Jedro

Tožniku ni bila kršena ustavna pravica do poštenega sojenja (izhajajoča iz 22. člena URS in 6. člena EKČP), saj je sodba obrazložena, sodišče prve stopnje je na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, ki jo je mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino v višini 10.651,40 EUR, vse na TRR njegove pooblaščenke, v roku 15 dni pod izvršbo. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.“ ter v točki II izreka tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.887,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2. Zoper sodbo sta pritožbi vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) se pritožuje zoper odločbo v celoti, tožena stranka (v nadaljevanju toženec) pa se pritožuje zoper stroškovno odločitev. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo nepravilno odločitev, ko je najprej ugotovilo protipravno ravnanje toženca in pravno priznano škodo, nato pa je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja vzročne zveze zavrnilo. Pri tem ni upoštevalo splošnih načel obligacijskega prava, in sicer načela vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), načela zlorabe pravic (7. člen OZ) in načela prepovedi povzročanja škode (1. – 10. člen OZ). Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, določbo prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP), ki se nanaša na pravico do poštenega sojenja, 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in ustavno odločbo št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je toženec s svojim ravnanjem prekinil dotok vode do stanovanjske hiše tožnika, tako da je cev oziroma del cevi, ki je potekala pod njegovo hišo, samovoljno odstranil. Ugotovilo je, da bi toženec moral vzpostaviti dotok vode in da tega ni storil, zaradi česar je ravnal nedopustno in protipravno. Nato pa je popolnoma protislovno zaključilo, da med ravnanjem toženca in škodo ni vzročne zveze. Taka odločitev nasprotuje sama sebi in sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Zaradi nedopustnega ravnanja toženca so vodovodne cevi v tožnikovi hiši in od glavnega ventila do njegove hiše, zarjavele, v njih se je nabrala nečistoča, patogeni in druge obloge nedefiniranega izvora, zaradi česar v tožnikovi hiši ni več mogoče zagotoviti zdrave pitne vode. O tem je jasno izpovedal in zapisal izvedenec mag. S.B., katerega mnenja sodišče ni upoštevalo niti kot strokovne navedbe tožnika ter je svojo odločitev oprlo le na izvedensko mnenje M.L., ki ni sledila navodilom sodišča in ni opravila ogleda cevi s kamero, ampak je ravnala samovoljno. Sodišče prve stopnje njenega mnenja ne bi smelo upoštevati, ampak bi moralo imenovati drugega izvedenca. Sploh zato, ker se izvedenka ni strinjala z mnenjem mag. B., da je vodovodna instalacija v tožnikovi hiši propadla oziroma zarjavela po januarju 2014 prav zaradi prekinjene dobave vode. Sodišče prve stopnje se za ugovore tožnika zoper izvedensko mnenje ni zmenilo in je ravnalo pristransko in nepošteno (kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP) ter je zaključek o vzročni zvezi za tožnika v določeni meri absurden. Pritožba v nadaljevanju pojasnjuje telefonski klic toženca tožniku, razpravlja o računih za vodo, količini izlitja vode, pogovor s sosedi o le-tem ter o starosti cevi v toženčevi hiši. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec se pritožuje zoper stroškovno odločitev in sodišču prve stopnje očita, da je nepriznanje stroškov toženčevega pooblaščenca za odsotnost iz pisarne v času poti na sodišče in kilometrine protiustavno in v nasprotju z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Stranka ima ustavno zajamčeno pravico do zastopanja po odvetniku in prosto izbiro odvetnika, zato je v primeru uspeha v pravdi upravičena tudi do povračila stroškov. Toženec si je glede na naravo svojega dela (ko zelo veliko potuje v osrednjo Slovenijo) izbral pooblaščenca iz Ljubljane. Pritožba izpostavlja tudi nepriznanje stroškov vloge z dne 15. 12. 2015, za katero je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni pripravljalna vloga. Vsebina vloge so dodatna vprašanja izvedencu in ne gre za dokazni predlog, ampak za pripombe toženca, na katere naj izvedenec dodatno odgovori. Gre za pripravljalno vlogo, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo ovrednotiti v skladu s 3. točko tar. št. 19 OT. Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo stroškovne odločitve v smeri priznanja spornih stroškov.

3. Odgovora na pritožbi nista bila podana.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo tožnika grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter je razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je v postopku po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, da tožnik ni izkazal, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Sprejelo je celovito in popolno dokazno oceno, s katero se tožnik ne strinja, vendar to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni upoštevalo temeljnih načel obligacijskega prava, kršilo prvi odstavek 6. člena EKČP, 22. člen URS in ni upoštevalo odločbe ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (ki se med drugim ukvarja s pravico do poštenega sojenja), kar sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tožnikova pritožba.

7. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Tožniku ni bila kršena ustavna pravica do poštenega sojenja (izhajajoča iz 22. člena URS in 6. člena EKČP), saj je sodba obrazložena, sodišče prve stopnje je na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, ki jo je mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve je razvidno, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z argumenti tožnika in jih obravnavalo, tako da ni dvoma o tem, da bi jih morda prezrlo, kot neuspešno zatrjuje pritožba tožnika. Očitki, da „sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca B. kot strokovnih navedb strank, ampak ga sploh ni upoštevalo, saj je svojo odločitev subjektivno oprlo zgolj in izključno na izvedensko mnenje izvedenke M.L.“, zaradi česar naj bi kršilo 22. člen URS, niso utemeljeni. Kot je razvidno iz pritožbe, tožnik ne upošteva, da „izvedenec“ B. v konkretnem primeru ni bil s strani sodišča postavljen izvedenec, ampak je tožnik pri njemu naročil izdelavo mnenja pred pravdo, zaradi česar je sodišče prve stopnje to mnenje pravilno upoštevalo le kot del strankinih navedb in S.B. zaslišalo kot pričo (kar ni ustno podajanje izvedenskega mnenja). Zaradi tega se pritožba povsem zmotno sprašuje, „zakaj in na podlagi česa je sodišče svojo sodbo sprejelo zgolj in izključno na podlagi izvedenskega mnenja postavljene izvedenke in zakaj je samo njeno mnenje v konkretnem primeru verodostojno, zakaj mnenje izvedenca B. ni?“. Pred pravdo pridobljeno strokovno mnenje, s katerim nasprotna stranka ne soglaša, namreč nima statusa izvedenskega mnenja v postopku, kot ga mnenju S.B. zmotno pripisuje tožnik. Posledično sodišče prve stopnje ugotovitev S.B. pravilno ni obravnavalo enako kot ugotovitev izvedenke M.L., ki je bila v konkretnem primeru s strani sodišča postavljena izvedenka.

8. Pritožba tožnika je neutemeljena tudi v delu, kjer podaja pripombe v zvezi z izvedenskim mnenjem in našteva nepravilnosti, ki naj bi jih storila izvedenka L. Tožnik je imel možnost pripombe na izvedensko mnenje podati tekom postopka, kar je tudi storil. Ker se z izvedenskim mnenjem izvedenke L. ni strinjal, je sodišče prve stopnje izvedenko pozvalo, da poda dopolnitev le-tega. Ko se tožnik ni strinjal niti z dopolnitvijo mnenja, ga je sodišče prve stopnje pozvalo (poziv na list. št. 142 spisa), da naj se izjasni, ali predlaga ponovno dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke L. v smeri pridobitve laboratorijskih preiskav oziroma ali predlaga pritegnitev novega izvedenca. Tožnikova pooblaščenka je z dopisom z dne 20. 12. 2017 (list. št. 151) sodišče prve stopnje obvestila, da tožnik predlaga pritegnitev novega izvedenca. Ker predujma za izvedensko mnenje v znesku 700,00 EUR ni plačal (poziv sodišča na list. št. 152), čeprav je bil opozorjen na posledice, če tega ne stori1, je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza pravilno opustilo. Tožnik je imel možnost takšno odločitev grajati na naroku za glavno obravnavo z dne 5. 4. 2018, česar ni storil in je pritožba v tej smeri neupoštevna (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil dotok vode iz javnega vodovoda do tožnikove hiše prekinjen na toženčevi nepremičnini, ko je toženec ob sanaciji posledic poplave, ki jo je povzročil pok cevi zaradi dotrajanosti vodovodne inštalacije, odstranil del cevi, ki je potekal pod njegovim objektom proti tožnikovi hiši. Toženec bi, ob odstranjevanju posledic vdora vode iz počene cevi in sanaciji stanja, moral vzpostaviti ponoven dotok vode do tožnikove stanovanjske hiše. Pri odločitvi je izhajalo iz temeljnega načela obligacijskega prava – da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo iz 10. člena OZ ter ugotovilo, da toženec kljub temu ni naredil vsega, kar bi moral in kar je bilo v njegovi moči (npr. odstranjen del cevi nadomestil z novo), da bi ponovno vzpostavil dotok vode do tožnikove nepremičnine. Ker je to opustil, je ravnal nedopustno. Nima prav pritožba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo temeljnih načel obligacijskega prava, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da jih je upoštevalo. Tako je iz točke 12 obrazložitve razvidno, da je upoštevalo, da je eno izmed temeljnih načel odškodninskega prava oškodovančeva dolžnost preprečitve nastanka škod in zmanjševanja škode, kar pa ne pomeni, da povzročitelj škode nima v zvezi z nastalo škodo ali s še vedno nastajajočo škodo nobenih obveznosti. K zmanjševanju škode ali preprečevanju nadaljnje škode ga zavezuje že splošna prepoved povzročanja škode in je primarno zavezan k odpravi vzroka za nastanek škode ter ne more zahtevati od oškodovanca, da preprečuje ali zmanjšuje škodo namesto njega. Sodba in postopanje sodišča prve stopnje prav tako ne izkazuje (sicer zgolj pavšalno očitane) zlorabe pravic (7. člen OZ) ali kršenja načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), česar tožnik niti ne obrazloži. 10. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana prva izmed predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ), in sicer, da je toženec ravnal nedopustno, je v nadaljevanju ugotavljalo, ali so podane tudi ostale predpostavke. Izvedensko mnenje izvedenke L. je dalo podlago za zaključek, da je bila vodovodna instalacija v tožnikovi stanovanjski hiši že pred januarjem 2014 zaradi starosti, slabega vzdrževanja in redke uporabe vode dotrajana in potrebna zamenjave ter ni več omogočala dobave zdravstveno neoporečne vode. Na tožniku je bilo materialno dokazno breme tako glede obstoja škode kot tudi glede vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženca in nastalo škodo.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvedenka ni potrdila tožnikovih navedb, da je od januarja 2014 dalje prekinjena dobava vode imela kvarne vplive na vodovodno instalacijo. Posledično je pravilen zaključek, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in škodo na vodovodni instalaciji v tožnikovi hiši, katere nastanek le-ta zatrjuje v predmetnem postopku. Posledica toženčevega ravnanja je drugačna, in sicer, da tok vode ni bil vzpostavljen. To pa, glede na ugotovitve v postopku, ni imelo vpliva na stanje vodovodnega omrežja, kot bi ga rad prikazal tožnik, zato sodišče druge stopnje soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva nov hišni vodovod in položitev novega vodovoda na novi trasi od njegove hiše do javnega vodovoda, ni utemeljen. Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje zaključek, da do poslabšanja kvalitete vodovodne inštalacije oziroma do stanja, da je le to treba zamenjati z novo (kar vrednostno predstavlja tožbeni zahtevek), ni prišlo zaradi tega, ker voda po tožnikovih vodovodnih ceveh od januarja 2014 ni tekla. Škodljivo ravnanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in škoda, povrnitev katere zahteva tožnik, zato nista v vzročni zvezi. Toženec je sicer res prekinil dovod vode in bi moral le-tega ponovno vzpostaviti (kar ni predmet obravnavanega tožbenega zahtevka), ampak to dejanje ni povzročilo škode, povrnitev katere zahteva tožnik, saj je izvedenka ugotovila, da je bilo stanje vodovodne napeljave enako že leta 2014, oziroma da je bila takrat vodovodna napeljava že amortizirana. Sodišče je tudi pravilno opozorilo, da je do izlitja vode v januarju 2014 in do prekinitve dotoka vode, prišlo tudi zaradi opustitev dolžnih ravnanj tožnika, ki bi moral svoj del vodovodne napeljave vzdrževati in, v posledici poka cevi, s tožencem aktivno sodelovati pri vzpostavitvi ponovne oskrbe z vodo (oškodovančeva dolžnost preprečitve nastanka škode in zmanjševanje škode, kot eno izmed temeljnih načel nastanka škode).

12. Glede na obrazloženo, tožniku ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati2, da je neustrezno stanje vodovoda, ki terja njegovo zamenjavo z novimi cevmi, v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

13. Tožnik v pritožbi navaja številne pritožbene novote (telefonski klic toženca tožniku, računi za vodo, količina izlitja vode in pogovor s sosedi o le-tem, starost cevi v toženčevi hiši), ki glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP niso dopustne in jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

14. Tudi toženčeva pritožba ni utemeljena, saj se neutemeljeno zavzema za spremembo stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da vloga toženca z dne 15. 12. 2015 ni pripravljalna vloga, ampak dokazni predlog (50 točk po tar. št. 19/4 OT), saj je v njej toženec posredoval vprašanja za izvedenca. Prav tako je pravilno upoštevalo, da so stroški za odsotnost iz pisarne v času poti na sodišče in kilometrine nastali zaradi sedeža toženčevega pooblaščenca zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek. Upoštevaje, da ima toženec ustavno zagotovljeno pravico do zastopanja po odvetniku in do proste izbire odvetnika, je (upoštevaje veljavno sodno prakso) pravilno zaključilo, da narava mandatnega razmerja v konkretnem primeru ne opravičuje naložitve presežka stroškov v breme nasprotne stranke. Stranka si lahko v postopku prosto izbere svojega pooblaščenca – tudi iz območja drugega (višjega) sodišča, vendar to pomeni, da mora zaradi tega višje stroške kriti sama, saj bi v nasprotnem primeru, če bi bili tudi ti višji stroški naloženi v plačilo nasprotni stranki, to porušilo ravnovesje med položajema pravdnih strank.

15. Po obrazloženem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso podane vse predpostavke (krivdne) odškodninske odgovornosti, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna ter je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V kolikor predujem v postavljenem roku ne bo založen, bo sodišče izvedbo tega dokaza v skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZPP opustilo. 2 Sodišče je pravilno upoštevalo, da je dokazni standard za dokazovanje vzročne zveze nižji - ne zahteva se prepričanje, pač pa nadpolovična verjetnost - vendar tudi ta v konkretni zadevi ni dosežen.