Jedro

Denacionalizacijski upravičenci so (tudi) osebe, ki izpolnjujejo pogoj za status upravičenca po prvem odstavku 9. člena ZDen, tudi če so sedaj tujci, vendar če država, katere državljani so, priznava pravico do denacionalizacije slovenskim državljanom.

Izrek

1. Postopka v zadevah opr. št. U ... in opr. št. U ... se združita v skupno obravnavo in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. U .... 2. Tožbama se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. ... z dne 29. 11. 2001 se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije v ponovni postopek. 3. Zahtevek prvotožeče stranke AA za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbi tožečih strank zoper odločbo Upravne enote B št. ... z dne 29. 5. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo stanovanjske hiše na parc. št. ... k.o. C, ki je bila podržavljena DD (po podatkih v spisih tudi ...) iz Hrvaške. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe presodila, da je prvostopni organ pravilno uporabil določbo tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), po katerem je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije samo pod pogojem, če ima slovenski državljan v državi tujega državljana podobne pravice iz naslova vračanja premoženja. Navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila pokojna DD od leta 1945 do svoje smrti državljanka SR Hrvaške. Meni, da je tudi v primeru, ko je prejšnji lastnik umrl pred odločitvijo o zahtevku, treba presojati njegov državljanski status glede na ureditev v času odločanja. Sklicuje se na 1. člen Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91, 44/97, 50/98 in 14/99), po katerem so tujci osebe, ki niso državljani Republike Slovenije. DD v času smrti ni bila slovenska državljanka in jo je v tem postopku treba šteti za tujko. Zato je ob upoštevanju pogoja vzajemnosti iz 1. člena ZDen-B odločilno, kakšna je v Republiki Hrvaški ureditev vračanja premoženja za državljane Republike Slovenije. Republika Hrvaška je v svojem predpisu (Zakon o naknadi za imovinu oduzeto za vrijeme jugoslovanske komunističke vladavine) upravičenje do vračanja premoženja vezala na hrvaško državljanstvo upravičenca ob uveljavitvi tega predpisa. Ustavno sodišče Republike Hrvaške je to določbo sicer razveljavilo z odložnim rokom, vendar v času upravnega odločanja še ni bila sprejeta drugačna odločitev, poleg tega pa Slovenija in Hrvaška nista sklenili nobenega mednarodnega sporazuma o denacionalizaciji. Zato DD ni upravičenka do denacionalizacije in je bilo treba zahtevek njenih pravnih naslednic za vrnitev njej podržavljenega premoženja zavrniti.

Prvotožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je Republika Hrvaška dne 5. 7. 2002 sprejela Zakon o izmjenama in dopunama zakona o naknadi za imovinu oduzeto za vrijeme jugoslovanske komunističke vladavine, upoštevaje odločbo svojega ustavnega sodišča. Spremembe predpisa bodo vplivale na drugačno ureditev z Republiko Slovenijo in na status jugoslovanskih državljanov oziroma državljanov s prebivališčem na ozemlju bivše Republike Jugoslavije in s tem tudi na odločitev v tej zadevi. Po mnenju tožnice pa je bistveno, da upravičenka v času denacionalizacije ni mogla imeti nikakršnega državljanstva, saj je umrla pred letom 1946, vsled tega pa tudi ni mogoče domnevati, kakšno državljanstvo bi imela, če bi še živela. Nevzdržno je, da prvostopni organ vse do leta 1998, ko je začel veljati ZDen-B, zadeve ni rešil oz. bi ona s svojim zahtevkom uspela, upoštevaje tedanjo zakonodajo. Tožeča stranka predlaga, da se odločba tožene stranke in prvostopna odločba odpravita, ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v 15 dneh pod izvršbo.

Drugotožeča stranka v tožbi navaja, da je bila upravičenki nepremičnina podržavljena 31. 12. 1945, že v januarju 1946 pa je bila usmrčena. Zato je zaključek tožene stranke, da je imela v času podržavljenja drugačen status državljanstva kot v času smrti, brez pravne osnove. V času smrti upravičenke Republika Hrvaška ni bila mednarodnopravni subjekt in hrvaškega državljanstva v letu 1945 in 1946 nihče ni imel. Brez osnove je tudi zaključek tožene stranke, da upravičenka v času denacionalizacije ni imela slovenskega državljanstva, ker naj bi imela hrvaško, saj je bila ob denacionalizaciji že 50 let mrtva in ni mogla imeti nobenega državljanstva. Kakšnega bi imela, če bi preživela leto 1946, pa ni mogoče vedeti. Zavrnitev zahtevka za denacionalizacijo ne more temeljiti na takšnih neutemeljenih domnevah. Tožena stranka se pri svojem sklepanju ni mogla sklicevati na Zakon o tujcih iz leta 1999, ko je presojala položaj upravičenke, kakršnega je imela v letu 1946, ker je to v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Če bi veljalo stališče, da je upravičenka hrvaška državljanka, pa ni mogoče slediti zaključku tožene stranke, da ni bil izpolnjen pogoj vzajemnosti z Republiko Hrvaško. Nejasno namreč je, kdaj je upravni organ odločal o pritožbi tožnice in kateri hrvaški zakon je tedaj veljal, saj ima odločba datum 29. 11. 2001, vročena pa ji je bila v februarju 2003. Če bi se dejansko vročalo s takšnim časovnim zamikom, bi to pomenilo nezakonitost odločbe, saj bi bila s tem strankam praktično odvzeta pravica nadaljnjega uveljavljanja pravic v skladu z zakonodajo, ki se je medtem spremenila. Republika Hrvaška je namreč dne 5. 7. 2002 sprejela spremembe svojega zakona, s katerimi je določeno, pod kakšnimi pogoji imajo tujci pravico do denacionalizacije in je s tem izpolnjen materialnopravni pogoj za priznanje statusa upravičenke DD. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in spremeni odločbo prve stopnje ter ugodi njenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi, prvostopno odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Stranka z interesom v tem postopku, Slovenska odškodninska družba, na tožbi odgovorila.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopkih prijavil z vlogo št. ... z dne 4. 4. 2003 (zadeva opr. št. U ...) in z vlogo št. ... z dne 11. 4. 2003 (zadeva opr. št. U ...).

Na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS) je sodišče postopka v zadevah opr. št. U ... in opr. št. U ... združilo v skupno obravnavo in odločanje, ker tožnici v obeh postopkih izpodbijata isto odločbo tožene stranke.

Tožbi sta utemeljeni.

Po proučitvi izpodbijane odločbe in pregledu upravnih spisov je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno razlagala določbo tretjega odstavka 9. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US), na katero je oprla svojo odločitev, vendar pa dejstva, ki morajo biti podana za takšno uporabo te določbe, s podatki v spisih niso zanesljivo izkazana.

V času upravnega odločanja (prvostopna odločba je bila izdana 29. 5. 2001, drugostopna odločba pa, kot potrjujejo podatki v spisih 29. 11. 2001), je že veljal ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98-odl. US). Ne glede na to, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena več let pred njegovo uveljavitvijo, sta bila upravna organa dolžna upoštevati njegove določbe, saj 27. člen tega zakona določa, da se sodni in upravni postopki, ki do njegove uveljavitve še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Zato opozorila obeh tožečih strank na dolgotrajen postopek reševanja zadeve niso relevantna za vprašanje, katero materialno pravo je treba v obravnavani zadevi uporabiti.

Drugi odstavek 1. člena ZDen-B (ki je postal tretji odstavek 9. člena osnovnega zakonskega besedila) določa, da je v primerih, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. S to določbo je bil temeljnim pogojem za denacionalizacijo, tj. podržavljenje po predpisu iz 3. ali 4. člena oz. na način iz 5. člena ZDen ter jugoslovansko državljanstvo ob podržavljenju in priznanje tega državljanstva po 9. 5. 1945 z zakonom ali mednarodno pogodbo, dodan še pogoj vzajemnosti, če je fizična oseba, ki izpolnjuje navedene pogoje, sedaj tuj državljan, tj. oseba, ki nima slovenskega državljanstva. Upravičenec do denacionalizacije je torej le tisti tujec, ki mu je bilo premoženje podržavljeno po predpisu, ki je z ZDen določen kot podlaga za denacionalizacijo, ki je bil ob podržavljenju jugoslovanski državljan oz. se je za takega državljana štel, država, katere državljan je sedaj, pa v svoji ureditvi vračanja podržavljenega premoženja slovenskih državljanov ne diskriminira.

Navedeno določbo je treba uporabiti tudi v primerih, če je oseba, za katero se uveljavlja denacionalizacija, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji. ZDen namreč pravice do denacionalizacije ne priznava le živečim upravičencem (15. člen, 67. člen ZDen), za umrle upravičence pa pogojev za denacionalizacijo tudi ne ureja drugače. Zato je tudi v teh primerih treba presoditi, ali je po pravu Republike Slovenije tako osebo šteti za tujca in kako upoštevati njegov državljanski status. Pri tem ne gre za ugotavljanje državljanskega statusa umrle osebe po predpisih, uveljavljenih po njeni smrti. Ne gre za domnevo, kakšno državljanstvo bi ta oseba imela ob denacionalizaciji, če bi še živela, kot tožeči stranki zmotno razumeta razlogovanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, temveč kakšen je bil njen tedanji državljanski status. To pa pomeni, da se pri državljanih FLRJ upošteva njihov državljanski status tudi glede na tedanjo republiko, članico FLRJ. V tej zvezi sodišče pripominja, da se je prvotno besedilo tretjega odstavka 9. člena ZDen nanašalo le na državljane katere od republik SFRJ in je bila distinkcija glede na vse tujce opuščena šele v končnem besedilu (Poročevalec DZ, EPA 1644 z dne 10. 10. 1997 in z dne 28. 1. 1998). Zato po mnenju sodišča takšna razlaga tudi sledi namenu, s katerim je zakonodajalec uzakonil to določbo. V zvezi z tožbenim ugovorom drugotožeče stranke, da v času smrti DD Hrvaška ni bila mednorodnopravni subjekt in hrvaškega državljanstva v letu 1945 in 1946 ni imel nihče, pa sodišče pojasnjuje, da je Zakon o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 54/46) v 37. členu določal, da so z dnem 28. 8. 1945 državljani FLRJ postali državljani tiste ljudske republike, v katere območju je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oz. občinsko pristojnost, če pa se državljanstvo ljudske republike ne more tako določiti, pa se določi po 34. členu tega zakona, z veljavnostjo od 28. 8. 1945. Glede na tretji odstavek 9. člena ZDen bi torej bila tožena stranka in pred njo že prvostopni organ dolžna ugotoviti, ali je bila DD ob zaplembi svojega premoženja, izrečeni kot kazen s sodbo Vrhovnega sodišča Hrvatske opr. št. ... z dne 31. 1. 1945, jugoslovanska državljanka in katero republiško državljanstvo je imela ob smrti. Iz predloženih spisov je razvidno, da se je vlagateljica zahtevka v zvezi s pozivom prvostopnega organa, da predloži listino, na podlagi katere bo razvidno, da je bila DD v času podržavljenja jugoslovanska državljanka, sklicevala na navedeno kazensko sodbo (dopis z dne 27. 10. 2000, l. št. 38), ki vsebuje osebne podatke (glede državljanstva, da je državljanka FNRJ). Nobenih drugih listin, ki bi izkazovali državljanstvo DD, v spisih ni (izpiska iz matičnih evidenc, rojstni in poročni list, podatka o državljanstvu nimata). Oba upravna organa pa nista obrazložila, iz česa črpata svojo ugotovitev, da je bila od 1945 do smrti hrvaška državljanka. Ne glede na to, da podatki v spisih sicer kažejo na takšno njeno republiško državljanstvo, pa mora biti po mnenju sodišča ta podatek, ki jo izključuje kot denacionalizacijsko upravičenko, izkazan z listino organa, pristojnega za vodenje evidence o državljanstvu. Ker odločitev tožene stranke ne temelji na taki listini, je moralo sodišče odločbo tožene stranke odpraviti in ji zadevo vrniti v ponovni postopek.

V ponovnem postopku naj tožena stranka strankam v postopku naloži, da pridobijo pri pristojnih organih Republike Hrvaške verodostojne listine o državljanstvu DD. Če bo na podlagi teh ugotovila, da je bila imenovana jugoslovanska in hrvaška državljanka, pa se bo opredelila o vzajemnosti glede vračanja podržavljenega premoženja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Kolikor se v zvezi z vzajemnostjo med državama tožeči stranki sklicujeta na Zakon o izmjenama in dopunama zakona o naknadi za imovinu oduzeto za vrijeme jugoslovanske komunističke vladavine Republike Hrvaške (Narodne novine, št.2/02), pa sodišče pojasnjuje, da je v drugem odstavku 2. člena tega zakona določeno, da pridobijo pravice po tem zakonu tuje fizične in pravne osebe, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 60. člena ZUS, ker je presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zadevo je vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi drugega in v smislu tretjega odstavka 60. člena ZUS.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka, ki ga je uveljavljala prvotožeča stranka, je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da takrat, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem upravnem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.