in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Po mnenju tožnika je določba „in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje“ v neskladju z mednarodnim pravom. Samo države članice EU so z Dublinsko uredbo sprejele posebna pravila, po katerih določijo, katera izmed njih je pristojna za obravnavo prošnje, vložene v katerikoli izmed njih. Navedena določba 60. člena ZMZ pa gre daleč preko tega okvira in poskuša za državo enostransko določiti neko tretjo državo. Republika Slovenija s svojo nacionalno zakonodajo ne more določati, katere druge države so pristojne za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. I U 1929/2010. Tudi iz sodbe ESČP v zadevi Amuur proti Franciji izhaja, da je z vidika učinkovitega sodnega varstva pomembno, da je država, kamor naj bi bili prosilci poslani ali naj bi tja odšli prostovoljno, pripravljena takšne prosilce sprejeti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Hkrati tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče izvršitev sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožeče stranke zoper izpodbijani akt. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi bila sodna presoja postopkov po konceptu varne tretje države s takojšnjo izročitvijo prosilcev taki državi v celoti izničena, saj z izročitvijo tuji državi tožnik ni več pod slovensko jurisdikcijo. Pri tem se tožnik sklicuje na sodne odločbe upravnega sodišča, kjer je bilo navedeno, da tožniki v teh primerih ne bi več izkazovali pravnega interesa, ker bi jim z izročitvijo varni tretji državi interes naknadno prenehal. Tudi če bi v upravnem sporu uspeli in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogli več izboljšati, ker se njihova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito. Izvršitev izpodbijanega sklepa bi tako kršila tožnikovo pravico do sodnega varstva in do pravnega sredstva, s tem pa je na podlagi uveljavljene sodne prakse tako upravnega kot vrhovnega sodišča podana pravno relevantna težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) kot pogoj za izdajo začasne odredbe o odložitvi izvršitve izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 63. člena določa, da v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. ZMZ v 60. členu določa, da je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Skladno z drugim odstavkom 61. člena ZMZ določi varno tretjo državo na podlagi kriterijev iz prvega odstavka tega člena Vlada Republike Slovenije. Vlada RS je Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik prišel iz Republike Hrvaške kot varne tretje države, kar pomeni, da se je tam nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato Republika Hrvaška pristojna za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da to, da se je tožnik nahajal na ozemlju Republike Hrvaške, izhaja iz dokumentacije in tudi njegovih lastnih navedb pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Pravilno je ugotovila, da tožniku ob vrnitvi na Hrvaško ne bi bilo kršeno načelo nevračanja, omejen dostop do azilnega postopka, prav tako pa ne bi bilo ogroženo njegovo življenje ali osebnost zaradi rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, in da se mu v času, ko se je nahajal na Hrvaškem, ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi lahko bil tam ogrožen.

Tožnik v tožbi očita, da tožena stranka ni ugotovila, da se je tožnik na Hrvaškem nahajal na način, ki bi med njim in tretjo varno državo vzpostavil zvezo, kot jo terja Procesna direktiva. Meni, da fizična prisotnost ni zadostni pogoj za uporabo koncepta varne tretje države. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite povedal, da je v kombiju pripotoval do Zagreba in v Zagrebu je prespal v neki hiši in bil en dan. Tam je organizator od njega zahteval, da zanj najame v svojem imenu rent-a-car. Odpeljal ga je do rent-a-car poslovalnice in tam je že bila pripravljena pogodba. Pogodbo je podpisal, dobil ključe in jih predal sprovajalcu. Glede na navedeno je po mnenju sodišča tožnik imel z Republiko Hrvaško več kot le mimobežen fizični kontakt, saj je tam prespal, prebil en dan in še podpisal pogodbo za rent-a-car. Iz tega nedvomno izhaja, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški in da je bila vzpostavljena zveza med tožnikom in varno tretjo državo. Po določilu 60. člena ZMZ zadostuje zgolj to, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo v varni tretji državi nahajal, ni pa določeno, na kakšen način bi se moral nahajati. Tožnik s tem v zvezi opozarja na določilo Postopkovne direktive, ki v 27. členu med drugim določa, da je uporaba koncepta varne tretje države možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, vključno pravil, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Vrhovno sodišče je že v večih svojih sodbah razlagalo, kako je treba razumeti Procesno direktivo. Pri tem Upravno sodišče primeroma navaja sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 80/2013 z dne 20. 3. 2013, kjer je Vrhovno sodišče navedlo, da je zveza med osebo, ki išče mednarodno zaščito in varno tretjo državo v smislu točke 2 (a) 27. člena Procesne direktive nedefiniran pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. V tem konkretnem primeru sodišče meni, da je vez med tožnikom in Republiko Hrvaško dovolj močno izkazana, da je možno šteti, da se je nahajal na območju varne tretje države, saj je treba upoštevati, da je na Hrvaškem prespal, bil ves dan in še podpisal pogodbo za najem avtomobila in ob upoštevanju vseh teh okoliščin je nedvomno mogoče šteti, da se je tožnik nahajal na območju varne tretje države. Torej ni šlo zgolj za fizično prisotnost. Zato so v konkretnem primeru izpolnjeni tudi vsebinski elementi. Do pojma „nahajanje“ se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu opredelila. Zapisala je, da se je tožnik na Hrvaškem nahajal en dan v zaprti hiši, kjer je prespal, naslednji dan je podpisal pogodbo za najem rent-a-car vozila. S tem je dovolj določno obrazložila, da se je tožnik na ozemlju Republike Hrvaške nahajal. Tožnik v tožbi tudi navaja, da tožena stranka ne more uporabiti koncepta tretje varne države, če pred tem ne ugotovi dejstva, da bo Hrvaška vsebinsko obravnavala prošnjo tožnika. S tem v zvezi tožnik navaja, da tožena stranka ni pridobila obvestila hrvaških organov, da bodo tožnika sprejeli. Sodišče meni, da ni potrebno, da bi morala tožena stranka predhodno posebej ugotavljati, ali bo Hrvaška vsebinsko obravnavala tožnikovo prošnjo. Tožnik ni predložil nobenega dokaza za to, da Hrvaška prošenj iz Slovenije vrnjenih prosilcev ne bi obravnavala po vsebini. S tem v zvezi sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2013 z dne 20. 3. 2013, kjer je Vrhovno sodišče navedlo, da institut varne tretje države ne more biti pogojevan z obstojem predhodno sklenjenega sporazuma med državama o tem, na kakšen način bo tretja varna država izvajala svoje pristojnosti oziroma izvrševala svoje predpise s področja mednarodne zaščite. V tej sodbi je sodišče zavzelo tudi stališče, da ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da bi morala tožena stranka posebej preverjati, ali bo Republika Hrvaška prošnjo tožnika dejansko vsebinsko obravnavala, saj zato v ZMZ ni pravne podlage.

Sodišče tudi meni, da 60. člen ZMZ ni v nasprotju z mednarodnim pravom. Uporaba inštituta varne tretje države, konkretno Republike Hrvaške, namreč ne more biti pogojevana z obstojem predhodno sklenjenega sporazuma med državama oziroma celo z enostransko zavezo Republike Hrvaške Sloveniji, na kakšen način bo izvajala svoje pristojnosti oziroma izvrševala svoje predpise s področja mednarodne zaščite. Sklenitev tovrstnega sporazuma med državama sicer lahko pripomore pri uresničevanju koncepta varne tretje države, ne more pa biti obvezen pogoj, saj tovrstnega sporazuma v zvezi z uresničevanjem tega koncepta ZMZ ne predvideva.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Sodišče je zahtevi za izdaji začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani akt že z dnem svoje izdaje postal izvršljiv, saj je v pravnem pouku navedeno, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Prošnja tožnika je bila zavržena, ker prihaja iz varne tretje države, to je Republike Hrvaške. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočnostjo te sodbe, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški. To pa bi imelo za tožnika pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočnostjo te sodbe in se v času do pravnomočnosti tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega ne bi več izkazoval pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški naknadno prenehal. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati, ker se njegova zadeva ne bi mogla več reševati v Republiki Sloveniji. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.