Jedro

Glede na dejstvo, da je bila v predmetni kazenski zadevi odredba po 156. členu ZKP za pridobitev bančnih podatkov izdana dne 7. 9. 2021, sodišče pa je podatke, dostavljene s strani banke, prejelo dne 23. 9. 2021 in je takrat pričel teči 2-letni prekluzivni rok, določen v drugem odstavku 154. člena ZKP, ki se je iztekel dne 23. 9. 2023, je potrebno za konkretni primer uporabiti določbo drugega odstavka 154. člena ZKP veljavno dne 23. 9. 2023, torej novelo ZKP-O. ZKP v drugem odstavku 154. člena namreč določa, da prekluzivni zakonski rok 2 let prične teči od konca izvajanja zadnjega od prikritih preiskovalnih ukrepov, kar v primeru pridobivanja bančnih podatkov po 156. členu ZKP pomeni datum, ko sodišče prejme odgovor banke v zvezi z izdano odredbo.

Ravno zaradi ustavne zahteve po jasnosti, določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti področnih zakonskih določil v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, je za časovno veljavnost oziroma uporabo procesnega zakona, torej določbo drugega odstavka 154. člena ZKP, bistven trenutek, ko se je iztekel predmetni 2-letni rok in ne trenutek, ko je sodišče odločalo o predlagani izločitvi dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani kot neutemeljen zavrnilo predlog obtoženčevih zagovornikov za izločitev dokazov, ki se nanašajo na tajne bančne podatke, ki so bili sodišču posredovani s strani banke dne 23. 9. 2021 in so taksativno našteti v izreku izpodbijanega sklepa.

2.Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki obtoženca zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve določil Zakona o kazenskem postopku ter Ustave RS s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevku za izločitev nezakonitih dokazov oziroma podrejeno sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Bistvo pritožbenih navedb je v zatrjevanju, da zahteva tožilstva za opravo posameznega preiskovalnega dejanja, to je postavitev izvedenca za ekonomijo - računovodstvo, ni aktivnost, ki bi pomenila začetek kazenskega pregona v smislu določbe drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Začetek kazenskega pregona lahko pomeni le formalna zahteva državnega tožilca, to pa je bodisi zahteva za preiskavo po 168. členu ZKP (in ne zgolj zahteva za opravo posameznega preiskovalnega dejanja), bodisi neposredni obtožni akt po 170. členu ZKP (neposredna obtožnica) oziroma po 430. členu ZKP (obtožni predlog). Da zahteva za opravo posameznega preiskovalnega dejanja ne zadošča za pravočasno prekinitev 2-letnega prekluzivnega roka, izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča RS I Ips 18560/2017 z dne 18. 11. 2021. Ker se izpodbijani sklep do tega argumenta obrambe ni opredelil, ga po mnenju pritožnikov v tem delu ni mogoče niti preizkusiti.

5.Sodišče druge stopnje navedbe pritožnikov zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da je bila določba drugega odstavka 154. člena ZKP večkrat spremenjena z novelami ZKP. Pred Novelo ZKP-N je določba drugega odstavka 154. člena določala, da če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku 2 let po koncu izvajanja ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena tega zakona ne poda takšne izjave, se gradivo iz prejšnjega odstavka pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči. Z Novelo ZKP-N, ki se je v tu relevantnem delu začela uporabljati dne 20. 7. 2019, pa je bil drugi odstavek 154. člena ZKP spremenjen tako, da je bil ukrep po 156. členu ZKP že izhodiščno črtan iz nabora ukrepov, izsledki katerih so po izteku 2-letnega roka po koncu njihovega izvajanja predmet uničenja, prav tako pa so bili procesni akti državnega tožilca, s katerimi je moč prekiniti tek 2-letnega roka, z vložitve obtožnega akta oziroma zahteve za preiskavo (s katerimi se začne kazenski pregon), razširjeni tudi na "predlaganje, odreditev ali izvedbo aktivnosti, ukrepa ali preiskovalnega dejanja, usmerjenega v pregon zoper osumljenca." Enako besedilo drugega odstavka 154. člena kot novela ZKP-N ohranja tudi novela ZKP-O, ki se je začela uporabljati dne 13. 5. 2021. Z zadnjo novelo ZKP-P, ki se je začela v tu relevantnem delu uporabljati dne 12.8.2024, pa je bil ukrep po 156. členu ZKP, torej pridobivanje bančnih podatkov, zopet vključen med nabor ukrepov, izsledki katerih so po izteku 2-letnega roka po koncu njihovega izvajanja predmet uničenja, medtem ko je nabor procesnih aktov državnega tožilca, s katerim je moč prekiniti tek 2-letnega roka, ostal enak.

6.Glede na pojasnjeno je za predmetni obravnavani primer irelevantno sklicevanje pritožnikov na prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 18560/2017 z dne 18. 11. 2021, saj se nanaša na izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov v letu 2011, torej še pred uveljavitvijo novele ZKP-N. Glede na dejstvo, da je bila v predmetni kazenski zadevi odredba po 156. členu ZKP za pridobitev bančnih podatkov izdana dne 7. 9. 2021, sodišče pa je podatke, dostavljene s strani banke, prejelo dne 23. 9. 2021 in je takrat pričel teči 2-letni prekluzivni rok, določen v drugem odstavku 154. člena ZKP, ki se je iztekel dne 23. 9. 2023, je potrebno za konkretni primer uporabiti določbo drugega odstavka 154. člena ZKP veljavno dne 23. 9. 2023, torej novelo ZKP-O. ZKP v drugem odstavku 154. člena namreč določa, da prekluzivni zakonski rok 2 let prične teči od konca izvajanja zadnjega od prikritih preiskovalnih ukrepov, kar v primeru pridobivanja bančnih podatkov po 156. členu ZKP pomeni datum, ko sodišče prejme odgovor banke v zvezi z izdano odredbo.1 Sodišče prve stopnje je sicer v točki 22 izpodbijanega sklepa napačno navedlo, da je za konec izvajanja ukrepov pri pridobivanju bančnih podatkov mogoče šteti datum izdaje sodne odredbe (torej 7. 9. 2021), s katero sodišče finančni instituciji odredi posredovanje bančnih podatkov, vendar slednje na pravilnost izpodbijanega sklepa v ničemer ne vpliva, saj je tako 7. 9. 2021, ko je bila izdana odredba za posredovanje bančnih podatkov, kot tudi dne 21. 9. 2021, ko je sodišče prve stopnje prejelo odgovor banke, veljala novela ZKP-O. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je zato, ker je novela ZKP-O manj ugodna za obtoženca kot novela ZKP-P, ki je v nabor ukrepov, za katere velja 2-letni rok, določen v drugem odstavku 154. člena ZKP, ponovno vključila ukrep po 156. členu ZKP, potrebno v konkretnem primeru uporabiti novelo ZKP-P. Vendar tudi slednje ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj ne glede na to, ali se uporabi določba drugega odstavka 154. člena ZKP po noveli ZKP-O ali ZKP-P, pridemo do istega rezultata, to pa je, da je predlog obrambe za izločitev bančnih podatkov neutemeljen.

7.Sodišče prve stopnje je namreč v točki 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa skladno z ustavno odločbo U-I-246/14 pravilno izpostavilo posebno naravo določbe drugega odstavka 154. člena ZKP ter poudarjeno ustavno zahtevo po jasnosti, določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti področnih zakonskih določil v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki so neločljivo povezani z intenzivnimi posegi v človekovo pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave. Zato je v točki 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno zaključilo, da je potrebno v konkretnem primeru kot relevantni zakon uporabiti trenutno veljavni procesni zakon, to je ZKP-P. Ravno zaradi ustavne zahteve po jasnosti, določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti področnih zakonskih določil v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, je za časovno veljavnost oziroma uporabo procesnega zakona, torej določbo drugega odstavka 154. člena ZKP, bistven trenutek, ko se je iztekel predmetni 2-letni rok in ne trenutek, ko je sodišče odločalo o predlagani izločitvi dokazov.2 V trenutku, ko se je v predmetni zadevi iztekel 2-letni prekluzivni rok, torej dne 23. 9. 2023, pa je veljala novela ZKP-O, v kateri pa ukrep po 156. členu ZKP sploh ni bil vključen v nabor ukrepov, izsledki katerih so po izteku 2-letnega roka po koncu njihovega izvajanja predmet uničenja. Že iz tega razloga je predlog obrambe za izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe izdane po 156. členu ZKP, neutemeljen. Sodišče pa pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če bi se za presojo zakonitosti dokazov uporabljala novela ZKP-P, ki je ugodnejša za obtoženca, predlog obrambe za izločitev dokazov še vedno ne bi bil utemeljen, saj je v predmetni zadevi tožilstvo dne 14. 4. 2022 na sodišče vložilo zahtevo za opravo posameznega preiskovalnega dejanja za postavitev izvedenca za ekonomijo - računovodstvo, zaradi tega dejanja pa bi 2-letni rok prenehal teči. Od novele ZKP-N dalje so namreč procesni akti državnega tožilca, s katerimi je moč prekiniti tek 2-letnega roka, močno razširjeni, mednje pa nedvomno spada tudi predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Zakon namreč poleg vložitve obtožnega akta uporablja dikcijo "predlaganje, odreditev ali izvedba aktivnosti, ukrepa oziroma preiskovalnega dejanja, usmerjenega v pregon zoper osumljenca". Takšna zakonska dikcija pa več kot očitno ne zajema zgolj procesnih dejanj državnega tožilca, s katerim se zahteva prehod iz predkazenskega postopka v drugo, tj. sodno fazo postopka, kar predpostavlja vložitev bodisi zahteve za preiskavo bodisi (neposredne) obtožnice ali obtožnega predloga, kot je to veljalo pred novelo ZKP-N.

8.Glede na vse pojasnjeno so navedbe pritožnikov neutemeljene, saj v celoti zanemarijo dejstvo, da so po noveli ZKP-N procesni akti državnega tožilca, s katerimi je moč prekiniti tek 2-letnega roka, močno razširjeni, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Glede na vse zgoraj pojasnjeno ter jasno zakonsko določbo drugega odstavka 154. člena ZKP pa so povsem irelevantne navedbe pritožnikov, da so bili pridobljeni bančni podatki za opravo posameznega preiskovalnega dejanja, to je za izdelavo izvedenskega mnenja, povsem nepotrebni, saj jih izvedenka za izdelavo svojega mnenja ni potrebovala in jih de facto ni uporabila. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da iz zakonske določbe ne izhaja zahteva, da bi moralo tožilstvo pri nadaljnjih aktivnostih (s katerimi je moč prekiniti tek 2-letnega roka) uporabiti prav podatke, pridobljene na podlagi 156. člena ZKP.

9.Sodišče druge stopnje pa tudi zavrača navedbe pritožnikov, da je interpretacija sodišča prve stopnje, da je mogoče ustavno pravico obdolženca do zasebnosti interpretirati različno glede na to, ali je v času izvedbe prikritega preiskovalnega ukrepa veljal ZKP-M, ZKP-N, ZKP-O ali ZKP-P, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Slednje namreč iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Je pa sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je osrednje vprašanje v konkretni zadevi problematika časovne veljavnosti oziroma uporabe procesnega zakona, torej kateri ZKP uporabiti, ali tistega, ki velja v času odločanja o predlagani izločitvi dokazov, ali kakšnega drugega. Glede na vse zgoraj pojasnjeno je potrebno uporabiti ZKP, ki velja v trenutku, ko se je iztekel predmetni 2-letni rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP, saj je slednje skladno z ustavno zahtevo po jasnosti, določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti zakonskih določil v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi.

10.Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornikov obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 58483/2021 z dne 23. 11. 2022.

2Tako tudi sklep Višjega sodišča v Celju III Kp 4380/2016 z dne 10. 4. 2024.