Jedro

Tožnica je v relevantnem času za priznanje statusa vojnega veterana opravljala delo administrativnega referenta s povečanim obsegom nalog, vendar z njihovim opravljanjem ni bila dejansko vključena v opravljanje nalog in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije.

Opravljanja dolžnosti v svojstvu organizatorja maneverske strukture narodne zaščite tožnica v postopku ni izkazala, niti ni izkazala, da je naloge opravljala na podlagi odločitve organizatorja manevrske strukture. Pomoč možu, organizatorju manevrske strukture, pa po presoji sodišča ne zadošča za priznanje statusa na podlagi 2. oz. 5. odstavka 2.a člena ZVV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Šentjur pri Celju je z izpodbijano odločbo, št. 130-188/2011-232 z dne 7. 11. 2011, odločila, da se A.A. ne prizna status vojnega veterana in se zavrne vpis v evidenco vojnih veteranov (1. točka izreka) in v 2. točki izreka odločila, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2. Gabrijela Bevc je 29. 3. 2011 vložila zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. V izjavi dani na zapisnik dne 4. 5. 2011 je povedala, da je bila v času vojne za Slovenijo zaposlena na Postaji prometne milice B. (v nadaljevanju PPM), kot vodja administracije in je poleg rednih delovnih zadolžitev v času vojne za Slovenijo opravljala tudi dodatne naloge povezano z obrambo RS in sicer po odredbi komandirja PPM B., ki je imel pooblastilo republiškega sekretarja za notranje zadeve, med drugimi nalogami je opravljala tudi oskrbo policijskih enot na terenu. Pojasnila je tudi, da na območju Policijske uprave Celje (PU), kamor sodi tudi delovno področje PPM B., dejansko ni bilo konkretnih oboroženih spopadov, vprašanje časa pa je bilo, kdaj bi do njih prišlo. Kot pripadnica policijskih enot je izvajala tudi naloge povezane z borbenimi dejstvi, saj blokado vojašnice razume kot borbeno dejstvo, ker bi lahko prišlo do spopada z JLA. Nadalje je PPM spremljala različne kolone zajetnih vojakov, transporte enot TO in prevoze materialov JLA, ki so prihajali iz drugih delov Jugoslavije, za borbeno delovanje PPM pa so se pripravljali pred posegom JLA. Bila je neposredno angažirana z urejanjem obrambnih in varnostnih načrtov, pisanjem vpoklicev za rezervne miličnike, skrbela je za urejanje in vodenje dokumentacije o aktivnih in rezervnih miličnikov ter dokumentacije o delovanju PPM v tem obdobju. V skladu z izdelanim načrtom PPM z orožjem je bila vključena tudi v izvajanje tega načrta, ker je orožje dobro poznala. Z mobilizacijo rezervnih miličnikov je dobila še dodatne obveznosti opravljanja različnih zadev, ki so se nanašale na status miličnikov, od vodenja evidence prisotnosti, sprotnega obračunavanja in plačevanje različnih stroškov ter opremljanja z raznovrstno opremo. Pomagala je pri vzdrževanju opreme, kot je čiščenje orožja, polnjenje baterijskih svetilk in akumulatorjev UKV postaj. Njeno delo je bilo pogojeno s takratnimi razmerami, ker na PPM ni bilo nobenega vodstvenega delavca ali policista. Tako je sprejemala depeše, stranke, telefonska naročila in je nihče ni spraševal, ali je pooblaščena uradna oseba ali le vpoklicana. Meni tudi, da je bila pripadnica maneverske strukture narodne zaščite UNZ Celje, saj jo je mož C.C., ki je bil organizator MSNZ na UNT angažiral, da je doma po telefonu sprejemala sporočila njihovih sodelavcev iz TO in drugih služb ter jim posredovala določena obvestila. Prve dni oktobra 1990 jo je angažiral tudi pri izdelavi tajnega načrta, po katerem naj bi ukrepali zoper nekatere oficirje JLA v Celju in še nekaterih krajih. Pri tem načrtu so sodelovali še D.D., E.E. in F.F. Zaradi navedenega ugotavlja, da izpolnjuje pogoje po e. točki 2. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), izpolnjuje pa tudi status vojnega veterana po 2.a členu istega zakona, po drugem in še posebej po petem odstavku istega člena.

3. V postopku se je upravni organ seznanil z vsebino potrdila Ministrstva za notranje zadeve, Policijske uprave, št. 130-5/2011/2 (3A21-5) z dne 23. 3. 2011, iz katerega je razvidno, da je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991, opravljala naloge pri obrambi Republike Slovenije, kot delavka PU Celje, ki je opravljala naloge povezane z oskrbo enot na terenu., ter potrdili Policijske uprave Celje z dne 31. 3. 2011, 19. 4. 2001 in 5. 9. 2011. 4. V izvedenem ugotovitvenem postopku je bila dne 16. 9. 2011 zaslišana priča G.G., ki je pojasnil, da je bil zaposlen kot vodja prometnega sektorja na Postaji prometne milice B. in v posebni enoti milice, katere poveljnik je bil H.H., načelnik inšpektorata je bil C.C., mož A.A.. Vlagateljica je bila vodja administracije na policiji. Glede oskrbe policijskih enot na terenu ni mogel povedati nič, pojasnil pa je tudi, da so bili spopadi v kraju Slovenj Gradec, v Celju jih ni bilo. Prav tako je A.A. na postaji pomagala pri vzdrževanju opreme, čiščenju orožja, polnjenju baterijskih svetilk, akumulatorjev in tako dalje. Predvideva tudi, da je pomagala tudi možu, kot organizatorju manevrske strukture.

5. Dne 21. 9. 2011 je bil zaslišan I.I., ki je na zapisnik št. 021-49/2011 izjavil, da je bil komandir Postaje prometne milice B., da je v enoti takrat delalo 35 miličnikov in še enkrat toliko rezervnih miličnikov, in da je prosilka opravljala nalogo vodje pisarne (ne pooblaščenega delavca). Poleg svojih nalog je v tem času opravljala še administrativno pomoč pri urejanju obrambnih in varnostnih načrtov, zlasti pisanje vpoklicev za rezervne miličnike, urejanje in vodenje dokumentacije o udeležbi ter delovanju PPM B., vodenje evidence prisotnosti sprotnega obračunavanja in plačevanja različnih stroškov, skrbela za opremljanje z raznovrstno opremo, pomoč pri vzdrževanju opreme kot so polnjene baterijskih svetilk, akumulatorjev, prenosnih zvez, občasna pomoč pri čiščenju orožja, ker ga je dobro poznala, ker je bila tekmovalka v streljanju. To je bil povečan obseg nalog. Na PPM B. niso imeli dežurne službe, to nalogo je za njih takrat opravljala Postaja milice B. Prosilka je kot vodja administracije večkrat sprejemala stranke v zgradbi UNZ Celje, reševala nujna telefonska in depešna poročila ter sprotno s tem seznanjala vodstvo enote, bila je iznajdljiva, znala je najti ustrezno rešitev, zato je ji zaupal naloge, čeprav niso bile v njeni izvirni delovni pristojnosti. Delo je opravljala odgovorno in učinkovito ter prispevala, da ni prihajalo do komunikacijskih in drugih problemov v enoti. Potem je priča pojasnila tudi, da gospa A.A., kot mu je poznano, ni delala na terenu in ni opravljala nalog na območju oboroženih spopadov.

6. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je bila prosilka z izjavama prič seznanjena. Strinjala se je, da ni izvajala oskrbe policijskih enot na terenu v času oboroženih spopadov, kot pripadnica policijske enote Postaje prometne milice B. v času osamosvojitvene vojne pa je zahtevala, da se izpelje dodaten postopek ugotovitve priznanja statusa vojnega veterana po petem odstavku 2.a člena ZVV. Prvostopenjski upravni organ je tako ugotovil, da je tožnica svoj prvotni zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana kot delavka PU Celje, ki je opravljala naloge povezane z oskrbo policijskih enot na terenu v času oboroženih spopadov po e. točki 2. člena ZVV spremenila in zahtevala, da se ji prizna status vojnega veterana po petem odstavku 2.a člena ZVV, kot je razvidno iz zapisnika sestavljenega pod št. 130-188/2011-17 z dne 7. 10. 2011. 7. V nadaljevanju postopka je bil zaslišan J.J. (dne 19. 10. 2011), ki je pojasnil, da je bila A.A. njegova sodelavka in zaposlena kot vodja administracije. Opravljala je tudi druge naloge, ker niso imeli dežurnega policista. Na terenu ni bila, tako da ni opravljala del na območju oboroženih spopadov, ker jih na njihovem območju ni bilo. Delala pa je na podlagi navodil komandirja, ni bila pripadnica policijskih enot in ni opravljala nalog povezanih z borbenimi dejstvi.

8. Ministrstvo za notranje zadeve je upravni organ z dopisom 130-16/2011/17 (103-04) z dne 27. 10. 2011 seznanilo, da je bila A.A. v času vojne za Slovenijo zaposlena na UNZ Celje, PPM B., na delovnem mestu administrativnega referenta (status civilista) in je v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala samo svoje redne naloge (pisanje vpoklicev za rezervne miličnike, urejanje in vodenje dokumentacije o udeležbi ter delovanju PPM, vodenje evidenc prisotnosti, sprotno obračunavanje in plačevanje različnih stroškov, sprejemanje stranke, realizacija nujnih sporočil in tako dalje), v povečanem obsegu in prilagojeno nastali situaciji, vse ure za opravljanje nalog pa je imela tudi ustrezno evidentirane in plačane.

9. Dne 11. 11. 2011 je uradna oseba upravnega organa A.A. seznanila z zbranimi dejstvi in dokazi in sestavila zapisnik o izjavi stranke.

10. Peti odstavek 2.a člena ZVV opredeljuje, da je vojni veteran tudi delavec organov za notranje zadeve, ki je ob osamosvojitvi 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991, kot pripadnik policijskih enot opravljal naloge povezane z borbenimi dejstvi in delovanjem zvez policije, kriminalistične službe in varnostno obveščevalne službe. V skladu z zbranimi dokazili v postopku je razvidno, da je bila A.A. zaposlena na PPM B., na delovnem mestu administrativnega referenta, kot izhaja iz opisa del in nalog za navedeno delovno mesto in kot ga je potrdila tudi stranka v sama. V času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 ni bila na terenu in kot je razvidno iz obrazložitve Ministrstva za notranje zadeve, tudi ni opravljala nalog povezanih z borbenimi dejstvi, zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po e. točki 2. člena ZVV in tudi ne po petem odstavku 2.a člena ZVV.

11. Drugostopenjski upravni organ, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je z odločbo,, št. 13001-1276/2011 z dne 10. 1. 2012, pritožbo A.A. zavrnilo.

12. Tožnica odločitvi upravnega organa oporeka. Tožena stranka je napačno uporabila materialni predpis, ki določa pogoje za pridobitev statusa v točki sedme alinee 2. člena ZVV, saj v tej točki ne piše o delu na terenu, ampak opredeljuje policijske enote na terenu, kot delo pa vključitev v izvajanje oskrbe teh enot. Vključitev v izvajanje oskrbe vsekakor zajema ves proces oskrbe, ki se nekje začne, recimo v matični enoti in konča pri policijski enoti na terenu. Tako delo na terenu ni predpostavka za priznanje statusa, ampak oskrba policijske enote na terenu in vključitev ob izvajanju te oskrbe. Prav tako je bil napačno uporabljen termin o „času oboroženih spopadov“, ki si ga razlaga kot krajevno določbo in spopadov nejasne administrativne meje nekega organa, čeprav zakon tega ne pogojuje. Prav tako je tožena stranka napačno sklepala o statusu tožnice, kot pripadnice policijskih enot in njenem opravljanju nalog povezanih z borbenimi dejstvi in delovanjem zvez policije, ki ga opredeljuje peti odstavek 2.a člena istega zakona. Brez pojasnila je napačno sklepala, da tožnica ni bila pripadnica policijskih enot, čeprav je bila zaposlena na Postaji prometne milice B. Ta določba ni namenjena samo „pravim“ policistom, ampak tudi ostalim zaposlenim v teh enotah. Glede vsebine dela tožnice niso bili upoštevani izvedeni dokazi, ki so potrdili njeno trditev o opravljanju nalog povezanih z borbenimi dejstvi in delovanjem zvez policije, ampak je bila odločitev nepravilno oprta na mnenje Ministrstva za notranje zadeve. Mnenje MNZ je nezakonito v smislu 180. člena ZUP, saj nima podlage v evidencah MNZ, ampak je nastalo po nekem postopku, pri katerem tožnica ni sodelovala kot stranka, s čimer so bile njene pravice grobo kršene. Znano je, da MNZ po spremembi ZVV leta 1999 in 2006, ko se je krog upravičencev do statusa vojnega veterana razširil, svojih evidenc ni dopolnilo. Dopis MNZ vsebuje še več spornih trditev, zato mu je oporekala že v postopku na prvi stopnji, v katerem je tudi opozorila na nezakonitost nastanka. Glede na to, da z izpodbijano odločbo ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju in se v postopku ni ravnalo po pravilih postopka ter so se napačno uporabile določbe ZVV ter s tem tožnici povzročila škoda, tako materialna kot nematerialna, je prisiljena vložiti tožbo, zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in tožnici prizna status vojnega veterana, ali da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno obravnavo.

13. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki so navedene v izpodbijani odločbi. Pojasnjuje zakonske osnove za priznanje statusa, tako po e. točki 2. člena ZVV, kot po določbi šeste alinee 2. člena ZVV in navaja, da je na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovil prvostopenjski organ, pravilno uporabila materialno pravo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

14. Tožba ni utemeljena.

15. V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana, na podlagi določbe 7. alinee, e točke 2. člena ZVV oziroma na podlagi drugega in petega odstavka 2a. člena ZVV.

16. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja:

17. Določba sedme alinee 2. člena ZVV določa, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26.6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, tudi kot oseba, ki je po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve opravljala naloge tajne hrambe oborožitve, streliva, minsko-eksplozivnih sredstev, opreme ali dokumentacije policije, tajne namestitve policijskih enot ter oseba, ki je bila v času oboroženih spopadov po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve vključena v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu.

18. V obravnavani zadevi sodišče na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprl upravni organ, ugotavlja, da je tožnica v relevantnem času za priznanje statusa vojnega veterana opravljala delo administrativnega referenta, s povečanim obsegom nalog, vendar z njihovim opravljanjem tožnica ni bila dejansko vključena v opravljanje nalog in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Nadalje tožnici statusa vojnega veterana po določbi e. točke sedme alinee 2. člena ZVV ni mogoče priznati tudi zato, ker je priznanje statusa na tej pravni podlagi vezano na osebo, ki je bila v času oboroženih spopadov po odredbi republiškega sekretarja za notranje zadeve vključena v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu. Splošno znana dejstva in seveda ugotovitve upravnega postopka, na območju tožničinega zatrjevanega dela po prej navedeni določbi ZVV, potrjujejo, da ne gre za območje oboroženih spopadov. Vključenost v izvajanje oskrbe policijskih enot na terenu se je namreč v postopku priznanja statusa vojnega veterana, zahtevala v času oboroženih spopadov, kar pomeni, da je status na tej pravni podlagi mogoče priznati le le tistim aktivnim udeležencem obrambnih aktivnostih, ki so se pri opravljanju v zakonu določenih nalog, odvijale na območju, kjer so se ti oboroženi spopadi dejansko odvijali.

19. Po presoji sodišča pa je pravilna in na zakonu utemeljena tudi odločitev v izpodbijani odločbi, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana niti na podlagi določbe drugega in petega odstavka 2a. člena ZVV. Slednji določa, da je vojni veteran tudi oseba, ki je od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991, opravljala dolžnosti organizatorja manevrske strukture narodne zaščite ter oseba, ki je po odločitvi organizatorja manevrske strukture narodne zaščite v tem obdobju opravljala naloge narodne zaščite, med katere je šteti tudi tajno zbiranje, varovanje in hrambo orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Za priznanje statusa vojnega veterana po tej določbi mora biti torej izpolnjen pogoj, da je oseba opravljala naloge organizatorja maneverske strukture narodne zaščitena oziroma naloge podlagi odločitve organizatorja manevrske strukture. Opravljanja dolžnosti v svojstvu organizatorja maneverske strukture narodne zaščite, tožnica v postopku ni izkazala, niti ni izkazala, da je naloge opravljala na podlagi odločitve organizatorja manevrske strukture. Pomoč možu, organizatorju manevrske strukture, po presoji sodišča, ne zadošča za priznanje statusa na prej navedeni pravni podlagi.

20. Tožnici ni mogoče priznati statusa vojnega veterana, niti na podlagi določbe petega odstavka 2a. člena ZVV. Slednji določa, da je ne glede na pogoje iz šeste in sedme alinee prejšnjega člena, vojni veteran tudi delavec organov za notranje zadeve, ki je ob osamosvojitvi Republike Slovenije v času od 26. 6. 1991, do 18. 7. 1991 kot pripadnik policijskih enot opravljal naloge, povezane z borbenimi dejstvi in delovanjem zvez policije, kriminalistične službe in varnostno-obveščevalne službe. Upravni organ je pravilno presodil, da tožničinega dela na delovnem mestu administrativni referent ni mogoče razlagati v smislu, kot ga razlaga tožnica. Določba petega odstavka 2a. člena ZVV se namreč nanaša na delavce organov za notranje zadeve, ki so bili pripadniki policijskih enot, kamor pa tožničinega delovnega mesta niti njenih nalog, ki jih je opravljala v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991, ni mogoče uvrstiti.

21. Ker je status vojnega veterana po določbah ZVV mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva zakon, delovanje zunaj okvira, ki ga določa ZZV, pa ne more biti podlaga za pridobitev statusa vojnega veterana, tožničino delo, kljub nesporno povečanem obsegu del v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991, ne more predstavljati podlage za priznanje statusa vojnega veterana.

22. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.