Jedro

Delavec je do razlike v plači oziroma do odškodnine v višini razlike v plači (lahko) upravičen (le) do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (do prenehanja delovnega razmerja), kar pomeni, da mu ta po tem času ne pripada. Manjši dohodek, ki ga delavec prejema po sodni razvezi, bi se lahko upošteval le v okviru določanja višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Trenutno veljavna Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti, kot tudi njena predhodnica določata, da se jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe izplača le članom sindikata reprezentativnih sindikatov, podpisnikov KP KD, vsem zaposlenim delavcem pa le, če je tako dogovorjeno v podjetniški kolektivni pogodbi. Ker med strankama ni bilo sporno, da tožnik ni bil član sindikata, niti ni prerekal, da toženka nima podjetniške kolektivne pogodbe, je torej njegov zahtevek za plačilo jubilejne nagrade neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se pogodba o zaposlitvi z dne 12. 2. 2009 sodno razveže z dnem 22. 4. 2022 in da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 30. 3. 2021, temveč je trajalo do vključno 22. 4. 2022, z vsemi pravicam iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo. Vzpostavitev in priznanje delovnega razmerja za čas od 23. 4. 2022 do dne odločitve sodišča prve stopnje je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo premalo izplačanih nadomestil plač za obdobje od 23. 4. 2022 do dne odločitve sodišča prve stopnje v znesku 37.537,60 EUR bruto, po odbitku davkov in prispevkov pa izplačilo neto zneska, ter plačilo prispevkov za socialno varnost za A. A. s. p. za obdobje od 23. 4. 2022 do 31. 5. 2023 v neto znesku 6.025,61 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 5. 2022 do dne plačila. Toženki je v plačilo naložilo znesek 1.312,50 EUR iz naslova regresa za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 825,00 EUR od 1. 7. 2021 in od zneska 487,50 EUR od 1. 7. 2022 dalje do plačila. Razliko med prisojenim in vtoževanim zneskom regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter razliko med prisojenim in vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Toženki je v plačilo naložilo tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za obdobje od januarja 2021 do vključno 30. 3. 2021 v znesku 906,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2021 in nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za obdobje od aprila 2021 do dne 22. 4. 2022 v znesku 3.624,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2023, razliko med prisojenim in vtoževanim zneskom nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter razliko med prisojenimi in vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Poleg tega je toženki v plačilo naložilo tudi božičnico v znesku 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2022 ter ji naložilo, naj tožnika za obdobje od 1. 4. 2021 do 22. 4. 2022 vključi v prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje pri B. zavarovalnica ter naj mu na njegov osebni račun, ki ga ima tam, plača mesečne zavarovalne premije, v primeru zamude roka 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe v višini 1.181,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 2. 2021 do dne plačila. Toženki je v plačilo naložilo tudi denarno povračilo v znesku 25.629,12 EUR, v roku 8 dni brez obresti, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razliko med prisojenim in vtoževanim zneskom povračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter razliko med prisojenimi in vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.168,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da toženka sama krije svoje stroške postopka in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik in navaja, da je prisojeno denarno povračilo prenizko. Sodišču prve stopnje očita, da je pri tem upoštevalo zgolj njegovo izobrazbo, starost, da je po izgubi zaposlitve prejemal nadomestilo plače in da ima od 23. 4. 2022 dalje status samostojnega podjetnika. Slednje pa ne pomeni avtomatično, da prejema prihodke, dokazal je nasprotno. Glede na delovno dobo zgolj pri toženki (14 let) mu zagotovo pripada višje denarno povračilo, upoštevaje tudi starost (50 let), izobrazbo in dejstvo, da je podjetje dejansko on sam, brez vsakršnih dohodkov. Zato gre sklepati na manjšo zaposljivost in ne nasprotno, kot meni sodišče. Upoštevati bi bilo potrebno tudi okoliščine, ki so privedle do prenehanja delovnega razmerja in so predstavljale zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bil odpovedni razlog navidezen, odpoved pa je predstavljala eno izmed dejanj trpinčenja, sodba pa se do tega sploh ne opredeli. Argumentacija sodišča, da naj bi mu delovno razmerje prenehalo dne 23. 4. 2022, ko je postal samostojni podjetnik, in da naj bi bil zato zgolj do takrat upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja, ni pravilna. S tem v zvezi citiran judikat VSRS VIII Ips 32/2020 ni primerljiv konkretni zadevi, po sodbi VSRS VIII Ips 211/2018 pa je v podobnih situacijah potrebno ugotavljati razloge, zaradi katerih je prišlo do zaposlitve pri drugem delodajalcu, sam pa se je kot samostojni podjetnik zaposlil zaradi lastne socialne varnosti, saj druge možnosti ni imel. Ker sodišče tega ni upoštevalo in se do tega ni opredelilo, temveč se je zgolj sklicevalo na judikat VSRS VIII Ips 32/2020, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in njegovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Odločitev o datumu sodne razveze je napačna, zato so napačno zavrnjeni tudi vsi denarni zahtevki, ki se nanašajo na obdobje po 22. 4. 2022. Nebistveno je, kdaj je odprl s.p., prejeti prihodki ne morejo predstavljati primerljive kategorije plačila s plačo delavca v delovnem razmerju. Skladno s 169. členom OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal, upoštevati je potrebno tudi, da je za 150,00 EUR sam zmanjšal škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izpada plače pri toženki. Dejstvo, da je odprl s.p., ne pomeni, da ni podlage za obračun in izplačilo razlike v plači. Ne drži, da ni dokazal, da se pod sedanjim direktorjem jubilejna nagrada še vedno izplačuje. V te namene je navedel več oseb, ki so jo prejele, vendar o tem niso želele pričati, predlagal je tudi zaslišanje priče, ki pa se vabilu ni odzvala. Hkrati pa je sodišče na besedo verjelo toženki, da se jubilejna nagrada od nastopa novega direktorja več ne izplačuje, čeprav tega, kljub obrnjenem dokaznem bremenu, ni dokazala. Sodba mu torej zmotno očita, da mu zatrjevanega ni uspelo dokazati, sodišče ga je neobrazloženo obravnavalo pristransko in s tem kršilo določbe postopka. Poleg tega navedeno dejstvo ne predstavlja pravno relevantnega argumenta, saj toženka ne pove, s katerim aktom je direktor izplačevanje jubilejne nagrade prepovedal (predvideva, da se je prej izplačevala na podlagi akta, ki je še vedno veljaven) in zato sklicevanje na Kolektivno pogodbo komunalnih dejavnosti ne more biti upoštevno. Na nivoju delodajalca se lahko določi večji obseg pravic, kar pa je bilo ugotovljeno in je toženka tudi priznala. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne tistih, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu tehničnega direktorja. Dne 20. 3. 2020 se je poškodoval in od takrat dalje je bil v bolniškem staležu. Toženka mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in delovno razmerje mu je prenehalo dne 30. 3. 2021. Zaradi podane izredne odpovedi je vložil tožbo in pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 165/2022 z dne 1. 9. 2022 odločilo, da je bila ta nezakonita, v zvezi z zahtevano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarnimi zahtevki (reparacijo, denarnim povračilom) pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožnikovo pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 22. 4. 2022, mu do takrat priznalo tudi vse na delovno razmerje vezane denarne zahtevke (božičnico, regres, nadomestilo za neizkoriščen dopust, mesečno premijo za zavarovanje), odmerilo denarno povračilo v višini 9 plač ter zavrnilo ostale zahtevke.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik po prenehanju delovnega razmerja 30. 3. 2021 zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba družbe C. d. o. o. in je do 22. 4. 2022 (dokler je bil v bolniškem staležu) na tej osnovi prejemal nadomestilo plače. Dne 23. 4. 2022 je nato ustanovil poslovni subjekt A. A. s. p., preko katerega si je plačeval prispevke za socialno varnost, sicer pa naj ta glede na tožnikove trditve ne bi posloval in je ustvaril le 150,00 EUR prometa.

8. Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus sodbe. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje v zvezi z datumom razveze pogodbe o zaposlitvi ni opredelilo do razlogov zaradi katerih je tožnik odprl svoje podjetje, niti do tega, da to ni (uspešno) poslovalo, saj nasprotno izhaja iz točke 16 obrazložitve sodbe, pri čemer pa opredelitev do teh dejstev, iz razlogov kot izhajajo iz nadaljevanja sodbe, tudi sicer niti ni bila potrebna. Prav tako tudi ne drži, da sodba ne vsebuje odločilnih dejstev glede jubilejne nagrade (saj nasprotno izhaja iz točk 36 do 40 obrazložitve sodbe) in glede odmere višine denarnega povračila (ki je obrazloženo v točkah 41 do 45 sodbe).

9. Po določbi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 13/21 in nadaljnji) lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek). Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek).

10. Pritožba neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi z določitvijo trajanja delovnega razmerja oziroma datumom razveze nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Ta je bil določen pravilno, skladno z uveljavljenimi stališči Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da sodba VSRS VIII Ips 32/2020 ni primerljiva konkretni zadevi. Pri določitvi trajanja delovnega razmerja v njej namreč ni bilo odločilno, da je delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja začel opravljati poklic odvetnika, ki ni združljiv z zaposlitvijo na drugi osnovi, kot to izpostavlja pritožba, temveč dejstvo, da se je dejansko zaposlil drugje, saj to pomeni, da mu za to obdobje ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri bivšem delodajalcu, čeprav mu je ta nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi.1 Ker se za zaposlitev drugje šteje tudi samozaposlitev, to velja tudi za tožnika in ne drži, da situaciji nista primerljivi. Pritožbenih navedb tožnika glede kasnejšega datuma razveze pogodbe o zaposlitvi ne dokazuje niti sodba VSRS VIII Ips 211/2018, kot zmotno navaja pritožba, saj je revizijsko sodišče v njej presojalo povsem drugačno situacijo, to je dopustnost spremembe zavarovalne podlage v primeru upokojitve. Pri tem pa je izrecno poudarilo, da je tudi upokojitev delavke po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi eno od najbolj odločilnih dejstev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in tudi samo potrdilo razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem prenehanja delovnega razmerja. Čeprav drži kot navaja pritožba, da je hkrati zapisalo, da je sodišče v okoliščinah konkretnih primerov dolžno presojati, ali bo sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z datumom upokojitve ali pa enkrat kasneje, najkasneje do odločitve sodišča prve stopnje, pa se to nanaša zgolj na primer upokojitve, in ne samozaposlitve, ki se obravnava v konkretnem primeru. Za slednjo pa je revizijsko sodišče v sodbi VIII Ips 32/2020, upoštevaje tudi navedeno stališče iz sodbe VIII Ips 211/2018, izrecno poudarilo, da kljub možnosti spremembe zavarovalne podlage v skladu z določili ZPIZ-2 in ZMEPIZ‑1 delavcu v individualnem delovnem sporu o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni moč priznati delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je predhodno nezakonito prenehalo delovno razmerje, v času, ko je bil samozaposlen, saj delavcu ni mogoče hkrati priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih (razen ob zaposlitvi za krajši delovni čas ipd.). Upoštevaje navedeno torej tudi samozaposlitev delavca po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri njegovem prejšnjem delodajalcu in prijava v socialno zavarovanje na tej podlagi predstavlja pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, in torej ne drži, kot navaja pritožba, da datum samozaposlitve ni pomemben. Glede na navedeno je tako pravilna tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je nepomembno, zakaj je tožnik odprl svoje podjetje (trdi, da iz razloga lastne socialne varnosti, zavarovanja otrok), niti, da to ni (uspešno) poslovalo, in nasprotna pritožbena zavzemanja niso utemeljena.

11. Upoštevaje pravilnost določitve datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem 22. 4. 2022, pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi zavrnitvi denarnih zahtevkov za čas od 23. 4. 2022 dalje (iz naslova premalo izplačanih nadomestil plač, iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust, iz naslova nadomestila za neizkoriščen dopust in iz naslova vključitve ter plačila mesečne zavarovalne premije pri B. zavarovalnici), saj gre za denarne zahtevke, vezane na obstoj delovnega razmerja, ki delavcu po njegovem prenehanju ne pripadajo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo višino denarnega povračila. Pri tem je pravilno upoštevalo in ovrednotilo vse kriterije oziroma okoliščine, ki jih drugi odstavek 118. člena ZDR-1 predpisuje za določitev njegove višine (drugih pa tožnik ni navajal, čeprav je tozadevno trditveno breme na njem), in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje sledilo predlogom toženke, saj je ta predlagala odmero denarnega povračila v višini 8 plač. Čeprav drži, da zgolj dejstvo, da ima tožnik status samostojnega podjetnika, še ne pomeni, da prejema dohodke, pa to pritožba izpostavlja neutemeljeno, saj iz sodbe ne izhaja, da bi bilo s strani sodišča prve stopnje pri odmeri denarnega povračila to upoštevano. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ima tožnik dobre izglede na zaposlitev. Njegova starost (50 let) in dejstvo, da je pri toženki delal, kot sam navaja, več kot ¾ svoje delovne dobe (več kot 14 let), ne zmanjšujeta njegovih zaposlitvenih možnosti, kot zmotno navaja v pritožbi, prav tako pa nič od navedenega ne utemeljuje odmere višjega denarnega povračila, za kar se s temi pritožbenimi navedbami tudi zavzema. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo tudi okoliščine, ki so pripeljale do nezakonitosti odpovedi (vsebina očitkov v odpovedi ni bila enaka vsebini očitkov iz pisne seznanitve z očitanimi kršitvami), zato pritožba neutemeljeno zagovarja stališče, da te opravičujejo višje denarno povračilo. Povsem neresnične pa so pritožbene navedbe, da je (glede na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 165/2022) toženka zlorabila institut izredne odpovedi, da je bil odpovedni razlog navidezen (in je prikrival politični razlog) ter da je šlo za še eno dejanj trpinčenja. Take ugotovitve namreč iz sodbe pritožbenega sodišča ne izhajajo in jih zato sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila utemeljeno ni upoštevalo oziroma se do njih ni opredelilo. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 48 sodbe dvoumna, saj je v njej to zgolj (jasno in pravilno) pojasnilo, zakaj je iz izreka sodbe izpustilo dostavek, da mora toženka po odbitku davkov in prispevkov tožniku izplačati ustrezen neto znesek.

13. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da dejstvo, da je bil samozaposlen, ne pomeni, da ni bilo podlage za obračun in izplačilo razlike v plači med obračunano bruto plačo, ki bi jo prejel pri toženki, in prejemki, ki jih je prejel iz naslova samozaposlitve, in da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka tega niti ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je navedeni zahtevek tožnika pravilno zavrnilo in vse tozadevne pritožbene navedbe2 tožnika niso utemeljene. Delavec je namreč do razlike v plači oziroma do odškodnine v višini razlike v plači (lahko) upravičen (le) do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (do prenehanja delovnega razmerja), kar pomeni, da mu ta po tem času ne pripada. Manjši dohodek, ki ga delavec prejema po sodni razvezi, bi se lahko upošteval le v okviru določanja višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-13. Ker torej tožnik do navedenega plačila ni upravičen že po temelju, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo njegove višine, in so tudi tozadevne pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj, kot je pravilno pojasnilo predvsem v točkah 38 in 40 obrazložitve sodbe, tožnik za navedeni denarni zahtevek nima pravne podlage. Trenutno veljavna Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 105/2021 in nadaljnji), kot tudi njena predhodnica (Ur. l. RS, št. št. 43/2015 in nadaljnji) namreč določata, da se jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe izplača le članom sindikata reprezentativnih sindikatov, podpisnikov KP KD, vsem zaposlenim delavcem pa le, če je tako dogovorjeno v podjetniški kolektivni pogodbi. Ker med strankama ni bilo sporno, da tožnik ni bil član sindikata, niti ni prerekal, da toženka nima podjetniške kolektivne pogodbe, je torej njegov zahtevek za plačilo jubilejne nagrade neutemeljen. Neutemeljeno pa je tudi njegovo pritožbeno navajanje, da sklicevanje toženke na določbe Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti ne more biti upoštevno, saj delodajalec lahko določi višji obseg pravic delavcem. Tožnik namreč ni dokazal, da bi toženka kaj takega storila. Zgolj zatrjevanje, da se je v času prejšnjega direktorja to izplačevalo, brez navedbe pravne podlage, ne zadošča in ne držijo pritožbene navedbe, da je bilo to nesporno ugotovljeno. Upoštevaje navedeno pa tudi ni odločilno, ali je trenutni direktor jubilejno nagrado izplačeval drugim delavcem, ki niso člani sindikata, saj bi to dejstvo, če bi se izkazalo za resnično, tožniku lahko dalo podlago zgolj za morebitni odškodninski zahtevek (npr. zaradi diskriminacije), tudi sicer pa tožnik tega, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokazal. Zato so nebistvene in tudi neutemeljene vse tozadevne pritožbene navedbe, številne med njimi pa predstavljajo tudi nedovoljene pritožbene novote4 in že zato niso upoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje pritožbene stroške, saj gre pretežno za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja in z njim povezane zahtevke, za katerega delodajalec na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, glede preostalih denarnih zahtevkov pa njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. tudi sodbo in sklep VDSS Pdp 229/2022. 2 Npr. da mora biti njegov premoženjski položaj tak, kot če bi delal; da je sam zmanjšal škodo za 150,00 EUR, itd. 3 Prim. sodbo VDSS Pdp 626/2022. 4 Da predvideva, da se je jubilejna nagrada izplačevala na podlagi akta delodajalca, ki je še vedno veljaven, da toženka ni povedala, s katerim novim aktom delodajalca je to prepovedala, oziroma da je predhodnega spremenila.