Jedro

Tožnik (živilski delavec) je spornega dne čistil stroj - polžasti transporter. Stroj je ustavil, da bi iz njega odstranil večje koščke mesa. Ko je s čiščenjem s strgalom končal, je stroj vklopil in pod odprtino, ki je cca 5 cm od tal, podstavil smetišnico, na katero je padlo veliko odpadnega mesa. Ker je bila polna, jo je hotel odmakniti, pri čemer je rahlo počepnil, takrat pa mu je zdrsnilo, tako da je z roko segel v stroj in spirala v stroju mu je zgrabila desni kazalec in ga poškodovala. Stroj bi se moral ob odprti loputi sam ustaviti, vendar se ni. Stroj je omogočal nenadzorovan kontakt z notranjostjo, kjer so rotirajoče kovinske lopute poškodovale tožnika, zato je nevarna stvar.

Tožnik je odstopil od predpisanega načina čiščenja stroja, ki poteka tako, da se preostale delce iz stroja spira na tla, ko je stroj v mirujočem stanju in se jih nato počisti s tal. Ta odstop pa kljub zdrsu tožnika ne bi povzročil takšnih posledic, če bi senzorji pravilno delovali in bi se stroj ob odprti loputi ustavil. Ker je tožnik pod loputo podstavil smetišnico in je s tem odstopil od navodil za čiščenje stroja, je k nastanku škode soprispeval v deležu 30 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odstavek točke I in točka II izreka, ki se nanašata na drugo toženo stranko) delno spremeni tako, da se glasi: „I. Druga tožena stranka je solidarno dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe, tožeči stranki plačati odškodnino v višini 15.047,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 5.247,41 EUR od 21. 2. 2009 dalje do plačila in - od zneska 9.800,00 EUR od 16. 12. 2009 dalje do plačila, višji zahtevek (za znesek 4.550,00 EUR) pa se zavrne.

II. Druga tožena stranka je dolžna solidarno povrniti stroške postopka tožnika v znesku 51,28 EUR tako, da jih zanj kot upravičencu do brezplačne pravne pomoči plača na TRR Okrožnega sodišča v Kopru št. ... v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženima strankama solidarno naložilo, da sta dolžni v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 19.597,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 6.297,41 EUR od 21. 2. 2009 in od zneska 13.300,00 EUR od 16. 12. 2009 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je tudi, da sta toženi stranki solidarno dolžni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 94,85 EUR tako, da jih zanj kot upravičencu do brezplačne pravne pomoči plačata na TRR Okrožnega sodišča v Kopru št. ... v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in stroške postopka se pravočasno pritožuje druga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odmeri nižjo odškodnino, skladno s primerljivo sodno prakso, ter jo nato dosodi z upoštevanjem 70 % temelja zahtevka in na novo odmeri pravdne stroške. Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh predlaganih primerih odločitve pritožbenega sodišča drugo tožena stranka predlaga naložitev povrnitve njenih stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki. Navaja, da se pritožba nanaša na višino v izpodbijani sodbi odmerjene odškodnine. Meni, da v danem primeru odmerjena odškodnina v skupnem znesku 27.500,00 EUR ni v skladu s temeljnima načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin ter zlasti glede duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti in glede duševnih bolečin zaradi skaženosti odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah. Sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo izvedenskega mnenja v delu, da so v posledici škodnega dogodka tožnikove delovne sposobnosti sicer okrnjene ter je pri domačem delu v prostem času kot čebelar manj uspešen, pri čemer pa je v dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenec navedel, da je po njegovi oceni tožnikova življenjska aktivnost (skupno z zmanjšanjem delovnih sposobnosti) zmanjšana za približno 5 %. Zaradi napačne oziroma nepopolne dokazne ocene je po mnenju drugo tožene stranke sodišče zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje ter ob sicer pravilno izbrani materialnopravni normi Obligacijskega zakonika (OZ) te ni uporabilo pravilno. Z odmero odškodnine iz naslova nematerialne škode v izpodbijani višini 27.500,00 EUR je bistveno preseglo sodno prakso v primerljivih zadevah ter sam ratio letis 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tudi v nasprotju z ZPP dopustilo in v sodbi nepravilno upoštevalo tožnikovo razširitev oziroma dopolnitev trditvene podlage z naknadno navedbo novih diagnoz poškodb na istem prstu, ki jih je ta podal šele po prejemu izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke. Tožeča stranka je namreč v tožbi in vse do prejema izvedenskega mnenja navajala zgolj diagnozo oziroma opis poškodbe Amputatio subtotalis II. dex, čeprav so bile tudi nadaljnje diagnoze, tako kot diagnoza Amputatio subtotalis II. dex, kot „diagnoza“ navedene že v medicinski dokumentaciji, katero je ob tožbi kot dokaz priložila sama tožeča stranka, in je bila torej s temi podatki že tedaj seznanjena. Vpogled v sodno prakso pa pokaže, da je odmerjena odškodnina sicer bistveno previsoka. Sodba se nanaša le na poškodbo enega prsta, medtem ko so odškodnine, kakršno je v danem primeru odmerilo sodišče prve stopnje, v sodni praksi v primerljivi višini dosojene za hujše primere poškodb dlani oziroma prstov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba se na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega sprejelo delno napačno odločitev glede višine nematerialne škode.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik, ki je bil zaposlen pri toženi stranki kot živilski delavec, dne 8. 5. 2008 čistil stroj - polžasti transporter in se pri delu poškodoval. Tožnik je stroj ustavil, da bi iz njega odstranil večje koščke mesa. Ko je čiščenjem s strgalom končal, je stroj vklopil in pod odprtino, ki je cca 5 cm od tal, podstavil smetišnico, na katero je padlo veliko odpadnega mesa. Ker je bila polna, jo je hotel odmakniti, pri čemer je rahlo počepnil, takrat pa mu je zdrsnilo, tako da je z roko segel v stroj in spirala v stroju mu je zgrabila desni kazalec in ga poškodovala. Stroj bi se moral ob odprti loputi sam ustaviti, kot je ugotovil izvedenec dr. A.A., vendar se ni. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da stroj očitno omogoča nenadzorovan kontakt z notranjostjo, kjer so rotirajoče kovinske lopute poškodovale tožnika, zato je nevarna stvar. S tem, ko je tožnik pobiral smetišnico, stroja ni nepravilno uporabljal. Kljub ugotovitvi sodišča, da obstaja neobičajno velika možnost, da nastanek škode zaradi zdrsov glede na oceno delovnega mesta in glede na položaj stroja v prostoru, pa zdrs v bližini delujočega stroja ne povzroči redno takšne posledice, kot jo je utrpel tožnik. Ker je tožnik pod loputo podstavil smetišnico in je s tem odstopil od navodil za čiščenje stroja, je k nastanku škode soprispeval in sicer je sodišče njegov soprispevek ocenilo na 30 %.

Pritožbeno sodišče se strinja z ocenjeno stopnjo tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Tožnik je dejansko odstopil od predpisanega načina čiščenja stroja, ki poteka tako, da se preostale delce iz stroja spira na tla, ko je stroj v mirujočem stanju in se jih nato počisti s tal. Ta odstop pa kljub zdrsu tožnika ne bi povzročil takšnih posledic, če bi senzorji pravilno delovali in bi se stroj ob odprti loputi ustavil. Tako je tožnik s svojim ravnanjem k škodi, ki mu je nastala, sicer prispeval, vendar njegov prispevek ni bil 70 %, kot v pritožbi zatrjuje druga tožena stranka, ampak bistveno nižji, tak kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožnik s tem, ko je po izvedenskem mnenju povzel celotno diagnozo, ni nedovoljeno širil trditvene podlage, kot mu to očita pritožba. Tožnik je zatrjeval, da mu je zaradi nesreče na delu, v kateri je utrpel delno amputacijo kazalca na desni roki, torej je bila roka hudo poškodovana, nastala škoda. Naloga izvedenca medicinske stroke je bila, da poda mnenje o tem, kakšno poškodbo je tožnik dne 8. 5. 2008 dejansko utrpel, kako je potekalo zdravljenje, kakšne intenzitete so bile tožnikove fizične bolečine, kako je s tožnikovimi splošnimi življenjskimi aktivnostmi po poškodbi, skratka, tudi na podlagi izvedenskega mnenja, ki je bil eden izmed dokazov izvedenih v postopku, je sodišča prve stopnje lahko odločilo o višini odškodnine. S tem ko je tožnik izvedensko mnenje povzel v vlogi, pa nikakor ni širil svoje trditvene podlage.

Utemeljeno pa opozarja pritožba, da je odmerjena odškodnina za nematerialno škodo previsoka. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je ta previsoko odmerjena v postavkah za strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku za strah odmerilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik doživel zelo hud primarni strah, ko mu je prst zagrabil stroj, po tem pa, ko je videl, da mu manjka del prsta, začutil zelo hud sekundarni strah zaradi skrbi, kaj bo z „odsekanim“ prstom in kako bo zmogel delo glede na možne izhode zdravljenja. Sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča ni v zadostni meri upoštevalo mnenja izvedenca, ki je ugotovil, da se je intenzivnost sekundarnega strahu umirila v enem tednu po poškodbi. Kljub temu, da je pri tožniku strah za dober izid zdravljenja sicer trajal v vedno manjši intenziteti do zaključka zdravljenja, je po stališču pritožbenega sodišča primerna in pravična odškodnina za nematerialno škodo iz tega naslova 500,00 EUR, kar je 0,50 kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji (po zadnjih objavljenih podatkih je ta za mesec avgust 2013 znašala 989,52 EUR), tako da je tožnik ob upoštevanju soprispevka upravičen do povrnitve škode v višini 350,00 EUR.

Prav tako je sodišče prve stopnje tožniku previsoko odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je iz tega naslova vtoževal znesek 18.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da mu je nastala škoda v višini 17.000,00 EUR. Tožnik je bil zaradi posledic poškodbe pri delu, premeščen na opravljanje lažjega dela. Izpovedal je, da še vedno potrebuje pomoč pri vseh važnejših življenjskih opravilih (nakupi, gospodinjstvo, osebna higiena), saj je desničar in ne more opravljati del, ki zahtevajo preciznost. Pri čebelarjenju mu sedaj pomaga sestra, h kateri se je tudi preselil. Iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da je pri tožniku prizadeta fina motorika in pincetni prijem s kazalcem, še toliko bolj, ker ga v končnem delu ne čuti, vendar pa izvedenec meni, da ni verjetno, da bi bile prizadete tožnikove osnovne življenjske funkcije tako, da bi zanje (osebna higiena, nakupovanje) potreboval pomoč. Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem izvedenca, zato je po njegovem stališču primerna odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnina v višini 12.000,00 EUR, kar je 12,13 kratnik neto plače zaposlenega v Republiki Sloveniji, tako da je tožnik ob upoštevanju 30 % soprispevka upravičen do zneska 8.400,00 EUR.

Pritožbeno sodišče pa se strinja z višino tožniku odmerjene odškodnine iz naslova nematerialne škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.500,00 EUR, kar predstavlja odškodnino v višini 6,57 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času odločanja sodišča, in mu je ob upoštevanju njegovega soprispevka dosodilo znesek 4.550,00 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo intenziteto in trajanje bolečin, vrste nevšečnosti med zdravljenjem (hospitalizacijo, RTG slikanja, preveze, boleče in dolgotrajne fizioterapije, jemanje antibiotikov in analgetikov). Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino zaradi skaženosti v višini 2.000,00 EUR (2,02 kratnik neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji) in tožniku ob upoštevanju soprispevka dosodilo 1.400,00 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo mnenje izvedenca medicinske stroke, da gre sicer za lažjo skaženost in izpoved tožnika, da je prst izgubil svoj prvotni izgled, da izgleda kot vsadek, saj z njim ne more gibati, kar vzbuja pri ljudeh sočustvovanje in pomilovanje.

Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo tožniku odškodnino za materialno škodo, ki mu je zaradi poškodbe pri delu nastala.

Tako je pritožbeno sodišče pritožbi druge tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu skladno s 351. členom ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je druga tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki solidarno plačati odškodnino v znesku 15.047,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.247,41 EUR od 21. 2. 2009 dalje do plačila in od zneska 9.800,00 EUR od 16. 12. 2009 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo. Zaradi navedenega se je spremenil tudi uspeh tožnika in druge tožene stranke v pravdi. Tožnik je vtoževal znesek 34.288,90 EUR, zoper drugo toženo stranko pa je uspel 43,88 %. Potrebni stroški tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.212,40 EUR, druge tožene stranke pa 856,60 EUR. Tožnik bi bil upravičen do povračila potrebnih stroškov v višini 532,00 EUR, druga tožena stranka pa do zneska 480,72 EUR. Po pobotanju teh dveh zneskov pa je druga tožena stranka dolžna solidarno tožniku izplačati stroške postopka v znesku 51,28 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, na TRR Okrožnega sodišča v Kopru št. .... V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških postopka je odpadel, saj ti drugi toženi strani niso nastali.