Jedro

Napačno ugotovljeni podatki o gradbeni parceli, na kateri stoji objekt, za katerega investitor nima lokacijskega dovoljenja, so tolikšnega pomena, da je odprava odločbe lokacijskega inšpektorja pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2510/97-12 z dne 14.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 4.9.1997. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Urbanistične inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe M.L. z dne 20.7.1993 in zadevo vrnila v ponoven postopek in odločanje. Iz spisovnih podatkov tožena stranka namreč ni mogla ugotoviti, na podlagi katerih podatkov je upravni organ prve stopnje ugotovil, kakšno parcelno številko ima zemljišče, na katerem je sporen objekt tožnikov. Zato ni mogla preveriti pritožbenih navedb, da je v odločbi inšpektorja navedena parcelna številka napačna in v tem delu tudi ni mogla preizkusiti pravilnosti izpodbijane odločbe.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da mora po določbi 1. odstavka 50. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 18/93, v nadaljevanju ZUN) investitor pridobiti za graditev objektov ali naprav lokacijsko dovoljenje, katerega pa tožnika nimata za gradnjo hiše na naslovu ... v D., kar je bilo ugotovljeno ob opravljenem inšpekcijskem pregledu dne 7.7.1993. Pri tem pa je inšpektor, potrditvi tožnikov, navedel napačno številko parcele, na kateri stoji sporni objekt. Ker so podatki o pripadajoči gradbeni parceli, na katerem se gradi objekt, pomembni za izdajo lokacijskega dovoljenja, je po mnenju sodišča prve stopnje, pravilna odločitev tožene stranke, da je potrebno natančno ugotoviti, na katerem zemljišču sta tožnika zgradila sporni objekt. Ni pa upoštevalo tožbenih navedb, da sta tožnika že pridobila lokacijsko dovoljenje in vložila potrebne dokumente za izdajo gradbenega dovoljenja, saj bosta te ugovore lahko uveljavljala v nadaljevanju inšpekcijskega postopka pred organom prve stopnje.

V pritožbi tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi. Podatek v sodbi, da tožnika nimata lokacijskega dovoljenja, je napačen. Že leta 1997 sta dobila lokacijsko dovoljenje in potrebno dokumentacijo. V istem letu sta vložila tudi prošnjo za izdajo gradbenega dovoljenja in zato ponovno predlagata poizvedbe pri Mestni občini L. o svojih trditvah.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. V zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja iz 1. odstavka 73. člena ZUN, po katerem odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. V upravnem postopku ni bilo sporno, da tožnika pred pričetkom gradnje svoje nove hiše, s tlorisno izmero 9 x 11 m, nista pridobila lokacijskega dovoljenja, kar bi, glede na določbe ZUN, vsekakor morala imeti. Tega dejstva tožnika ob izdaji odločbe urbanističnega inšpektorja niti nista zanikala.

Na podlagi podatkov, ki izhajajo iz upravnih spisov, je razvidno, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bili v postopku na prvi stopnji pomanjkljivo ugotovljeni podatki o pripadajoči gradbeni parceli, na kateri tožnika gradita svoj objekt. Ti podatki so, tudi po stališču pritožbenega sodišča, tolikšnega pomena, da sta odločitvi tožene stranke o odpravi odločbe organa prve stopnje in sodišča prve stopnje, ki je sledilo odločitvi tožene stranke, pravilni in zakoniti.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bodo tožbene navedbe o že izdanem lokacijskem dovoljenju in pridobitvi vseh potrebnih dokumentov za izdajo gradbenega dovoljenja, lahko upoštevne v nadaljnjem postopku inšpekcijskega nadzora. S temi pravilnimi razlogi tudi pritožbeno sodišče zavrača enak ugovor tožnikov, podan v pritožbi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.