Jedro

Ker so bile torej priložene fotografije jasne in objektivne ter kot take najbolj primeren in zanesljiv dokaz za ugotavljanje stanja terena na relevantnem območju v določenem časovnem obdobju, se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati do izpovedb prič in pravdnih strank glede tega, kdaj so bili opravljeni izkopi na trasi služnostne poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II., III. In IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembe tožbe z dne 21. 8. 2009, 14. 9. 2009 in 8. 9. 2010, ni pa dovolilo subjektivne spremembe tožbe z dne 14. 9. 2009 (I. točka izreka). V II. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, uperjen zoper F.M., s katerim je tožeča stranka zahtevala: da se ugotovi, da za potrebe nepremičnine parc. št. 265.S k.o. B.v., ki je last tožnice, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine ter v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 52/1 in parc. št. 50/3, obe k.o. B.v., ki sta last F.M. ter nepremičnine parc. št. 50/4 k.o. B.v., služnostna pravica hoje in voženj z osebnimi avtomobili, kombiji, traktorji in tovornjaki po dovozni poti široki približno 3 m, ki poteka po nepremičninah parc. št. 52/1, 50/3 in 50/4, vse k.o. B.v.; da se toženi stranki F.M. naloži, da tožeči stranki izstavi listino, ki bo sposobna za vknjižbo opisane služnosti v zemljiško knjigo; da je tožena stranka dolžna omogočiti tožeči stranki ponovni dostop po nepremičninah parc. št. 52/1, 50/3 in parc. št. 50/4, vse k.o. B.v. za potrebe parcele št. 265.S k.o. B.v., tako za hojo kot tudi za vožnjo z osebnimi avtomobili, kombiji, traktorji in tovornjaki tako, da jamo, ki je nastala z izkopom materiala, opravljenem na parc. št. 50/3 in 50/4 obe k.o. B.v., zasuje in pot uredi tako, da bo po njej zopet mogoč dostop peš in z motornimi vozili do tožničine nepremične, ker bo sicer tožeča stranka sama upravičena opraviti takšno zasutje jame in utrditi pot na stroške tožene stranke ter da se je v bodoče dolžna vzdržati vseh dejanj, ki bi lahko ovirala tožečo stranko pri izvrševanju opisane stvarne služnosti; zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke na povrnitev njenih pravdnih stroškov. V III. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, uperjen zoper B.M., s katerim je tožeča stranka zahtevala: da se ugotovi, da za potrebe nepremičnine parc. št. 265.S k.o. B.v., ki je last tožnice, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine ter v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 50/4, k.o. B.v., ki je last M.B., služnostna pravica hoje in voženj z osebnimi avtomobili, kombiji, traktorji in tovornjaki po dovozni poti široki približno 3 m, ki poteka od nepremičnine parc. št. 50/3, po parc. št. 50/4, in do parc. št. 46/3, vse k.o B.v.; da se toženi stranki B.M. naloži, da izstavi tožeči stranki listino, ki bo sposobna za vknjižbo opisane služnosti v zemljiško knjigo; da je tožena stranka dolžna omogočiti tožeči stranki ponovni dostop po nepremičnini parc. št. 50/4 k.o. B.v. za potrebe parcele št. 265.S k.o. B.v., tako za hojo kot tudi za vožnjo z osebnimi avtomobili, kombiji, traktorji in tovornjaki tako, da jamo, ki je nastala z izkopom materiala na parc. št. 50/4 k.o. B.v., zasuje, podre nadstrešek nad potjo in leseno barako v podaljšku tega nadstreška in pot uredi tako, da bo po njej zopet mogoč dostop peš in z motornimi vozili do tožničine nepremične, ker bo sicer tožeča stranka sama opraviti takšno zasutje jame, podreti vse ovire na poti in utrditi pot na stroške tožene stranke ter da se je v bodoče dolžna vzdržati vseh dejanj, ki bi lahko ovirale tožečo stranko pri izvrševanju opisane stvarne služnosti; zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke na povrnitev njenih pravdnih stroškov. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati F.M. 1.979,08 EUR pravdnih stroškov, M.B. pa 859,87 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški tožeče stranke nadaljnji pravdni stroški. Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da naj bi fotografije iz let 1996 in 1997 ter ortofoto posnetki dokazovali, da naj bi bili na nepremičninah tožencev že takrat opravljeni takšni posegi, ki so onemogočali izvrševanje služnosti, je napačen, predvsem pa v nasprotju z izpovedbami številnih prič. Sodišče se ne bi smelo opreti praktično izključno na predložene fotografije, ampak bi jih moralo interpretirati v povezavi z izpovedbo prič, česar pa ni storilo. Sodišče je zaključek, da so bili že leta 1996 in 1997 opravljeni taki posegi, ki so onemogočali uporabo služnostne poti, oprlo tudi na ortofoto posnetke, čeprav iz njih enostavno tega ni moč zaključiti. Fotografije, na katere se je oprlo sodišče, niso bile posnete z namenom, da bi prikazale stanje služnostne poti, zaradi česar za oceno opravljenih posegov niso zanesljive. Tudi sicer pa so priložene fotografije posnete iz različnih kotov, zaradi česar so lahko zelo varljive in se nanje ni mogoče z gotovostjo zanesti, zlasti ne z laičnim ocenjevanjem. Ne strinja se nadalje z interpretacijo fotografij iz leta 1995 do 1997. Meni, da fotografija iz aprila 1997 ne potrjuje zaključka sodišča, da je bil teren v letih 1996 in 1997 tako spremenjen, da je onemogočal vožnje. Konfiguracija terena je na omenjeni fotografiji enaka, kot na fotografiji iz leta 1995, na podlagi katere je sodišče ugotovilo, da se je v tistem letu še dalo voziti. Tudi primerjava fotografije, posnete novembra 1996, in tiste iz leta 1995, pokaže, da je bil v tistem obdobju teren enak oziroma da stanje ni bilo spremenjeno. Isto pokaže primerjava fotografije iz januarja 1996 s fotografijo iz leta 1995. Ker so torej fotografije nezanesljive, bi se moralo sodišče ukvarjati tudi z oceno izpovedb prič o tem, kdaj so bili opravljeni posamezni izkopi na trasi služnostne poti in kdaj je prišlo do gradnje nadstreška ter lesene barake. Opozarja, da so si bile o navedenih okoliščinah izpovedbe B.M., njegove žene D.M., K.M. in F.Č. nasprotujoče, pri čemer je zlasti glede na izpovedbo D.M., da so bila velika dela opravljena nekje leta 2006 oziroma še kasneje, povsem neprepričljiv zaključek sodišča, češ da ni mogoče verjeti pričama I. in A.V. o tem, kdaj so bili opravljeni izkopi, ki so onemogočali vožnjo po sporni poti. Izpovedbi omenjenih prič, da je bila vožnja mogoča še leta 2006, se v celoti skladata tudi z izpovedbo tožnice in njenega moža o tem, kaj sta izvedela maja 2007, ko sta se hotela z M. dogovoriti o ureditvi poti. Izpovedbe vseh prič so povsem v nasprotju z interpretacijo predloženih fotografij, kot jo je sprejelo sodišče, saj očitno pred letom 2006 niso bila izvedena nikakršna večja izkopavanja na trasi služnostne poti. Edina stvar, ki je bila res narejena pred tem, je bila izgradnja hleva kot podaljšek prvotnega kozolca. Potreba po izkopu, s katerim je bila prekinjena služnostna pot, je nastala šele po tem, ko je pred šestimi leti drugi toženec dobil obrt in si napravil prostor za parkirišče kamionov. Poleg tega je povsem življenjsko nelogično, da tožnica in njen mož vse od leta 1996 do 2007 ne bi niti enkrat videla izkopov, ki naj bi bila opravljena že v letu 1996, še zlasti glede na to, da je bila ta pot za tožnico zelo pomembna, saj je predstavljala edini dostop do hiše. Sodišče ni verjelo tožencema in njunim pričam, ko so trdili, da na trasi služnostne poti nikdar ni bila mogoča nikakršna vožnja. Glede na takšen zaključek sodišča, je povsem nerazumljivo, kako se je moglo opreti na izpovedbo priče J.M., češ da je izrecno zanikala navedbe tožnice in njenega moža o tem, kako se je s tožencema dejansko še v letu 2002 dogovarjala o obnovi poti. Gre za neverodostojno pričo, pri čemer je njena izpoved tudi povsem izmikajoča, saj ni izrecno zanikala navedbe tožnice o razgovoru iz leta 2002, temveč je rekla, da se ne spomni oziroma da misli, da to ne drži. 3. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Predlagata, da se zavrne kot neutemeljena ter da jima tožeča stranka povrne stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in je preizkus sodbe mogoč.

6. Neutemeljeni so tudi nadaljnji pritožbeni očitki, s katerimi tožeča stranka izpodbija dokazno oceno izvedenih dokazov sodišča prve stopnje, zlasti glede tega, kdaj se je bilo še mogoče voziti po delu nepremičnine parc. št. 50/1 (sedaj 50/3 in 50/4) k.o. B.v., po katerem je potekala trasa sporne služnostne poti oziroma kdaj se je tožena stranka z zemeljskimi deli uprla izvrševanju služnosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu po presoji pritožbenega sodišča logična, zanesljiva, preverljiva in prepričljiva ter je zato pritožba ne uspe omajati. Sodišče prve stopnje se je tako glede navedenega pravno odločilnega dejstva utemeljeno oprlo zlasti na priložene fotografije, posnete v letih 1995 do 1997, ki jih je prek zaslišanja prič časovno umestilo, saj iz njih jasno izhaja, kakšno je bilo stanje terena na relevantnem območju v določenem časovnem obdobju. Priložene fotografije je tudi pravilno analiziralo in ocenilo, in sicer je po tem, ko je tudi na podlagi ostalih dokazov ugotovilo, kje je šla trasa služnostne poti, pravilno zaključilo, da iz fotografij iz leta 1996 in 1997, na katerih je bil posnet del nepremičnine parc. št. 50/1, po katerem je šla služnostna pot, izhaja, da že takrat prehod z avtomobilom ni bil več mogoč ter da na fotografijah ni bila več vidna nobena pešpot. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema drugačne interpretacije fotografij, ki jo v pritožbi ponuja tožeča stranka. Ne strinja se z navedbo tožeče stranke, da je teren, posnet na fotografiji iz leta 1995, enak terenu na fotografijah iz leta 1996 in 1997, saj primerjava terenov jasno pokaže, da temu ni tako. Teren na fotografiji iz leta 1995 je še poravnan in je tako dopuščal vožnjo z motornimi vozili. Iz fotografij iz leta 1996 in 1997 pa je razvidno, da so bila takrat že narejena (dodatna) zemeljska dela oziroma izkopi materiala, zaradi katerih se je konfiguracija terena, ki je kamnit oziroma skalnat, tako spremenila, da ni bila več mogoča vožnja z motornimi vozili. Ker za ogled in interpretacijo fotografij sodišče prve stopnje ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, tudi ni moč pritrditi stališču pritožbe, da bi bilo potrebno pri izvedbi tega dokaza sodelovanje izvedenca.

7. Pritožbeno sodišče nadalje ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da so fotografije nezanesljive, ker so bile posnete iz različnih zornih kotov in za družinski album, ne pa z namenom, da prikažejo stanje služnostne poti. Prav zato, ker gre za naključne fotografije tožene stranke oziroma fotografije, ki jih tožena stranka ni posnela z namenom, da bo z njimi dokazovala okoliščine, ki so njej v korist, je njihova dokazna vrednost po oceni pritožbenega sodišča še večja, kot bi bila sicer. V zvezi s tem, da so fotografije lahko nezanesljive, ker so slikane iz različnih zornih kotov, pa velja pojasniti, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da so bile fotografije slikane iz različnih zornih kotov in si je zato pri njihovem preučevanju pomagalo s tem, da je vzelo oporno točko, in sicer tri borovce, ki so bili vidni na večini fotografij iz leta 1995 do 1997 ter na fotografiji pogreba očeta tožnice, iz katere je bil razviden potek služnostne poti. Poleg tega pa je sodišče opravilo ogled nepremičnine parc. št. 50/1, ki je pripomogel k temu, da je sodišče dobilo popolnejšo in pravo predstavo o območju, kjer je potekala trasa služnostne poti in o tem, kateri del tega območja je bil posnet na fotografijah. Pritožbeno sodišče se prav tako ne strinja s tožničino analizo fotografij iz leta 1965, 1970 in 1995, s katero želi na primeru prikazati, kako varljive so lahko fotografije, saj fotografija iz leta 1965, iz katere po pritožbenih trditvah tožeče stranke izhaja, da vožnja in peš hoja nista bili mogoči, pa čeprav se je služnostna pot takrat uporabljala, sploh ni bila slikana v smeri, kjer je potekala služnostna pot, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ampak v smeri starega kozolca, zaradi česar je razumljivo, da na njej služnostna pot, ki je v tistem obdobju obstajala, ni razvidna, med tem, ko fotografija iz leta 1995, ki je slikana v „pravo“ smer, potrjuje, da je pot obstajala. Strinja pa se pritožbeno sodišče s pritožbo, da ortofoto posnetki, na katere se je sodišče prve stopnje tudi oprlo, ne dajejo podlage za zaključek, da so bili že leta 1996 in 1997 opravljeni taki posegi, ki so onemogočali vožnjo po služnosti poti, vendar pa to ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje glede nezmožnosti vožnje že od leta 1996, glede na jasne fotografije iz let 1996 in 1997. 8. Ker so bile torej priložene fotografije jasne in objektivne ter kot take najbolj primeren in zanesljiv dokaz za ugotavljanje stanja terena na relevantnem območju v določenem časovnem obdobju, se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati do izpovedb prič in pravdnih strank glede tega, kdaj so bili opravljeni izkopi na trasi služnostne poti. Zadostna je zato obrazložitev sodišča prve stopnje, da glede na jasne fotografije, ni mogoče slediti izpovedbam tožeče stranke ter prič I. in A.V., da je bila vožnja z avtomobilom po spornem predelu mogoča še v letu 2006. Kdaj točno pa je bil zgrajen nadstrešek in lesena baraka v podaljšku tega nadstreška, pa upoštevaje dejstvo, da ni šele nadstrešek, ki je postavljen v predelu dvorišča tožene stranke, kjer je potekala služnostna pot, onemogočil vožnje, ampak izkopi, ki so bili glede na fotografije iz leta 1996 in 1997, na katerih nadstrešek ni viden, opravljeni že pred izgradnjo nadstreška, ni bistveno za izpodbijano odločitev, zaradi česar sodišče prve stopnje te okoliščine tudi ni bilo dolžno ugotavljati, za kar se sicer zavzema pritožba. Izpovedbe prič in pravdnih strank, ki jih tožeča stranka izpostavlja v pritožbi, pa tudi sicer še dodatno potrjujejo, da so bile fotografije najzanesljivejši dokaz za ugotavljanja tega, kako se je spreminjal teren na spornem delu parc. št. 50/1, saj so si bile izpovedbe glede te okoliščine različne oziroma nasprotujoče, pri čemer ne drži, da so bile izpovedbe vseh prič povsem v nasprotju z interpretacijo fotografij, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tako iz izpovedbe prič (npr. priče D.M.) sicer izhaja, da so bila večja dela na dvorišču (na parc. št. 50/1) tožene stranke sicer opravljena po letu 2006, kar pa ne pomeni, da niso bili že prej opravljeni (pa čeprav morebiti manjši) izkopi oziroma zemeljska dela, zaradi katerih vožnja z motornimi vozili po skalnatem, kamnitem terenu ni bila več mogoča. 9. Pritožbeno sodišče prav tako ne more pritrditi tožeči stranki, da je povsem življenjsko nelogično in nesprejemljivo, da tožnica in njen mož vse od leta 1996 pa do 2007 ne bi niti enkrat videla izkopov, ki naj bi bili opravljeni že leta 1996. Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, tožeča stranka v hišo oziroma na nepremičnino, v korist katere je obstajala služnostna pravica, ni hodila pogosto, z avtomobilom pa po sporni služnostni poti pa sploh ne, ker je bila preveč slaba za vožnjo. Po letu 1994, ko je šla na njena mati, ki je živela v hiši, v dom, je hodila v hišo le enkrat do dvakrat letno, in sicer po drugi poti, ki gre mimo hiše M.. Glede na navedeno in ker po tem, ko je bila hiša prazna, tožeča stranka poti tudi ni potrebovala za dovoz drv, za kar se je sicer pot zlasti uporabljala, je očitno, da za tožečo stranko sporna pot po materini nastanitvi v dom, ni bila tako zelo pomembna, kot skuša prikazati. Ni torej nelogično, da tožeča stranka daljše obdobje ni opazila, da je prišlo do prekinitve služnostne poti.

10. Pritožba končno izpodbija tudi oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da se je s tožencema dogovarjala o obnovi poti še v letu 2002. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da navedena okoliščina ni odločilna za izpodbijano odločitev, saj je služnostna pravica hoje in voženj, upoštevaje izkope iz leta 1996 in 1997 ter dejstvo, da tožeča stranka služnostne pravice, katere varstvo zahteva z obravnavano tožbo, tri leta zaporedoma ni izvrševala, prenehala na podlagi 1. alineje 223. člena SPZ najkasneje leta 2001, torej preden naj bi prišlo do dogovarjanja o obnovi poti. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja, da lahko sodišče kljub temu, da je določena priča glede ene okoliščine izpovedala v nasprotju s tem, kar sodišče šteje za dokazano, sprejeme izpovedbo te priče glede neke druge okoliščine, saj ni nujno, da je celotna izpovedba neverodostojna in neprepričljiva. Pritožbeno sodišče zato ne soglaša s pritožbenim stališčem, da se sodišče ne bi smelo opreti na izpovedbo J.M., ki ni potrdila dogovarjanj o obnovi poti v leti 2002, že zgolj zaradi tega, ker je izpovedala, da se po sporni poti ni dalo nikoli voziti, kar se je sicer izkazalo za neresnično. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče v tem delu sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je prepričljiva in v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP.

11. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Njen odgovor na pritožbo namreč ni bil potreben, saj ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi.