Jedro

Delavec je upravičen do osnovne plače po višini interne obračunske osnove za njegovo delovno mesto in ne le do (nižje) plače v višini izhodiščne plače za tarifni razred, določene s KP dejavnosti. Kasneje sprejata panožna kolektivna pogodba ne razveljavlja internih aktov delodajalca v zvezi s plačo, če se delavčeva pogodba o zaposlitvi sklicuje na interne akte.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se znesek stroškov 334.024,70 SIT v 4. tč. III. dela izreka izpodbijane sodbe zniža na 71.600,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožničinemu skrčenemu končnemu zahtevku za plačilo razlike plače za čas od 1.1.1992 do 29.9.1992 in ob zavrnitvi toženkinega pobotnega ugovora za vrnitev po KP preveč plačane plače toženi stranki naložilo, da tožnici izplača 87.562,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.3.1994 dalje do plačila, ob sočasnem obračunu in odvodu davka in prispevkov na ta neto znesek, zavrnilo pa razliko do končno zahtevanih 95.554,80 SIT in obrestni zahtevek od dosojene glavnice za čas pred 6.3.1994. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne 334.024,70 SIT stroškov postopka.

Zoper ugodilni del gornje sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V prvi vrsti graja odločitev o stroških in opozarja, da je dejansko tožnica pred sodiščem prve stopnje uspela z manj kot polovico prvotnega zahtevka in bi moralo sodišče to upoštevati pri odločitvih o stroških postopka. Vztraja, da bi moralo prvostopno sodišče upoštevati triletni zastaralni rok tudi za zastaranje vtoževane glavnice, zanika vezanost tožene stranke na določbe KP za dejavnost tekstilne industrije, zanika pomen plačilnih grup pri toženi stranki vse od uveljavitve KP dalje in graja razumevanje določb o nagrajevanju po rezultatih dela s strani sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena le glede stroškov postopka.

Iz razlogov izpodbijane sodbe in spisu priloženih tabel o izračunu razlike plače, ki jih je tožnica predložila v ponovljenem postopku (priloga A 8 - A 10 spisa) izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tožnici dosodilo razliko plače dejansko zgolj iz razloga, ker je štelo, da gre tožnici plača po 12. plačilni grupi, oz. grupi dela, upoštevaje pri tem, da je bilo tožničino delovno mesto uvrščeno v V. tarifni razred, da je bila pri toženi stranki kot začetna plačilna grupa za ta tarifni razred opredeljena 9. plačilna grupa in je zato za 9. plačilno grupo kot izhodišče za obračun plače veljala po kolektivni pogodbi določena izhodišča plača za V. tarifni razred, za 12. plačilno grupo, v katero je bilo uvrščeno tožničino delovno mesto, pa temu ustrezno za 26,4 % višja osnova za obračun tožničine plače. Tako izhodišče za obračun tožničine plače pri toženi stranki je v celoti utemeljeno.

Ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da za toženo stranko ne veljajo KP, pri sklepanju katerih tožena stranka ni neposredno sodelovala. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v 112. in 114. členu izrecno določa veljavnost SKPG na ravni RS in predvideva KP za področje dejavnosti, čeprav pri sklepanju teh KP ne sodelujejo neposredno posamezni delodajalci, temveč le njihove asociacije. Tako sta v spornem obdobju za toženo stranko veljali Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 31/90) in KP za tekstilno industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 19/91).

Prav tako ni mogoče slediti navedbam tožene stranke, da so plačilne grupe oz. grupe dela pri toženi stranki po uveljavitvi KP postale brezpredmetne, saj so ob istočasni navedbi tarifnih razredov iz KP izrecno vsebovane v pregledu razvrstitve del z dne 13.11.1990 (ko je SKPG že veljala), ki ga je posredovala tožena stranka (priloga B 1 spisa), na višino osnovne plače na podlagi 12. plačilne grupe (grupe dela) pa se sklicuje tudi tožničina pogodba o zaposlitvi z dne 5.10.1991 (priloga B 2 spisa).

Toženka izrecno ne izpodbija ugotovitve, da je bila osnova tožničine plače v 12. grupi dela za 26,4 % višja od izhodiščne plače po KP dejavnosti za V. tarifni razred, upoštevaje, da so bile najnižje osnove plače iz tega tarifnega razreda uvrščene (ovrednotene) v 9. grupi dela. Tudi sam izračun tožničinega prikrajšanja med dejansko izplačano plačo v spornih mesecih in pripadajočo plačo po 12. grupi dela, upoštevaje siceršnjo višino izhodiščne plače za V. tarifni razred po KP dejavnosti, je ustrezno specificiran po mesecih in prepričljiv (priloga A 10 spisa).

Pritožbeno sodišče soglaša, da za terjatve iz naslova plače v spornem obdobju ni bil določen poseben zastaralni rok, tako da je prišel v poštev le splošni 5-letni zastaralni rok in v okviru le tega je sodišče v tem primeru tudi odločalo o zahtevku.

Utemeljena pa je pritožba glede stroškov postopka. Vse do skrčitve zahtevka v pismeni vlogi z dne 7.9.2001 je tekel spor zaradi plačila 210.714,00 SIT. Ob uravnoteženih stroških za zastopanje obeh strank po odvetnikih in ob dejstvu, da je tožnica uspela z manj kot 1/2 prvotno vtoževanega zneska, bi moralo prvostopno sodišče vse do skrčitve zahtevka ustrezno priznati tudi toženkine stroške postopka. Po medsebojnem pobotanju glede na manj kot polovični uspeh se v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP izide, da sta dolžni stranki trpeti vsaka svoje dotedanje stroške. Tako je tožena stranka dolžna povrniti tožnici le stroške, ki so tožnici nastali po skrčitvi zahtevka, s katerim je potem v pretežni meri uspela. Gre za stroške za sestavo pripravljalnega spisa in dveh pristopov na obravnavo, vključno z zamudo časa, kar znese skupno 510 točk po Odvetniški tarifi v vrednosti 51.000,00 SIT, oz. skupaj z DDV v vrednosti 61.200,00 SIT, stroške prihoda odvetnika na sodišče na dve obravnavi v znesku 5.400,00 SIT in stroške za izračun tožničine razlike plače, ki je bil uporabljen ob izdaji izpodbijane sodbe, v znesku 15.000,00 SIT. Skupaj znašajo torej utemeljeni stroški, do povrnitve katerih je glede na izid spora upravičena tožnica, 71.600,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke znesek stroškov 334.024,70 SIT v 4. tč. III. dela izreka izpodbijane sodbe znižalo na gornji znesek, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.