Jedro

Tožeča stranka je torej svojo pravico uveljavljala v pravdi VIII Pg 575/95, čeprav ne s pobotnim ugovorom, temveč z nasprotno tožbo, ki pa je prav tako način, s katerim se tožena stranka upira plačilu vtoževane terjatve prevzemnika posla (nasprotno tožene stranke), ker pričakuje pobot svoje terjatve z njegovo terjatvijo. Smisel določbe

2. odstavka 616. člena ZOR je namreč omogočiti naročniku, ki je sicer zamudil rok za vložitev tožbe po 1. odstavku 616. člena ZOR, da kljub zamudi lahko zahteva znižanje plačila in povračilo škode, v kolikor prevzemnik posla proti njemu uveljavlja zahtevek za plačilo. Vendar pa tožena stranka lahko uveljavlja svoje pravice (do znižanja plačila in do povračila škode) iz 2. odstavka 616. člena ZOR le do višine tožbenega zahtevka prevzemnika.

Pri uveljavljanju pravic po 2. odstavku 616. člena ZOR pa se izkaže kot pravno odločilno, ali je naročnik o napakah pravočasno obvestil prevzemnika in za kakšne napake je šlo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati znesek 72.578.625,60 SIT z obrestmi ter stroške postopka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati stranskemu intervenientu I.G. d.o.o., Grosuplje njegove pravdne stroške v višini

480.000,00 SIT z obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma (smiselno), da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki 11.12.1989 sklenili pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala in prevzela izvedbo kompletnega izvajalnega inženeringa za finalizacijo objekta Tenis Center v K.. Ugotovilo je, da je med strankama nesporno, da je bil dne 23.7.1991, po dveh tehničnih pregledih, napravljen dokončni obračun, v katerem se je tožena stranka zavezala odpraviti ugotovljene napake po zapisniku o tehničnem pregledu z dne 7.5.1991, naročnik pa plačati preostale neporavnane obveznosti. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka leta 1991/92 objekt sama spremenila v igralniško dejavnost, da je objekt obratoval najkasneje od konca leta 1992 dalje, da je tožeča stranka v letu 1995 opravljala nova adaptacijska dela ter, da je bila v zadevi VIII Pg 577/95 izdana sodba, po kateri je bil tožnik dolžan plačati toženi stranki

352.451,71 DEM v tolarski protivrednosti s pripadki. Ocenilo je, da je bila primopredaja del opravljena s sestavitvijo dokončnega obračuna, najkasneje in nedvomno pa z začetkom uporabe objekta s strani naročnika, torej takoj v začetku leta 1993. Nadalje je zaključilo, da je tožnik glede na to, da lahko naročnik (tožeča stranka) skladno s 616. členom ZOR sodno uveljavlja svoje pravice (iz naslova odgovornosti za stvarne napake) v roku enega leta od takrat, ko je obvestil prevzemnika dela o napakah izvršenega posla, predmetna tožba pa je bila vložena šele leta 1997, v tem delu prekludiran, svoje pravice iz 2. odstavka 616. člena ZOR pa bi lahko uveljavil v pravdi VIII Pg 577/95. Zaključilo torej je, da je tožeča stranka zamudila rok za sodno uveljavljanje svojih pravic ter da teh ni uveljavljala na način, določen v 2. odstavku 616. člena ZOR, to je z ugovorom zoper zahtevek prevzemnika za plačilo (ki pa ga je mogoče vložiti tudi po izteku roka iz 1. odstavka 616. člena ZOR). Zaključki prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice naročnika (tožeče stranke) po

2. odstavku 616. člena ZOR, so zmotni. Pritožnik utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da "ni upoštevalo načina vložitve tožbe".

Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je bila tožba v tej zadevi vložena kot nasprotna tožba v postopku, ki se je vodil pod opr. št. VIII Pg 577/95, kjer je nasprotno tožena stranka G. p.o. zahtevala od nasprotno tožeče stranke M.B. plačilo tolarske protivrednosti

372.450,71 DEM s pripadki. Oba spora izvirata iz pogodbe št. 11/1129-89, sklenjene med pravdnima strankama dne 11.12.1998. V času vložitve nasprotne tožbe (17.2.1997) postopek v zadevi VIII Pg 577/95 še ni bil v celoti pravnomočno zaključen, saj je bila prvostopna sodba delno razveljavljena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.

št. Cpg 1575/93 z dne 31.8.1995 in sicer glede plačila zamudnih obresti od vtoževanega zneska 352.450,71 DEM v tolarski protivrednosti, prvostopno sodišče pa je o navedenih obrestih ponovno odločilo s sodbo opr.št. VIII Pg 577/95 dne 6.1.1999. Tožeča stranka je torej svojo pravico uveljavljala v pravdi VIII Pg 575/95, čeprav ne s pobotnim ugovorom, temveč z nasprotno tožbo, ki pa je prav tako način, s katerim se tožena stranka upira plačilu vtoževane terjatve prevzemnika posla (nasprotno tožene stranke), ker pričakuje pobot svoje terjatve z njegovo terjatvijo. Smisel določbe

2. odstavka 616. člena ZOR je namreč omogočiti naročniku, ki je sicer zamudil rok za vložitev tožbe po 1. odstavku 616. člena ZOR, da kljub zamudi lahko zahteva znižanje plačila in povračilo škode, v kolikor prevzemnik posla proti njemu uveljavlja zahtevek za plačilo. Vendar pa tožena stranka lahko uveljavlja svoje pravice (do znižanja plačila in do povračila škode) iz 2. odstavka 616. člena ZOR le do višine tožbenega zahtevka prevzemnika.

Prvostopno sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožeča stranka ni uveljavljala pravic po 2. odstavku

616. člena ZOR ter da je zato zaradi poteka enoletnega roka iz 1. odstavka 616. člena ZOR prekludirana za vložitev tožbe.

Pri uveljavljanju pravic po 2. odstavku 616. člena ZOR pa se izkaže kot pravno odločilno, ali je naročnik o napakah pravočasno obvestil prevzemnika in za kakšne napake je šlo (skrite ali očitne).

Naročnik se namreč v skladu z določbo 2. odstavka 615. člena ZOR po dveh letih od prevzema opravljenega posla ne more več sklicevati na skrite napake. Zato po poteku navedenega roka tudi ne more več uveljavljati svojih pravic po 2. odstavku 616. člena ZOR, v kolikor se nanašajo na skrite napake.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka prekludirana za uveljavljanje zahtevkov iz naslova skritih napak. Prvostopno sodišče je pravilno kot nesporno ugotovilo, da sta pravdni stranki napravili dokončni obračun dne 23.7.1991. Na podlagi ugotovitev, da je bil napravljen dokončni obračun ter neprerekanega dejstva, da se objekt uporablja že od konca leta 1992, pa je tudi (upoštevaje določbe Posebnih gradbenih uzanc) pravilno zaključilo, da je bila primopredaja (prevzem) objekta opravljena najkasneje koncem leta 1992 ter da je upoštevaje navedeno dvoletni rok za sklicevanje na skrite napake po 2. odstavku 615. člena ZPP potekel že koncem leta 1994. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka zamudila tudi enomesečni rok za grajanje po 1. odstavku 615. člena ZOR. Tožeča stranka torej zahtevkov iz naslova skritih napak nima.

Ob povedanem se izkaže kot odločilno le, ali je tožeča stranka pravočasno grajala očitne napake. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka trdila, da je bil tehnični pregled objekta dvakrat, dne 14.8.1990 in 7.5.1991, da so bile obakrat ugotovljene napake in pomanjkljivosti v izvajalčevem delu, da sta stranki dne 23.7.1991 napravili končni obračun ter da se je v tem obračunu tožena stranka zavezala, da bo vse napake, ugotovljene pri tehničnem pregledu, odpravila, vendar pa potem tega še do danes ni storila. Zato je bila tožeča stranka primorana sama reševati vse probleme z odpravljanjem napak. Tožeča stranka je torej trdila, da je bila tožena stranka o napakah obveščena že ob tehničnem pregledu. V dokaz teh trditev se je sklicevala na zapisnika o tehničnem pregledu z dne 14.8.1990 in

7.5.1991, na izvedensko mnenje, predlagala je svoje zaslišanje in zaslišanje izvedenca gradbene stroke. Prvostopno sodišče se s temi trditvami ni ukvarjalo. Niti se ni ukvarjalo s trditvami tožene stranke, da je del napak odpravila že pred primopredajo, da je odpravo napak, za katere bi tožena stranka eventuelno bila lahko odgovorna, preprečila sama tožeča stranka, ki ni plačala dolga po končnem obračunu, vsled česar je bila tožena stranka primorana ustaviti izpolnjevanje garancijskih obveznosti ter uveljaviti ugovor neizpolnitve. Ker pa je za odločitev o tožbenem zahtevku odločilno, ali je tožeča stranka pravočasno grajala očitne napake, ki jih zatrjuje oziroma v zvezi s tem, ali so bile le-te toženi stranki znane že ob tehničnem pregledu, ali jih je tožena stranka odpravila in če ne, zakaj ne, prvostopno sodišče pa se s temi trditvami ni ukvarjalo, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je prvostopno sodišče sicer ugotovilo, da tožeča stranka ni ravnala v skladu z določbo 620. člena ZOR, saj ni dovolila toženi stranki, da eventuelne napake odpravi in ji zato ni dala primernega roka, kar pa je v nasprotju s trditvami tožeče stranke, da se je tožena stranka zavezala, da bo vse napake, ugotovljene pri tehničnem pregledu odpravila, vendar tega do danes ni storila. Tožeča stranka je trdila, da je nekajkrat opomnila toženo stranko na ugotovljene napake, jo pozvala, naj jih odpravi ter jo pozvala na mirno reševanje spora. Tožeča stranka je v dokaz teh trditev predlagala, da se jo zasliši. Prvostopno sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo. Zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovilo, kar pa se izkaže kot neodločilno glede na način uveljavljanja pravic tožene stranke (po 2.odstavku 616.člena ZOR), pri katerem je relevantno le, ali je tožena stranka pravočasno grajala napake.

Pritožbeno sodišče pa se strinja z razlogi za zaključke prvostopnega sodišča, zakaj ni sledilo trditvi tožeče stranke, da je bilo dne

19.1.1996 z zapisnikom obeh strank nesporno ugotovljeno, da obstajajo na objektu napake, ki so posledica prejšnje nesolidne gradnje.

Soglaša tudi z zaključki prvostopnega sodišča, da tožena stranka glede na neprerekano trditev, da ni bila projektant, za napake, ki so posledica napak v projektu, ne odgovarja (v kolikor ne gre za situacijo iz 3. odstavka 606. člena ZOR v zvezi s 641. členom ZOR).

Neargumentirani pa so zaključki prvostopnega sodišča, da se tožeča stranka ni spuščala v dokazovanje same škode. Tožeča stranka se je namreč pri opredeljevanju škode in višini le te sklicevala na mnenje izvedenca. Tega prvostopno sodišče ni ocenilo. Zaključilo je le, da je tožeča stranka objekt prodajala in tudi prodala, ni pa navedla, koliko manj je iztržila zaradi eventualne škode. Prvostopno sodišče pa ni ocenjevalo vtoževanega zahtevka v smislu določbe 621. člena ZOR, po katerih se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Zato je dejansko stanje tudi v tem delu nepopolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Prvostopno sodišče naj v ponovljenem postopku upošteva ugotovitve in napotke pritožbenega sodišča, kot so razvidni iz gornje obrazložitve.

V smeri popolne razjasnitve dejanskega stanja naj se opredeli do pravno odločilnih (že podanih) trditev pravdnih strank, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče in po potrebi izvede predlagane dokaze.

Nato pa naj o tožbenem zahtevku ponovno odloči.