Jedro

V času sklenitve kreditne pogodbe je bilo področje pristojnosti in uporabe prava v razmerjih z mednarodnim elementom urejeno z Zakonom o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 43/82, 72/82-ZUKZ). Ob uporabi čl. 19 in 20 ZUKS je sodišče za razsojo pravilno uporabilo avstrijsko pravo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora tožeči plačati znesek 15.616,16 EUR s 15,9 % rednimi obrestmi po kreditni pogodbi in s 4,5 % zamudnimi obrestmi in sicer od 24.10.2000 dalje do plačila ter ji povrniti tudi pravdne stroške v znesku 1.486,75 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se toženec pravočasno pritožuje in kot pritožbene razloge navaja vse pritožbene razloge po čl. 338/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je uporabilo avstrijsko pravo na teritoriju Republike Slovenije, čeprav je bila pogodba sklenjena v Avstriji na osnovi nemških listin, ki jih tožena stranka ni poznala, ker ne zna nemškega jezika. Toženec meni, da je ocena sodišča, da je neznanje jezika toženčev rizik, zmotna. Tuja banka bi morala na slovenskem teritoriju poslovati v slovenskem jeziku in tožencu nuditi dovolj podatkov o vsebini njegove zaveze, česar pa ni storila. S takšnim poslovanjem je bil kršen Zakon o zaščiti potrošnikov in dobri poslovni običaji. Navaja, da je bil kredit zavarovan in zavarovalnica je toženca obvestila, da je njegov dolg do tožnice poravnala, tako da je bil toženec prepričan, da tožnici ne dolguje ničesar več. Kako pa je imela tožnica sklenjeno zavarovanje kreditov pri A., pa tožencu ni znano. Toženec trdi, da ga tuja banka, kar je tožnica, ne more tožiti v Republiki Sloveniji in ji takšnega pooblastila toženec ni nikoli dal. Prav tako se tudi avstrijsko pravo ne more uporabljati na teritoriju Slovenije in pred slovenskimi sodišči posebej še, če so določila v nemškem jeziku in brez prevoda, posel pa je bil sklenjen v Avstriji. Sodišče je sprejelo svojo odločitev o uporabi prava in pristojnosti preuranjeno in se zadovoljilo zgolj z listinami. Za toženca je nesprejemljivo in po njegovi oceni zmotno stališče sodišča, da po splošnih kreditnih pogojih tožnice veljajo predpisi po kraju izpolnitve in da lahko tožnica stranko preganja pred vsakim sodiščem, v tem primeru je to naslovno sodišče. V postopku pa po oceni toženca tudi ni bila dovolj razjasnjena vloga posrednika P. pri najemanju posojila, ki ga sodišče sploh ni zaslišalo. Ostalo je nerazjasnjeno tudi vprašanje, kdo sploh je v pogodbeni zavezi, ali toženec ali S. D. s.p.. Vse listine, ki jih je tožena stranka prejela v zvezi s to zadevo, je v slovenskem jeziku prejela šele v tem sodnem postopku. Pred tem pa je zadevo vodil P., ki je bil predstavnik in posrednik tožeče stranke. Zato bi bilo potrebno kot pričo zaslišati tudi njega, ob izostanku izvedbe tega dokaza, ki ga je predlagala tožena stranka pa je dejansko stanje ostalo nepojasnjeno predvsem glede bistvenih sestavin pogodbe, ki vplivajo na njeno veljavnost. Zato je prišlo tudi do zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določil ZPP in zmotne uporaba materialnega prava. Toženec je vseskozi zatrjeval, da je dolg v celoti poplačal preko Z. A., pri kateri je imela tožnica kredit zavarovan, sodišče pa listin, ki izkazujejo dolg toženca, vključno z dopisom A., ni dokazno ocenilo in je višina dolga ostala nerazjasnjena, posebno znesek obresti, katere se obrestujejo po kontokorentnem načinu, v katerega pa toženec ni privolil in mu takšni pogoji niso bili pojasnjeni. O tem se je seznanil šele v sodnem postopku. Sodišče je zaključilo, da je tožnica pri obračunu dolga upoštevala plačilo dolga s strani toženca, kot tudi s strani zavarovalnice, ni pa navedlo, koliko je kdo plačal glavnice in koliko obresti. Toženec tudi vztraja pri ugovoru zastaranja. Predlaga razveljavitev sodbe in pričakuje novo sojenje, v katerem se bodo stvari v smeri pritožbenih navedb razjasnile in pripeljale do drugačne odločitve.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Ni pritožbeno sporno, da je toženec sklenil kreditno pogodbo v Avstriji. Tožeča stranka je tuja banka in gre za spor z mednarodnim elementom. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor toženca o nepristojnosti slovenskega sodišča in pravilno za razsojo spornega razmerja uporabilo avstrijsko pravo. Ni pritožbeno sporno, da je toženec kreditno pogodbo podpisal, sodišče pa je pojasnilo tudi, v kakšnem svojstvu jo je podpisal (o.p. kot fizična oseba), kar izhaja tudi iz listinskih dokazov, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje. S podpisom pogodbe je toženec podpisal tudi, da pristaja na Splošne kreditne pogoje, ki v X/3 tč. določajo veljavnost Splošnih poslovnih pogojev avstrijskih kreditnih podjetij. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da neznanje nemškega jezika pri podpisu pogodbe sodi v toženčev rizik in breme kot poslovno sposobne osebe.

V času sklenitve kreditne pogodbe je bilo področje pristojnosti in uporabe prava v razmerjih z mednarodnim elementom urejeno z Zakonom o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 43/82, 72/82-ZUKZ), ki je v 19. in 20. členu določal, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta ga izbrali pogodbeni stranki. Volja strank o izbranem pravu je lahko izrecno izražena ali pa mora nedvomno izhajati iz pogodbenih določil. Iz čl. 20 ZUKS pa izhaja, da v primeru, da stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi in če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se uporabi za posojilno pogodbo pravo kraja, kjer je imel posojilodajalec o sprejemu ponudbe sedež (tč. 8. čl. 20 ZUKS). Sodišče prve stopnje je na podlagi Splošnih poslovnih pogojev avstrijskih kreditnih podjetij ugotovilo, da veljajo za vse pravne odnose med stranko in kreditnim podjetjem predpisi, ki veljajo v kraju izpolnitve, kot kraj izpolnitve pa so v 34. čl. teh pogojev določeni poslovni prostori službe kreditnega podjetja, ki vodi račun. Zato je ob obrazloženem sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zaključilo, da se za presojo utemeljenosti zahtevka uporabi avstrijsko pravo. Ob tem je tako skladno s pravili ODZ utemeljeno zavrnilo tudi toženčev ugovor zastaranja terjatve.

Tudi pristojnost slovenskega sodišča je glede na določilo čl. 34 že navedenih splošnih pogojev, kot tudi ob določilu čl. 48/I ZMZPP (Ur. l. RS št. 56/99), ki je veljal za spore z mednarodnim elementom v času vložitve tožbe, v zvezi s čl. 29 ZPP, podana.

Neutemeljena je nadalje pritožba tožene stranke tudi v delu, ko se nanaša na zaslišanje priče P. Zaslišanje te priče je predlagala tožena stranka, vendar je glede na spisovne podatke, zapisnik o glavni obravnavi z dne 22.10.2007 (list. št. 64 spisa), ostal njen dokazni predlog nepopoln, saj v danem roku tožena stranka ni sporočila naslova priče (čl. 236 ZPP). Zato sodišče tega dokaza niti ni moglo niti ni bilo dolžno izvesti, kar pa pomeni, da zato pritožbena očitka o bistveni kršitvi postopka kot tudi o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja nista utemeljena.

Pritožba pa nazadnje tudi neutemeljeno navaja, da sodišče ni dokazno ocenilo dokazov tožene stranke glede trditve, da je bil dolg v celoti poravnal preko Z. A. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 8 izhaja tudi, da je sodišče ocenilo tudi dopisa z dne 04.11.1998, kot tudi z dne 24.04.2003 (list. št. B2), torej tudi dokaze tožene stranke v tej smeri, v sprejeto dokazno oceno pa tudi pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti. Zato pritožba tudi v trditvah o ne dovolj razjasnjenem dejanskem stanju glede višine dolga ni utemeljena, saj je sodišče to ugotovilo skladno z listinskimi dokazi.

Tako se pritožba tožene stranke pokaže v celoti za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu v okviru pritožbenih razlogov tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (čl. 353 ZPP).