Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga zagovornik izključno v svojo korist, ni dovoljena. Nedovoljena je zato zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odmeri stroškov in nagrade za zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, če je sodišče odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki izplačajo iz proračunskih sredstev, ker bi bilo sicer ogroženo obsojenčevo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom odvetniku Jožetu Korpiču za zagovor obsojenega A. A. v predmetni kazenski zadevi priznalo potrebne izdatke in nagrado v znesku 2.099,02 EUR, kar se izplača iz proračunskih sredstev sodišča. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zagovornikovo pritožbo zoper sklep zavrnil in mu naložil plačilo sodne takse v višini 50,00 EUR.

2. Zoper sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vložil obsojenčev zagovornik. Navaja, da je sodišče v nasprotju s stališčem Upravnega sodišča (sodbi I U 1743/2018-12 z dne 17. 12. 2019 in I U 251/2019-10 z dne 21. 5. 2020) napačno uporabilo materialno pravo, tj. Odvetniško tarifo, ko je sklepa o odreditvi pripora in uvedbi preiskave obravnavalo kot procesna sklepa, ne pa meritorni odločitvi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da se z namenom poenotenja sodne prakse opredeli do navedenega pomembnega pravnega vprašanja.

B.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo po prvem odstavku 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. Vendar pa iz določb prvega in drugega odstavka 421. člena ZKP povsem jasno izhaja, da je mogoče navedeno izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obdolženca oziroma obsojenca, oziroma da sme vložiti državni tožilec Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v škodo obdolženca oziroma obsojenca. Zagovornik obsojenca, čeprav je procesni udeleženec, torej zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti v (izključno) svojo korist.1

4. V primerih, ko obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitve kazenskega postopka v zvezi s stroški kazenskega postopka, je bistveno razlikovati med zahtevami, vloženimi v korist obdolženca ali obsojenca, in tistimi, ki so vložene izključno v korist zagovornika. Odločbe, ki se tičejo izključno interesov zagovornika, so nedovoljene.2 Iz enakega razloga je nedovoljena tudi zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odmeri stroškov in nagrade za zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, če je sodišče odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki izplačajo iz proračunskih sredstev, ker bi bilo sicer ogroženo obsojenčevo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati (prvi odstavek 97. člena ZKP).3 Sodišče je v predmetni zadevi s sklepom z dne 27. 11. 2020 obsojencu določilo zagovornika, ki vlaga obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti. V fazah postopka, ki se tičejo odmere nagrade in potrebnih izdatkov, je torej deloval v vlogi zagovornika po uradni dolžnosti.4 Obe sodišči sta odločili, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Stroške, o katerih je sodišče odločalo z izpodbijanim sklepom, je zagovornik priglasil v svojem imenu. Iz navedenega izhaja, da je zagovornik zahtevo vložil izključno v svojo korist in je zato nedovoljena.

C.

5. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 421. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

6. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sklepa Vrhovnega sodišča I Ips 347/2002 z dne 28. 11. 2002, I Ips 251/2006 z dne 14. 7. 2006 idr. 2 Sklepa Vrhovnega sodišča I Ips 48056/2014 z dne 2. 3. 2017 in I Ips 38313/2016 z dne 24. 1. 2019. 3 Sodba vrhovnega sodišča I Ips 51/99 z dne 15. 11. 2001. 4 Kot zagovornik po pooblastilu nastopa šele od trenutka, ko ga je obsojenec dne 8. 12. 2021 pooblastil za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper obsodilno sodbo.