Jedro

Tožeči stranki ne moreta uspeti z ugovori, ki se nanašajo na dejansko lego zgrajene garaže, saj to ni in ne more biti predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja za novogradnjo, za kar gre v konkretnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Koper v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, ki je bil obnovljen s pravnomočnim sklepom Upravne enote Koper št. 351-81/2009-50 z dne 17. 4. 2014 odločila, da se gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper št. 351-81/2009-5 z dne 24. 3. 2009 pusti v veljavi (točka 1 izreka). Zahtevo za povračilo stroškov tožeče stranke je zavrnila in odločila, da se investorju A.A. povrnejo stroški v zvezi s pravnim zastopanjem v višini 310,97 EUR. Prelagateljema obnove postopka pa je naložila plačilo stroškov v višini 310,97 EUR na tam navedeni transakcijski račun, nerazdelno v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da sta na podlagi sklepa o obnovi postopka tožeči stranki v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja imeli možnost ščititi svoje pravne interese. V postopku, v katerem jima je bila priznana lastnost stranke pa nista z ničemer izkazala, da bo načrtovana gradnja posegla v njune pravice oziroma pravno korist. Tožeči stranki sta načrtovani gradnji nasprotovali zaradi nestrinjanja z odmikom in neskladnostjo s prostorskim aktom. V ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da tožeči stranki nista verjetno izkazali, da bi vpliv predvidene gradnje presegal s predpisi določene meje in kot tak posegel v pravno varovane pravice in koristi v taki meri, da načrtovana gradnja ne bi bila dopustna. Tožeči stranki v obnovljenem postopku tako nista izkazali v katero njuno konkretno pravico ali pravno korist načrtovana gradnja posega.

3. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na poseg v že zgrajeno greznico in kanalizacijo je navedla, da sta bili s pravnomočnim lokacijski dovoljenjem 351-270/87 z dne 15. 8. 1978 in gradbenim dovoljenjem iste opr. št. z dne 10. 11. 1978 na parc. št. 1548/2 k.o. ... zgrajeni greznica in skupna kanalizacija za potrebe objektov stoječih na parc. št. 1548/1 in 1548/2 k.o. ... Navedene cevi in greznica pa niso predmet gradbenega dovoljenja, iz predloženih dokazil pa tudi ne izhaja, da bi bilo z predvideno gradnjo v njih poseženo. Glede na to, da so bili in so še zmeraj izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt je na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in obnovljenem postopku odločil, da se odločbo, ki je bila predmet obnove postopka pusti v veljavi v skladu z 270. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4. V zvezi s stroški postopka, ki sta jih prijavili tožeči stranki in investitor je navedla, da sta tožeči stranki s predlogom za obnovo postopka sicer uspeli, v obnovljenem postopku pa je ostalo gradbeno dovoljenje v veljavi, kar pomeni, da tožnika z zahtevo, da se gradbeno dovoljenje odpravi oziroma razveljavi nista uspela. Zaradi tega je predlog za povračilo stroškov tožečima strankama zavrnila, tožečima strankama pa naložila plačilo stroškov nasprotne stranke (investitorja) ob upoštevanju 20. in 12. člen Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) veljavne v času, ko je odvetnik delo opravil, v skupni višini 310,97 EUR.

5. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35108-128/2010-MOP-45-BM z dne 15. 3. 2016 pritožbo tožečih strank zoper odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z ugovorom, da naj bi bil izrek gradbenega dovoljenja, ki je predmet obnove postopka sam s seboj nasprotju je odgovorilo, da je v izreku navedeno, da se dovoljuje gradnja enoetažnega pritličnega objekta tlorisnih gabaritov max 7,62 m x 5,20 m, z dovoljeno bruto površino objekta 30 m2, s čemer ni podano neskladje, saj je jasno določeno, da gre za maksimalne gabarite, tloris objekta pa je nepravilnih oblik, kot izhaja iz skic tlorisa načrtovanega objekta, ki je del vloge za izdajo gradbenega dovoljenja.

6. Tožečima strankama je nadalje pojasnilo, da stranski udeleženec v postopku ne more uveljavljati svojih dejanskih koristi, javnih koristi in koristi tretjih oseb. Z ugovori je lahko uspešen le, če zatrjevane nepravilnosti posegajo v njegov pravno varovani položaj, česar pa tožeči stranki nista izkazali. Predmet presoje v obnovljenem postopku je dovoljenost predvidene gradnje tako, kot je opredeljena v predloženem projektu. V zvezi z zatrjevanjem tožnikov, da napadeno dovoljenje dovoljuje gradnjo objekta na trasi položenih kanalizacijskih cevi za potrebe stanovanjske hiše pritožnikov odgovarja, da iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da zatrjevana služnost polaganja kanalizacijskih cevi na parceli na kateri se dopušča gradnja v času izdaje gradbenega dovoljenja, v zemljiški knjigi ni bila vpisana.

7. Tožeči stranki v tožbi izpodbijata odločbo upravnega organa prve stopnje iz vseh razlogov določenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava, kakor tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka.

8. Po tem, ko povzameta vsebino izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje ter sam potek postopka vztrajata pri ugovoru, da je izrek gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, ki je predmet obnove postopka sam s seboj v nasprotju. Vztrajata, da ima izgrajen objekt bruto etažno površino več kot 30 m2, kar je v nasprotju s tedaj veljavno Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je določala, da je garažni objekt nezahtevni objekt, če je enoetažen, pritličen z bruto površino največ 30 m2. Gradbeno dovoljenje pa je bilo izdano za nezahteven objekt dimenzij 7,62 x 5,20 m, kar je več kot 30 m. Izrek gradbenega dovoljenja je torej nejasen, saj se sploh ne ve za kakšen objekt je bilo gradbeno dovoljenje izdano.

9. Nadalje je izpodbijano gradbeno dovoljenje nezakonito, ker dovoljuje gradnjo objekta na trasi položenih kanalizacijskih cevi, ki so zgrajene tudi za potrebe stanovanjske hiše tožnikov na parc. št. 1548/1 k.o. ... Gradnja objekta na trasi položenih kanalizacijskih cevi, na parceli, na katerih obstaja služnostna pravica v korist nepremičnine tožečih strank ni dovoljena brez njunega soglasja. Služnost v zemljiški knjigi sicer ni vpisana, sta pa tožnika v preteklosti sprožila pravdni postopek v katerem je bila izdana sodba opr. št. P 475/2001 z dne 13. 10. 2004, na podlagi katere sta bila investitorja dolžna tožečima strankama izstaviti listino na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice odvajanja odpadnih voda po obstoječi kanalizacijski cevi in greznici v breme parc.št. 1548/2 k.o. ... Tožeči stranki nista prava vešči osebi in sta o sodbi seznanila sedanjo odvetnico šele po prejemu odločbe organa druge stopnje v predmetnem postopku.

10. Investitorja sta zgradila sporni objekt v sedanjih dimenzijah že leta 1993 v nasprotju s pogoji takratnih prostorskih aktov. Garaža bi morala biti odmaknjena od posestne meje najmanj 4 m, dejanski odmik zgrajene garaže pa znaša le 0,80 m. Če bi prvostopni upravni organ opravil ogled na kraju samem bi ugotovil, da izvedba prizidka garaže v površini, kot izhaja iz zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ni možna v odmiku 4 m od parcelne meje tožečih strank. Investitorja se že več kot 20 let trudita legalizirati objekt, ki je zgrajen v nasprotju z zakonom in ga nočeta porušiti, oziroma zmanjšati, do dovoljenega gabarita. Izpodbijano gradbeno dovoljenje je postalo pravnomočno dne 27. 3. 2009. Po določbi 74.č člena ZGO-1 gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor ne začne graditi v roku enega leta od njegove pravnomočnosti. Investitorja v roku enega leta od pravnomočnosti nista izvedla nobenega posega na spornem objektu, zato je izpodbijano gradbeno dovoljenje prenehalo veljati dne 27. 3. 2010. 11. Sodišču predlagata, da izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi ter ugotovi, da je prenehalo veljati. Podrejeno predlaga, da zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in jima povrne stroške postopka.

12. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

13. Prizadeti stranki A.A. in B.A. odgovora na tožbo nista podali.

K točki I izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Iz upravnega spisa izhaja, da je Upravna enota Koper dne 24. 3. 2009 izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta-garaže na parc. št. 1548/2 k.o. ..., tlorisnega gabarita max 7,62 m x 5,2 m, bruto površine do 30 m2, z višino 2,5 m, ter odmiki od parc. št. 1548/5 k.o. ... 3,55 m in parc. št. 1548 k.o. ... 4 m, od ostalih zemljišč pa več kot 4 m. Sestavni del izdanega dovoljenja je kopija katastrskega načrta z dne 23. 3. 2009 z vrisano predvideno gradnjo ter odmiki od parc. št. 1548/1 in 1548/5 (obe k.o. ...).

16. Predvidena gradnja se nahaja v prostorski enoti KS-17 (Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana MO Koper), ki se ureja z Odlokom o ureditvenih pogojih v Občini Koper, z obvezno razlago 13. člena Odloka ter Odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorsko ureditvenih pogojev v Občini Koper (v nadaljevanju PUP), ki v 6. členu dopušča nameravana gradnjo ter v 15. členu določa za nove objekte in dozidave minimalni odmik od parc. meje 4 m. Manjši odmik od parcelne meje je dopusten v razdalji do polovice predvidene višine objekta (od kote pritličja do kote venca), v primeru soglasja lastnika oziroma lastnikov sosednjih zemljišč. V času izdaje spornega gradbenega dovoljenja veljavna Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba) je v točki b prvega odstavka 11. člena določala, da je garaža enoetažen, pritličen objekt namenjen shranjevanju osebnih vozil, z bruto površino največ 30 m2 in višino najvišje točke največ 3 m, merjeno od najnižje točke objekta, katerega streha je hkrati strop nad prostorom. Tudi po mnenju sodišča so bili v času izdaje gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zahtevanega gradbenega dovoljenja.

17. Predmet presoje v zadevnem upravnem sporu je odločba tožene stranke izdana v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je bil obnovljen v obsegu, da se v postopek vključi kot stranska udeleženca tožeči stranki zaradi varstva njunih pravnih koristi v tem postopku. Tudi po mnenju sodišča stranska udeleženca, katerima je bila ta lastnost priznana, nista v obnovljenem postopku z ničemer izkazala, da bo načrtovana gradnja posegla v njune pravice oziroma pravno korist. Tožeči stranki sta nasprotovanje predvideni gradnji utemeljevali z nestrinjanjem z odmikom ter neskladnostjo s prostorskim aktom. Kakor izhaja iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje, s strani tožečih strank niso bili predloženi nikakršni dokazi, ki bi verjetno izkazovali, da bo vpliv presegal s predpisi določene meje in da bo posegal v pravno varovane pravice in koristi tožečih strank v taki meri, da načrtovana gradnja ne bi bila dopustna. Kakor je bilo navedeno v 15. in 16. točki obrazložitve je predviden odmik načrtovane gradnje od parcele tožečih strank skladen z določbami PUP, razen tega pa tudi sicer predvidena gradnja izpolnjuje pogoje določene v PUP ter Uredbi, veljavni v času izdaje gradbenega dovoljenja. Predmet gradbenega dovoljenja je gradnja nezahtevnega objekta namenjenega shranjevanju osebnih vozil z že navedeno bruto tlorisno površino ter horizontalnimi in vertikalnimi gabariti. Predmet presoje torej ni sama izvedba predvidenega posega v prostor temveč ali je predvideni nezahtevni objekt načrtovan skladno s predpisi. V primeru, da je načrtovan v skladu s predpisi, upravni organ po predpisanem postopku dovoljenje izda, sicer zavrne zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Nadzor nad dejansko izvedbo, to je presojo ali je objekt zgrajen skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem je v pristojnosti inšpekcijskega organa. Tožeči stranki zato ne moreta uspeti z ugovori, ki se nanašajo na dejansko lego zgrajene garaže, saj to ni in ne more biti predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja za novogradnjo, za kar gre v konkretnem postopku.

18. Ugovor tožečih strank, ki se nanaša na zatrjevano služnost odvajanja odpadnih vod preko zemljišča na katerem se nahaja predvidena gradnja, ni utemeljen. Kakor izhaja iz upravnih spisov (izpisek iz zemljiške knjige z dne 24. 3. 2009) na sporni parceli služnostna pravica v času izdaje gradbenega dovoljenja ni bila vpisana. Tožbena navedba tožečih strank, ki se nanaša na samo ugotovitev služnosti pa predstavlja tožbeno novoto, ki je tožeče stranke upoštevaje določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ne morejo uveljavljati, saj gre za dejstva, ki bi jih tožeči stranki morali uveljavljati v obnovljenem upravnem postopku, kar pa nista storili. Ne glede na navedeno pa iz upravnega spisa ne izhaja, da bi predvidena gradnja posegala v obstoječo kanalizacijo.

19. Neutemeljen je tudi ugovor tožečih strank, ki se nanaša na samo veljavnost predmetnega gradbenega dovoljenja. Tožeči stranki sta bili pritegnjeni v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, kot stranska udeleženca in lahko ščitita svoj pravni položaj le z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih sta dosegli položaj stranskih udeležencev in z njimi povezane pravne koristi, ki so varovane v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Tožeči stranki tako ne moreta uspeti s tožbenimi ugovori, ki se ne nanašajo na varstvo njunega pravnega položaja temveč na varovanje javne koristi, ki je varovana z določbami 74. č člena ZGO-1 (prenehanje veljavnosti gradbenega dovoljanja). V ostalem delu sodišče sledi razlogom obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe organa druge stopnje, ki sta pravilni in zakoniti in imata oporo v navedenih materialnih predpisih ter jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

20. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavne.