Jedro

Dokazni postopek je namenjen preverjanju pravilnosti zatrjevanih dejstev, ne pa njihovemu ugotavljanju.

Sodišče je dokazovanje izvedlo upoštevajoč načelo proste presoje, pri čemer je ustrezno zagotovilo sorazmernost med sodnim varstvom pravic strank in načelom pospešitve in ekonomičnosti postopka. Tožencu zato tudi ni bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec tožnici dolžan plačati 636,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe, ter ji povrniti 481,44 EUR pravdnih stroškov.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi kršitve ustavne pravice do sodnega varstva, bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Netočen je zapis sodišča, da sporazum o oblikovanju etažne lastnine še ni bil sklenjen, ker manjka overitev podpisa toženca. Iz listin izhaja, da na njem sploh ni njegovega podpisa. Čisto ugibanje predstavlja ugotovitev, da pripomb na razna opravljena dela ni bilo, kar je nemogoče ugotoviti brez preiskave poslovnih prostorov tožnice in zaslišanja prič. Sodnica bi morala opaziti, da so zbori etažnih lastnikov sklepčni le zato, ker si posamezni etažni lastniki pridobijo pooblastila drugih solastnikov, zato njegove odsotnosti ni mogoče problematizirati. Ni jasno, kako lahko ostali solastniki korektno presojajo o ustreznosti čiščenja, če jih nikoli ni doma. Nemogoče je ugotoviti, kakšen je strošek ogrevanja za posamezno stanovanjsko enoto, če tožnica ne predloži dokumentov, izvedenec pa ni bil postavljen. Tožnica ni uspela izkazati, kako je prišla do vrednosti akontacij, ki so navedene na računih, saj za izračun manjkajo potrebni korekturni faktorji in odčitki delilnikov z vseh radiatorjev. Priča A. A. je priznal, da v stanovanju nima toliko radiatorjev, kot bi jih moral imeti, zato tudi nima nameščenih dovolj delilnikov, kar izkazuje nepravilnost razdelitve stroškov.

3.Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ker je predmet spora denarni znesek, ki ne presega 2.000 EUR, gre za spor majhne vrednosti v smislu določb 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tovrstnih sporih so pritožbeni razlogi omejeni, in sicer je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Neupoštevne so zato pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik graja dokazno oceno sodišča prve stopnje (konkretizirano le izpoved priče A. A.) ter posledično ugotovljeno dejansko stanje in vztraja pri svojih pavšalnih zaključkih o nepravilnem obračunavanju ogrevanja ter slabo izvedenem čiščenju.

6.Nerazumljiva je pritožbena navedba glede vprašanja sklenitve sporazuma o oblikovanju etažne lastnine, saj se postopek ni nanašal na ugotavljanje tega dejstva in se sodišče do njega tudi ni opredeljevalo. Prav tako toženec ne more uspeti z ugibanjem o tožničinem domnevnem prikrivanju poslovnih listin, kar naj bi utemeljevalo njene napačne obračune.

7.Dokazni postopek je namenjen preverjanju pravilnosti zatrjevanih dejstev, ne pa njihovemu ugotavljanju. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi 7. točke sodbe podrobno pojasnilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo, tem razlogom pa pritožnik konkretizirano ne nasprotuje. Ker toženec v postopku kljub opozorilu tožnice ni navedel, katere trditve bi lahko potrdila izpoved posamezne priče, je sodišče dokaz z njihovim zaslišanjem utemeljeno zavrnilo. Pritožnik tudi ni podal trditev o konkretnih napakah pri obračunu ogrevanja, temveč so te ostale na ravni pavšalnih domnev in ugibanj, zato je sodišče pravilno zavrnilo tudi dokaz z izvedencem, za katerega toženec ni navedel niti strokovnega področja. Sodišče je dokazovanje izvedlo upoštevajoč načelo proste presoje, pri čemer je ustrezno zagotovilo sorazmernost med sodnim varstvom pravic strank in načelom pospešitve in ekonomičnosti postopka. Tožencu zato tudi ni bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva.

8.Ker pritožba toženca ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka, in sicer 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, povečanih za 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 186,66 EUR.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 442, 458

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.