6. 4. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe zveze društev Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije, Ljubljana, ki jo zastopa odvetniška družba Odvetniki Šelih in partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 6. aprila 2016

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 374. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 377. člena in 383. člena Zakona o pravdnem postopku, kolikor napotuje na 336. člen Zakona o pravdnem postopku, se zavrne.

3.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 65/2015 z dne 30. 6. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

Pobudnica izpodbija v izreku navedene določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvi odstavek 374. člena ZPP določa, da prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje. Člen 377 ZPP nalaga revizijskemu sodišču, naj táko revizijo zavrže, če tega ni storil sodnik sodišča prve stopnje. Skladno z izpodbijano vsebino 383. člena ZPP v revizijskem postopku smiselno velja 336. člen ZPP, po katerem se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Navedene določbe pobudnica izpodbija, kolikor se nanašajo na dopuščeno revizijo, ki ji nista priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije, Ustavnemu sodišču pa predlaga, naj presojo na podlagi 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) opravi v širšem obsegu. Ureditev se ji zdi neskladna s 23. in 25. členom Ustave ter 6. in 13. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pobudnica pojasnjuje, zakaj po njeni oceni novejša stališča Ustavnega sodišča niso skladna s pravilno razlago pravic iz Ustave in EKČP. Prepričana je, da pomeni avtomatsko zavrženje revizije, ki ji nista priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o njeni dopustitvi, poseg v prej navedene človekove pravice, ki ni nujen za dosego cilja pospešitve postopka in ni sorazmeren v ožjem pomenu, niti ni razumen način uresničevanja navedenih človekovih pravic. Opozarja, da bi bilo mogoče cilj uresničiti že s pozivanjem k dopolnitvi nepopolne revizije ali s tem, da bi manjkajoči prilogi pridobilo prvostopenjsko sodišče od Vrhovnega sodišča v kombinaciji s kazensko takso za odvetnika. Na nesorazmernost posega zaradi teže njegovih posledic naj bi kazali široko zasnovana pristojnost revizijskega sodišča, dejstvo, da zavrženje zadene stranko in ne odvetnika, nepovratna izguba možnosti vsebinske presoje odločb nižjih stopenj in prekluzija pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Poleg tega naj bi se lapsus lahko primeril vsakomur, pri tem pa naj bi bil odvetnik obravnavan strožje kot sodnik, saj naj bi imel le slednji možnost odpraviti lastno napako.

Pobudnica vlaga tudi ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je Vrhovno sodišče zavrglo njeno dopuščeno revizijo kot nepopolno, ker ji nista bila priložena predlog za dopustitev revizije in sklep, s katerim je pred tem Vrhovno sodišče revizijo dopustilo.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

Prvi odstavek 374. člena ZPP ne učinkuje neposredno. Na njegovi podlagi izda sodnik prve stopnje sklep o zavrženju prepozne, nepopolne ali nedovoljene revizije. Ta določba zoper pobudnico sploh ni bila uporabljena. Njeno nepopolno revizijo je namreč zavrglo Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP in ne sodnik prvostopenjskega sodišča. Morebitna razveljavitev prvega odstavka 374. člena ZPP tako pobudničinega pravnega položaja ne bi izboljšala. Zato pobudnica nima pravnega interesa za začetek postopka za oceno njegove ustavnosti. Glede na to je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (1. točka izreka).

Po drugem odstavku 26. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 377. člena ZPP in 383. člena ZPP, kolikor napotuje na 336. člen ZPP, ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka).

Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (3. točka izreka).

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena ter drugega odstavka 55.b člena v zvezi s tretjim odstavkom 26. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Enako je o bistveno podobnih primerih Ustavno sodišče odločilo s sklepi št. U-I-89/12, Up-414/12 z dne 21. 9. 2012, št. U-I-60/12, Up-301/12 z dne 21. 9. 2012, št. U-I-76/12, Up-375/12 z dne 30. 10. 2012 in št. U-I-320/13, Up-1003/13 z dne 18. 2. 2014.